Bojan Križaj je v navezi s Tonetom Vogrincem slovensko alpsko smučanje skorajda iz anonimnosti popeljal v svetovni vrh. Ko so se pridružili še Boris Strel, Jure Franko, Jože Kuralt in pozneje Rok Petrović, je bil to nepozaben rod, ki je obnorel Slovence. Tržičan je dosegel osem zmag na slalomih za svetovni pokal, prelomno leta 1980 v Wengnu, na svetovnem prvenstvu v Schladmingu 1982 je bil srebrn (zaostal je le za Ingemarjem Stenmarkom), v sezoni 1986/87 je osvojil slalomski globus.

Desetletje je bil v svetovnem vrhu, sprva tudi v veleslalomu. Na številnih tekmah je zmanjkalo nekaj sreče. Na primer na olimpijskih igrah leta 1980, ko sta ga do brona ločili le dve stotinki. Štiri leta pozneje je v Sarajevu poosebljal slovenske upe na medaljo, toda znova se ni izšlo, prav tako ne v Calgaryju 1988, ko mu je nastop preprečila poškodba. Leta 1976 je bil v Innsbrucku še premlad za odmeven olimpijski dosežek.

S 67-letnim Križajem smo se pogovarjali ob skorajšnji 40-letnici olimpijskih iger v Sarajevu ...

Začniva z vprašanjem Toneta Vogrinca. Predlagal je, naj vas pobaram, koliko smučarskih dni še opravite in koliko kilometrov naredite z motorjem?
Odvisno od sezone. Nekje od 40 do 60 smučarskih dni imam na leto, z motorjem pa sem lani naredil nekaj manj kot 15 tisoč kilometrov.

Motor ste kot darilo dobili že med kariero, pri čemer ni šlo brez številnih zapletov ...
Imeti motor, to je bila takrat v Sloveniji prepovedana zgodba. Lomila so se kopja tako na policiji kot na zvezni carinski upravi. Bili smo tudi na sodiščih. Iz ljubiteljskih vzgibov sem si, takoj ko so se stvari umirile in ko sem nehal tekmovati, sam kupil motor. In še vedno uživam, a ne brezglavo. Vozim umirjeno. Z mojo Špelo se pogosto kam odpeljeva. Navdušil sem jo, čeprav na začetku ni bila gotova. Dogovorila sva se: po pameti. Pridobil sem njeno zaupanje, saj sedi na zadnjem sedežu. Lani smo šli z moško Harley družbo na pot po nekdanji Jugoslaviji. Zadnjo noč se nas je na fešti v Zadru zbralo 90. S Špelo sva bila lani tudi na glavnem dopustu z motorjem v Dubrovniku.

Vogrinčevo knjigo Vsi me kličejo Tona ste nekoliko tudi vi ustvarjali, kajne?
Za veliko podatkov, ki jih Tone ni vedel ali so bili nepreverjeni, me je poklical. Kar nekaj stvari smo preverili skupaj, da ne bi bilo kakšnih lapsusov. Knjiga je zelo korektna, všečna za branje. Mislim, da je to tisto, kar je Tone želel ponuditi trgu.

Smučanje je od vaših prvih uspehov del nacionalne identitete. Slovence ste tako rekoč spravili na sneg. Tega se sprva sploh niste zavedali. Kdaj ste potem šele res začutili, kaj smučanje pomeni Slovencem in da se ustavljajo stroji ob slalomskih tekmah?

Da se stroji ustavljajo in prekinja pouk, tega sprva sploh nismo vedeli. Mislim, da je predvsem akcija Podarim dobim sprožila evforijo. Takrat smo snemali tudi duhovite spote za televizijo. Videli smo, da brez unikatnega trženjskega prijema težko izvedemo celoten program priprav. Kako se je smučanje financiralo, je bilo všečno tudi ljudem.

Ko gledate skakalko Niko Prevc, kako neprijetno ji je ob soočenju z novinarji, se morda spomnite tudi svojih začetkov sodelovanja z mediji?
Takega mladega športnika je treba popolnoma razumeti. Način, kako je ta težava javno izpostavljena, mi ni všeč. Seveda Nika potrebuje malo pomoči. Prepričan sem, da se bo hitro naučila, kaj je dobro, kaj je prav, kaj je všečno. Zdi se mi, da odgovarja zelo emotivno. Pove gola dejstva. Pa saj kaj dosti več ji niti ni treba povedati. Stvar je povsem korektna.

