»Prav omenjene kolumne so najboljši izraz Radmilovičeve duhovitosti, ki nas vsak torek popoldne prebudi iz ravnodušnosti. To ni le zabavno pisanje, ampak ostre in lucidne družbeno politične kritike, ki z zanj značilno ironijo kažejo, da so pravi pomeni v resnici nasprotni tistim, ki jih izrekajo. Neprizanesljiv je do politike, sistema, sprenevedanj, očitnih neumnosti in ljudi, ki jim akutno primanjkuje samokritičnosti. Ni mu mar, kaj bo rekla koalicija in kaj opozicija. Ima svoje stališče, to pa pomeni, da ne more biti všeč vsem. Radmilovič ustvarja zvrst, ki zahteva široko razgledanost in izobraženost in zagotovo ga lahko štejemo med avtorje, ki še premorejo notranjo svobodo in velik smisel za samoironijo,« je med drugim zapisala Žirija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega – Ježka. Sestavljajo jo Sergij Pelhan, Ingrid Kovač Brus, Neli Vozelj, dr. Janez Gril, Boštjan Tadel, Rudi Pančur in Andraž Pöschl.

Nagrajenec je nagrado prevzel v svojem stilu – v obliki glose Zapisi iz močvirja, ki jo je interpretiral Jure Franko.

Pred podelitvijo nagrade Franeta Milčinskega – Ježka smo lahko prisluhnili izboru najboljših šansonov preteklih let.

Šanson je Slovencem priljubil prav kantavtor Frane Milčinski – Ježek. S svojo duhovitostjo je od 50. let prejšnjega stoletja naprej vztrajno zabaval občinstvo v javnih radijskih in televizijskih oddajah ter na odrih po vsej Sloveniji.

Festival slovenskega šansona že od leta 2001 pripravlja Prvi program Radia Slovenija. Tokrat so nastopili Brina (Pesem se rodi), Batista Cadillac (Barbara), Tristan (Okno), Selecto (Kavica za dva), Tadeja Fatur (Zadet), Same Babe (Dobri možje), Orkestrada (Utrip), Uglašena riba (Magnolija), Andrej Trobentar (Prebujena), Ani Frece (Hotel za srečo), Renato Jenček (Ta tvoj svet), Ansambel za slovese (Moje jutro), Marko Boh in skupina »Samo še za to priložnost« (Oda sendviču) in Katja Šulc (Na poti domov).

Poslušalci Prvega programa Radia Slovenija, Radia Koper in Radia Maribor ter obiskovalci ljubljanske Drame so uživali v izvrstni slovenski glasbi, med katero sta se zapeljivo, duhovito in uglašeno sporazumevala Miša Molk in Bojan Cvetrežnik. Scenarij za prireditev je pripravil Miha Šalehar, režiral jo je Daniel Day Škufca,urednik Festivala slovenskega šansona pa je Rudi Pančur.

***

O Ježkovem nagrajencu
Začetki Zapisov iz močvirja avtorja Marka Radmiloviča segajo v leto 1997, zdaj jih je že približno 600. Nastali pa so kot ena iz niza sorodnih satiričnih oddaj, ki jih je gojil Val 202. Ko je avtorska ekipa oddaje razpadla, so Zapisi iz močvirja neposredno nasledili dezinformativno oddajo Stergo Ergo, ki je ironizirala aktualne dogodke. Še ena predhodnica in mati vseh podobnih oddaj pa je bila oddaja Točno opoldne Marka Zorka. Marko Radmilovič je sicer avtor številnih dokumentarnih oddaj in filmov in enega celovečernega igranega filma.

Marko Radmilovič seveda ceni Franeta Milčinskega Ježka. »Kako je Ježka ne mogoče ceniti … oziroma, če bi ga ne cenil, bi nagrade ne sprejel, če bi hotel biti vsaj približno tako življenjsko dosleden, kot je bil on. Ob vsem razponu Ježkovih občudovalcev, ki se pne od vernikov do raziskovalcev, se mi zdi njegova življenjska - bivanjska izkušnja, pogum in doslednost, nekaj, kar občudujem najbolj.«

Ali se s smislom za humor rodiš ali ga razvijaš?
»Razvijaš, ampak ga je mogoče razviti le ob izjemno ostri samokritiki. Čeprav jaz se nekako ne smatram za humorista. Jaz ljudem mogoče zgolj izpostavim določene trenutke našega vsakdana, smešna pa je nato njihova lastna interpretacija oziroma spoznanje. Šale pripovedujem le v intimnem okolju in niti nisem bog ve kako dober v tem. Oziroma poznam ogromno ljudi, ki so boljši. Pa tudi nekaj takih, ki so slabši.«

Čigav privrženec ste, kar se humorja, satire tiče?
»Joj, zadnje čase me otroka zasipavata z raznimi stand-up komiki, ampak jaz sem po moje še kar klasik. Rad imam klasični humor v literaturi Švejkovega tipa, rad imam Monty Python. Ampak najbolj pa se zadnje mesece režim, čisto zares, ob MTV-jevi produkciji Ridiculousness … video smešnice so prava stvar.«

Ali je bilo v vašem ustvarjanju stilsko še kaj podobnega 'Močvirjem' in Stergu Ergu?
»V bistvu se včasih počutim kot amfibija. Sem vse in nisem nič. Nisem pravi novinar, nisem pravi pisatelj. Je pa res, da od pisanja živim. Ob prejemu nagrade sem si rekel, da bom v trenutku, ko bom začel pisati zanič, oziroma samo zanič, prenehal. Šel bom v Avstrijo in postal taksist.«

Se vam utrne še kaka misel, ki jo je treba sporočiti svetu?
»Misli se mi utrnejo vsak torek. Če se ne utrnejo, jih prisilim.«

Vir fotografij: Anže Vrabl