Na odprtju razstave, ki je na ogled do konca oktobra, je poleg avtorja razstave, Staneta Kocutarja, nekaj besed o radijskem pionirju povedal tudi nekdanji tehnični direktor RTV Slovenija, Jože Mastnak.

Najdbo osebnih dokumentov in fotografij iz zapuščine Marija Osane v Rošpohu pri Mariboru bi lahko ob izposoji arheološke terminologije imenovali kar radijska zakladna najdba. Hiša, ki je bila nekoč v lasti njegove sestre Ane in je skozi poletja dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja predstavljala počitniško pribežališče tehničnega začetnika radia na Slovenskem, je desetletja skrivala in po čudežu kljub menjavam lastnikov, ohranila več kot sto dokumentov in fotografij, vse do današnjih dni.

Dokumenti izhajajo iz vseh obdobij Osanovega življenja. Ohranjeni so krstni list, maturitetno spričevalo, indeks Tehniške visoke šole na Dunaju, listina, ki je spremljala Avstro-Ogrsko vojaško odlikovanje, imenovanja, povezana s poklicno kariero od Poštne direkcije do Univerze v Ljubljani, osebna izkaznica, potni list in listina o imenovanju za častnega člana Zveze društev inženirjev in tehnikov v Ljubljani. Med zanimivejše podrobnosti spadajo tudi dobro ohranjene fotografije in posebna dragocenost – doslej neznani poskusi literarnega ustvarjanja.

Razstava avtorja Staneta Kocutarja, ki je bila poleti na ogled v avli RTV-centra Maribor, je ob 85-letnici Radia Slovenija zdaj na ogled tudi v avli Radia Slovenija.

***
Življenjepis Marija Osane
Marij Osana se je rodil 22. junija 1880 v Trstu (glede rojstnega datuma sicer obstajata dva zapisa: Nagrobnik na ljubljanskih Žalah, Slovenski biografski leksikon in Enciklopedija Slovenije kot datum rojstva navajajo 18. junij 1880, osebno napisani življenjepis in krstni tržaške škofije pa 22. junij 1880).

Tam je obiskoval nemško ljudsko šolo in klasično gimnazijo, na kateri je maturiral. Nato se je vpisal na Tehniško visoko šolo na Dunaju in leta 1906 v 9. semestru študija diplomiral. Med študijem jeodslužil vojaški rok in z odliko opravil tudi častniški izpit.21. junija 1907 je bil imenovan za gradbenega pripravnika pri direkciji Pošte in telegrafa v Trstu. Od leta 1908 do začetka 1. svetovne vojne je služboval pri sekciji za telegraf in telefon v Pulju, kjer je opravljal različna dela telegrafske in telefonske stroke na kopnem in po morju. V letih od 1909 do 1912 je kot zastopnik avstrijske brzojavne uprave sodeloval pri polaganju kablov v Jadranskem morju. V času 1. svetovne vojne je bil najprejtehnični vodja telegrafske čete na vzhodnem bojišču (Galicija), od tam pa je bil avgusta 1917 prestavljen na mesto telegrafskega direktorja soškega bojišča, kjer je ostal aktiven vse do konca vojne, novembra 1918.

Njegove sposobnosti in veščine so med vojno spoznali tudi vojaški nasprotniki in ga povabili, naj ostane v Trstu,Osana pa se je že novembra 1918 pridružil pravkar ustanovljeni Poštni direkciji Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. V italijansko službo ni hotel vstopiti nitiv poznejšem obdobju, ko ga je vodja njihove telegrafske in telefonske uprave Mirabelli povabil, naj se jim pridruži pri projektu polaganja podmorskega kabla med libijsko in italijansko obalo. Italijani so pred tem v Beogradu celo pridobili dovoljenje, ki je Osani omogočalo, da kot vrhunski strokovnjak trajno zapusti jugoslovansko državo. Na videz mamljiva ponudba ga ni vznemirila.

Od oktobra 1920 do junija 1921 je deloval kot član t. i. nakupovalne komisije Ministrstva za pošto in telegraf v Beogradu. Komisija je uradovala na Dunaju, vendar je potovala po Nemčiji, Češkoslovaški in Madžarski ter pridobivala tedaj težko dostopne tehnične materiale. Zaradi uspehov je bil leta 1922 s sklepom vlade imenovan za pooblaščenega zastopnika Ministrstva pošte in telegrafa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pri vojnoodškodninski komisiji v Parizu.

Po vrnitvi iz Pariza v Ljubljano je leta 1923 postal vodja tehničnega oddelka direkcije za pošto, telegraf in telefon (PTT). Tedaj je začel preurejati omrežje in telefonsko centralo ter pripravljati teren za radioslužbo. Tisti čas je povezan tudi s prvim povabilom Univerze v Ljubljani, ki mu je kot honorarnemu sodelavcu ponudila predavanje predmetov, povezanih s telegrafijo in telefonijo na Tehniški fakulteti. To delo je opravljal do premestitve v Beograd leta 1926, ko je bil že kot pomočnik direktorja pošte in telegrafa v Ljubljani premeščen na mesto načelnika Oddelka za telegraf in telefon pri pristojnem ministrstvu v Beogradu. Njegova ključna zadolžitev je bilo postopno preurejanje jugoslovanskega telefonsko-telegrafskega omrežja in avtomatizacija telefonskih central v Beogradu, Zagrebu, Novem Sadu, Ljubljani in Mariboru. V Beogradu je z velikim naporom dosegel ustanovitev in organizacijo radiofonske službe.

28. januarja 1926 je bil imenovan za izrednega in sedem let pozneje za rednega profesorja Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Kot vodilni elektrotehniški strokovnjak v državi je bil povabljen v Beograd pri vseh večjih projektih posodobitve in vzdrževanja telegrafa in telefonije v državi. V Sloveniji pa je v tem času skrbel za razvoj radiodifuzije.

»V vsakovrstnih strokovnih člankih sem skušal zanimati javnost, mladino za radio, ravno tako na javnih predavanjih, kjer sem z eksperimentom pokazal fizikalne osnove (radia) itd. Vesel sem, da je moje delovanje na univerzi kakor v javnosti imelo za uspeh to, da je Slovenija sedaj vodilna v industriji za šibki tok, ker je pravočasno dobila svoje kadre. Za časa okupacije od strani Italije sem bil v početku prisiljen marsikaj priskrbeti za postavitev nove oddajne radiopostaje, namesto domžalske, ki je bila bombardirana od strani Nemcev. Vedel sem, da Italija ne bo dolgo ostala tu in zato sem iz početka mislil, da bi bilo dobro, da bi kaj dobrega tukaj pustili. Ko sem pa videl, da se zadeva komplicira, sem opustil tudi to idejo. Z Nemci pa nisem imel opravka.23. decembra 1956 sem bil obveščen, da mi po zakonu od 30. junija 1957 preneha aktivna služba in bom s tem dnem upokoje,« je zapisal v sklepnem delu življenjepisa,« ki je v originalu sestavni del razstave.