Vam je bilo zoprno, če so novinarji preveč vrtali v vas?
Takrat ni bilo družbenih omrežij. Novinarji, če so želeli pisati o smučanju, so morali bolj kot ne priti na prizorišče ali pa so bili odvisni od Toneta Vogrinca, ki je imel tudi novinarsko žilico in je sporočal rezultate. Ti ljudje so bili smučarsko zelo izobraženi, že na treningu so videli, kako smo dobri in kaj se dogaja. Nekih odvečnih vprašanj sploh ni bilo, z njimi smo veliko dni preživeli skupaj, zelo dobro smo se poznali.

Marko Rožman, Franci Pavšer, Vito Divac. Nepogrešljivi spremljevalci alpskega smučanja, vsi že pokojni ...
Te življenjske zgodbe te prizadenejo. Ko si z nekom toliko časa skupaj v dobrem in slabem, se te dotaknejo. Vsaj mene se.

Je bilo ob vsej evforiji, ki vas je spremljala, takrat težko biti prizemljen, ste bili kdaj preveč v oblakih?
Pridejo tudi takšni trenutki, zagotovo. Ne spomnim se več točno, ampak k sreči je znal Tone umiriti stvari. Poznal nas je, vedel je, kam pes taco moli. Če je kdo kaj 'zabluzil', je znal hitro umiriti žogo. Naj bo to v komunikaciji z novinarji ali na primer s šolanjem. To je bila gotovo prava pot vzgoje mladega športnika, da se ne izobrazi le v eno smer, ampak da dobi neko širino. Stvari so potekale po neki ustaljeni poti, kar morda včasih tekmovalcem ni bilo najbolj všeč, toda – imeli smo red in disciplino.

40 let mineva od Sarajeva 1984. To bi moral biti vrhunec vaše kariere, pa ni bil. Ostali ste brez medalje. Ste zelo čutili to breme, da ste prav vi tisti glavni kandidat za medaljo? Vas je to ohromilo?
Ne vem, ali je bilo le to breme. Tisto sezono sem čutil, da nisem pravi. Ni mi šlo, preprosto ni bilo vrhunskih rezultatov. Ne da sem obupaval, ampak – prav preveč od sebe v Sarajevu nisem pričakoval. Vedel sem, da nekaj manjka. Sem pa užival, tako kot preostali Jugoslovani, akterji domačih iger, da tekmujemo doma na največji športni manifestaciji. To je bilo vredno zlata, vsak nima takšne priložnosti oziroma sreče v svoji karieri.

Kako je na vas vplival neuspeh v Sarajevu? Ali drži, da ste razmišljali o koncu kariere?
Sem. Malo sem obupaval, veliko sem se pogovarjal s svojim serviserjem. Rekel je, ali sem nor, ker tako razmišljam. Verjetno sem imel trenutek slabosti. Slabša sezona je bila, a to se primeri vsakomur. Rekel mi je, da ne morem kar obupati zaradi ene slabe sezone. Še dobro, da sem ga poslušal.

... in potegnili kariero do leta 1988 in slovesa v Saalbachu. Verjetno vam tudi takrat ni bilo lahko?
Konca kariere se vsak po malem boji in odlaša s pomembno odločitvijo, kdaj je tisti pravi trenutek, predvsem pa, ali si pripravljen za naslednji korak. Nekaterim to uspe lažje, drugim težje. To so težke življenjske odločitve.

Ki pa jo je pri vas verjetno pospešila tudi poškodba.
Drži, da sem se tako na hitro odločil končati kariero, je bilo pri meni delno pogojeno tudi s poškodbo. Malo sem se tudi naveličal treningov. Tekem ne, treningov pa. Biti ves čas od doma ni preprosto, tudi če si uspešen. A doma sem imel dva mala otroka, ni mi bilo vseeno, kaj se dogaja z njima. Vse te trenutke z otroki sem zelo pogrešal. Družina je, ne bom rekel breme, da ne bi prizadel svojih, ker jih imam neizmerno rad, ampak – v samem športnem smislu je to lahko hendikep.

