V vojni za Slovenijo je bilo prizadetih šest oddajnih centrov — Domžale, Kum, Krvavec, Nanos, Boč in Pohorje. Cilj napadov na RTV-oddajnike je bil preprečiti obveščanje javnosti doma in s poškodovanjem evrovizijskih zvez prek Italije in Avstrije tudi širše evropske javnosti o dogajanju v Sloveniji.

Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija je v govoru ob odkritju obeležja izpostavil: »V vojnah so informacije, ki se posredujejo preko medijev, med prvimi cilji napada. Ljudi brez pravih informacij se namreč da obvladovati. Oddajnik Domžale 2. julija 1991 ni bil napaden prvič. Tudi v prvih dneh 2. svetovne vojne so ga skušali utišati. Vendar nihče ni pričakoval, da se lahko napadi na ta in druge oddajnike ponovijo sredi Evrope na začetku 90-ih. RTV Slovenija in njeni predani zaposleni so zagotovili, da so bili prebivalci Slovenije popolno obveščeni, da so tuji novinarji lahko poročali o dogodkih v tujini, da je tuja javnost izvedela, kaj se dogaja v Sloveniji. Za to so tvegali svoja življenja.«

V vojni za Slovenijo so bili v dveh dneh napadov poškodovani oddajni centri Domžale, Kum, Krvavec, Nanos, Boč in Pohorje. V prvem valu napadov, 28. junija 1991, sta bila napadena Kum in Nanos, v drugem valu napadov, 2. julija 1991, pa so bili napadeni Krvavec, ponovno Kum in Nanos, Pohorje, Domžale, Boč, ponovno Krvavec in tretjič Nanos. Napadi so se vršili s pomočjo letal, v oddajnike so bile izstreljene rakete, le oddajnik Pohorje je bil obstreljevan s topovi iz vojašnice v Mariboru. Na vseh oddajnih centrih so bili napadeni in zadeti vitalni deli oddajnih točk. Poškodovani so bile oddajniki in antenski sistemi, stavbe, stolpi, napajalni in energetski vodi ter druga oprema.

V času napadov se je na oddajnih centrih nahajalo 37 delavcev oddajnikov in zvez in določeno število zaščitnih enot teritorialne obrambe. Delavci enote Oddajniki in zveze k sreči niso bili težje poškodovani ali ranjeni, je pa na oddajnem centru Krvavec raketni izstrelek, ki je prebil steno linkovskega terminala, k sreči za pol metra zgrešil enega od oddajničarjev, ki ga je zaradi sunka vrglo po tleh. Na oddajnem centru Nanos ni bil poškodovan nihče od oddajničarjev, ker so se zatekli v kletne prostore. Ranjeni pa so bili teritorialci in oskrbnik koče. Na oddajnem centru Kum prav tako ni bilo poškodovanih oddajničarjev, en član teritorialne obrambe je zaradi poškodb umrl, več jih je bilo ranjenih. Na oddajnem centru Domžale raketa, ki je priletela v kletne prostore, ni zadela nobenega od oddajničarjev, čeprav je priletela v prostor, kjer se je nahajal eden od njih, a k sreči ni bil poškodovan. Na oddajnem centru Pohorje, ki je bil zaradi posebnosti terena obstreljevan s topovi iz doline, prav tako ni bilo poškodovanih.

Po prvem napadu je RTV Slovenija prešla na oddajanje enega radijskega in enega televizijskega oddajnika, po drugem, julijskem, napadu je za en dan izpadel televizijski program na Primorskem, drugod po Sloveniji pa sta bila usposobljena za delovanje en radijski in en televizijski oddajnik. Od 5. julija naprej so po vsej Sloveniji ponovno delovali dva televizijska programa in trije radijski programi.

Miran Dolenec, vodja Oddajnikov in zvez RTv Slovenija je povedal: »Pred, med in po vojni za Slovenijo je v napadih 24 ur dnevno deloval nadzorni center OZ in vzpostavljal zveze z vsemi točkami, mobilnimi ekipami in tako opravil zelo pomembno delo pri zagotavljanju delovanja oddajne mreže in s tem obveščanja javnosti. Vrednost škode kot posledice raketiranja je bila ocenjena na takratnih 10 milijonov nemških mark, sanacija vseh napadenih oddajnih centrov – oddajnikov in zvez pa je bila končana v nekaj letih. Obnova oddajnih centrov je bila sofinancirana s strani državnega proračuna in avstrijskega javnega medijskega zavoda ORF.«