Mura ločuje dve pokrajini: na desnem bregu so Slovenske gorice, na levem ravnina avstrijske Štajerske. Meja med državama je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’.
Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne, na koncu enota Socialno varstvenega zavoda Hrastovec. Sprva so za ’oskrbovance’ skrbeli nešolani ljudje, pogoji za bivanje v gradu so bili zelo slabi. Prostore so postopoma obnavljali in v ustanovi je bilo vse več strokovnega kadra. Kraj je živel z Zavodom, skoraj v vsaki hiši bi našli koga, ki je delal tam.
Ko so enoto zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje, združeni v Zavodu Muzej norosti, so si zastavili cilj, da grad spremenijo v mednarodno povezovalno središče. Posvečajo se zgodovini obravnavanja norosti in opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij.
Ob drugi slovenski meji, v Gorici in Trstu, je italijanski psihiater Franco Basaglia pred petdesetimi leti začel spreminjati psihiatrične bolnišnice. S somišljeniki je dosegel sprejetje zakona za zaprtje vseh ustanov za duševno zdravje v Italiji. V sosednji državi ne poznajo norišnic. Nekdanji pacienti so del skupnosti, vselej pa lahko poiščejo kratkotrajno pomoč na psihiatričnih oddelkih splošnih bolnišnic.
Idejo deinstitucionalizacije so povzele številne države. Tudi v Sloveniji se je zbudila civilna družba, stroka je bila spoštovana, obstajala je politična volja in tako so leta 2004 razpustili enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec na Tratah. To je še vedno edina večja ustanova v Sloveniji, ki so jo zaprli. V velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi, še veliko več je oskrbovancev v domovih za ostarele. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu.
Tone Kuntner v eni svojih pesmi zapiše, da je Cmurek kraj, ki ga ni. Nemirna Mura si je našla pot ob grajskem griču in že stoletja je trg na drugi strani reke. Kraj se imenuje Mureck, kar je premetanka besede Cmurek, in je po prvi svetovni vojni pripadel Avstriji. Zaselki na slovenski strani so združeni v naselju Trate. To so kraji med Šentiljem in Gornjo Radgono, a prebivalci vam bodo rekli, da so na pol poti med Dunajem in Trstom.
Bližnjemu naselju s cerkvijo in pošto rečejo Marija Snežna. To je prav tako kraj, ki ga ni, saj se uradno imenuje Zgornja Velka. Marija Snežna je mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. V zgodbo vpleta tudi književnika Stanka Majcna, ki je zahajal v Slovenske gorice. Marija Snežna in Cmurek sta v naslovih pesniških zbirk Toneta Kuntnerja, ki je rojen na Tratah. Tu je odraščal Zlatko Zajc, nekaj časa je na Tratah živel tudi njegov oče Dane Zajc.
Kraj Trate je tako poseben, da mu je antropolog Rajko Muršič posvetil doktorsko disertacijo. V obširni študiji Trate vaše in naše mladosti osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. V 80., 90. letih prejšnjega stoletja so v prizidku mogočnega mlina nastopali tudi Pankrti, Vlado Kreslin, Marko Brecelj, Jani Kovačič, Demolition group in domača skupina Center za dehumanizacijo.
Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi: zgodbo kraja, gradov, Muzeja norosti, odnosa do norosti in drugačnosti.