Vrniva se k olimpijski zgodbi. Leta 1980 ste bili v Lake Placidu bolj zreli za medaljo kot v Sarajevu, dobro sezono ste imeli. A v veleslalomu sta vam do brona zmanjkali dve stotinki, v slalomu pa se je zgodila tista nepojasnjena napaka, kjer ste videli vratca tam, kjer jih ni bilo. Vedno sta rekli, da nimate pojasnila, kaj se je zgodilo. Se vam je še kdaj v življenju zgodilo kaj podobnega?
Ne. Na osnovi tega smo začeli trenirati slalom na slepo, kar pomeni, da si ga na treningu nikoli nisem ogledal, ampak sem šel na vso moč že prvo vožnjo. Takšnega naključja ni bilo več. Vedno so postavitve neka logična posledica prejšnjih vrat, nadzorovanja hitrosti, ritma, konfiguracije terena. Takrat se je nekaj zgodilo. Pojma nimam, kaj je bilo. Prepričan sem bil, da je bil kriv nekdo drug, ne jaz.

Malo za šalo lahko rečemo, da ste se na olimpijskih igrah preveč ustavljali, v Lake Placidu na tistem slalomu, v Sarajevu pri tisti nesrečni prisegi ob odprtju iger.
(Smeh). Besedilo res ni bilo prav dolgo. Bila je dilema, ali bom to povedal v slovenščini ali srbohrvaščini. Tudi po nasvetu naših spremljevalcev sem rekel, da bo to slovenščina, kar takrat ni bilo najbolj normalno in logično. In potem sem si še zamislil, da bom govoril kar na pamet. Seveda mi je bilo žal. Trema me je premagala, ljudje so mi pomagali, da so malo zaploskali, zbral sem se in prisego oddrdral do konca, ampak – takrat bi se najraje pogreznil nekam.

Je Sarajevo organiziralo dobre igre, so bile kakšne pripombe? Menda je bilo še nekaj gradbišč, pa jih je sneg pravočasno prekril.
Sneg marsikdaj dela čudeže (smeh). Tako rekoč do začetka olimpijskih iger v Sarajevu ni bilo nič snega, ne v gorah ne v mestu, in verjamem, da so organizatorji preživljali težke trenutke. Pa se je Bog usmilil, nebo se je odprlo, zapadel je sneg. Ali so bile igre dobro organizirane? Težko rečem. Moja naloga je bila drugačna, smo pa vse, kar se je dogajalo okrog nas, sprejemali kot vrhunsko. Tudi kar smo prebrali po končanih igrah, so bili sami presežniki.

Lep slog smučanja ste imeli, bili ste elegantni, dvigovali notranjo smučko. Tržiška šola smučanja?
Ne poznam razlage. Preprosto sem razvil svoj slog smučanja. Noben tekmovalec ni težil k temu, da ima slog, lep za oko. Vsi smo si želeli biti le čim hitrejši. Vsekakor so bili pomembni dejavniki, da sem imel okrog sebe prave ljudi, vsak je dodal svoj kamenček v mozaik. Poleg mojega očeta in strica Zdravka je bil Janez Vagner tisti, ki je z nami veliko delal. Oni so nas spravili na višjo raven, nato so nas prevzeli trenerji v klubu in v mladinski reprezentanci. Kot mladinec sem potem že prišel v roke Toneta Vogrinca, ki pa je vse bolj prevzemal menedžerske funkcije. Potem sta nastopila Filip Gartner, Jože Šparovec ... Vsak ima zasluge, da smo bili izdelani tekmovalci, da smo se učili le še biti čim hitrejši.

Kdo danes lepo smuča, koga radi spremljate?
Vsi predvsem gledajo najhitrejše. Po slogu in sami figuri športnika je Marco Odermatt pokazal neke nove prijeme. Njegova figura športnika je celo bolj pisana na tisto naše obdobje. Ni težkoatlet. Ko ga gledaš, se ti zdi vse tako preprosto. To je tisto, kar dela potem smučarja hitrega tudi na progi.

Marcel Hirscher je bolj stavil na moč ..
Noro močan je bil. Tudi Marco Schwarz mi je blazno všeč, hudo mi je, ker se je v Bormiu spet poškodoval. Poznam ga osebno, iz Koroške je doma. Ko se mu je pripetila poškodba, mi je bilo hudo.

