O programski zasnovi tega koncerta pa je dirigentka Živa Ploj Peršuh zapisala sledeče: "V današnjem času je širšemu občinstvu znanih razmeroma malo skladateljskih imen iz prve polovice 19. stoletja, ki so se takrat enakovredno postavljala ob bok Ludwigu van Beethovnu ali celo presegala njegov ugled. Danes je to borno vedenje odvisno predvsem od izbire koncertnega repertoarja, saj večinoma osrednjo pozornost namenja delom “preverjenih” dunajskih klasikov Haydna, Mozarta in Beethovna, in jih hkrati nehote postavlja v vlogo estetskih osamelcev, odgovornih za glasbenokompozicijski napredek in smernice za prihodnje rodove ustvarjalcev in poustvarjalcev.
Tako je glasbeno poslanstvo nemškega skladatelja, dirigenta in violinista Louisa Spohra, čeprav je izjemno pomembno, pri nas popolnoma prezrto. Malo njegovih stvaritev sodi v železni repertoar, spomin nanj kot enega najpomembnejših dirigentov njegovega časa je bled, kot tudi njegova ključna vloga pri razvoju moderne violinske igre. Spohr je kot dirigent obvladal širok repertoar. Izvajal je tudi dela J. S. Bacha in G. F. Haendla, čeprav je bila takšna izbira takrat izjemna redkost. Kot poustvarjalec se ni izogibal novi glasbi in je imel velik vpliv na tedaj napredne skladatelje, kot sta bila Berlioz in Wagner, ter sprejemanje njihovih del. Kot prvi je dirigiral Wagnerjevega Večnega mornarja (1842) in Tannhäuserja (1853), čeprav sam ni nikoli popolnoma sprejel te glasbene estetike. Spohrova dela se sicer nikoli niso v celoti odvrnila od estetike dunajske klasike – zanj je bil Mozart popoln skladatelj. V ustvarjanju je bil konservativen in zelo kritičen do “modernizma” Beethovna, ki ga je spoznal na Dunaju. Z njim je bil sicer v dobrih odnosih in sta sodelovala, ko je Spohr deloval v Teatru an der Wien. Kot dirigent je imel stike tudi s Carlom Mario von Webrom in je nasploh deloval povezovalno, politično aktivno in povsem predano glasbeni umetnosti.
Vse to je tudi ideja majskih Mozartin – obujanje dobrih duhov z uverturo v Čarostrelca C. M. von Webra, nekdaj zelo priljubljeno opero, uspešno izvajano tudi pri nas, povezovanje in krepitev vezi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in štirimi solisti v Spohrovem Koncertu za godalni kvartet in orkester ter odkrivanje moči in odtenkov revolucionarnosti z Beethovnovo Eroico."