Katera je bila vaša največja prednost in kaj vaša pomanjkljivost v karieri alpskega smučarja?
Vedno sem si želel biti še boljši. Zelo priden sem bil na kondicijskih treningih in to je bila prednost. Jasno pa, da mi je za idealno figuro zmanjkalo nekaj centimetrov. Bolje bi bilo, če bi bil malo večji. Tudi vzdržljivostna kondicija je bila moj hendikep. Da bi kar tekel dve uri neprekinjeno z visokim ritmom ... to je bila moja hiba. Sem pa obvladoval hitrost, tudi moč sem imel.

Smuka se resno niste lotevali. Zaradi točk svetovnega pokala ste sicer poskusili v Kitzbühelu, a ste padli in se poškodovali.
Nikoli me ni bilo strah, nikoli nisem šel s strahom na start. Tudi na smukih ne. Imel sem spoštovanje, strah pa me ni bilo. Nisem pa rad vozil smuka, to drži. Zakaj? Nisem bil vzgojen v smukača, zdelo se mi je, da kljub večji količini treninga ne bi imel možnosti. Morda je bila to napačna miselnost. Dejstvo je, da je najbolj kompleten smučar veleslalomist. To je osnova smučanja, iz tega se razviješ v tekmovalca v hitrih disciplinah, lahko prestopiš tudi nazaj v slalom.

Osem zmag ste dosegli v svetovnem pokalu, vse v slalomu. Bi takoj zamenjal eno slalomsko zmago za veleslalomsko?
To ne, bi pa z veseljem svoji zbirki zmag dodal še eno veleslalomsko.

Ali morda veste, kaj je skupna točka vseh vaših sedmih veleslalomov za svetovni pokal, ko ste bili na zmagovalnem odru?
To, da je bil pred mano Stenmark?

Drži, v vseh sedmih primerih na prvem mestu. Razlike na začetku so bile ogromne, celo štiri sekunde, na koncu ste mu prišli na pol sekunde ...
Vsekakor je bil Ingemar zelo dominanten, ne le v primerjavi z menoj, tudi z drugimi. Ta razlika samo potrjuje to. Tiste dobre štiri sekunde, ki jih omenjate, je še vedno največja razlika med prvim in drugim v svetovnem pokalu. A to si ne štejem za slabo, še vedno sem bil drugi. Razlika na koncu sploh ni pomembna.

Čeprav – Martin Čater je imel v Val Gardeni to sezono na smuku manj kot sekundo zaostanka, pa je bil 30. In nekateri bi rekli, da je to slabo.
Šport je postal gladiatorski. Štejejo le še zmage, ljudje hočemo tudi kri, če je treba. Kje je največ gledalcev? Tam, kjer je najnevarnejše. Če nihče ne pade, smuk ni bil dovolj težek in ni primeren za svetovni pokal. Gledamo motodirke, formulo ena. Če gre dirkač naravnost 350 km/h, koga to zanima. Morata biti ovinek, cviljenje gum ...

Nekateri ne razumejo Žana Kranjca, da tekmuje le v veleslalomu. Vi ste v zadnjih letih svoje kariere opustili veleslalom in se posvetili le slalomu, pozneje pa priznali, da je bila to napaka. Ali tudi Kranjec dela napako?
To, da ne tekmuje v slalomu, je po mojem mnenju njegov hendikep. Ne bi pa tega javno izpostavljal. Ampak če me že vprašate, povem svoje mnenje. Prvič, ima premalo tekem v sezoni, tistih deset veleslalomov vso sezono je preprosto premalo. Nisi v tekmovalnem ritmu, nekaj ti manjka. Drugič: vse, kar dodaš nečemu, kar že obvladaš, je samo dobro zate. In to, da sam nisem več tekmoval v veleslalomu, je bil gotovo hendikep. Ampak – tako sem se odločil.

Na začetku kariere ste smučali brez kape, tudi v mrazu. Zakaj?
Ker me nikoli ni zeblo.

Vedno pa ste smučali z Elanovimi smučmi. Ste imeli kdaj ponudbe drugih opremljevalcev, morda Rossignola?
Niti ne. Enkrat smo se pogovarjali s Headom, a je preprosto prevladal razum in sem hvala bogu z Elanom ostal do konca kariere. Še zdaj sem njihov ambasador in odlično funkcioniramo drug z drugim.

So vas že povabili v Sarajevo, kjer bodo februarja počastili 40-letnico olimpijskih iger?
So in sem tudi že potrdil svojo prisotnost. Natančnega programa ne poznam, bom pa tam en teden.