Komika in absurd se zdita glavni prvini uprizoritve Upornik. Gledalec je prek komičnih in absurdnih elementov postavljen pred izziv, da razmisli o zakoreninjenih nezdravih odnosih med ljudmi. Recimo, eden od mnogih absurdnih prizorov je "mamin sinko", ob katerem se zavemo problema, ob tem pa se hkrati nasmejemo s smehom posebne vrste. Je spontan, nekaj sekund zatem pa ob zavedanju, da je biti mamin sinko kot patološkost neredek pojav, ostane grenak priokus. Vsi prizori pa vendarle niso tako sladko-grenki, saj so nastopajoči z veliko gibanja po odru, naučeno obrazno in telesno mimiko, profesionalno pevko ter lutkovno animacijo v podobi velikega psa razgibali vzdušje v zgodbi in ji dodali tudi lahkotnost.

Tea Kovše, dramaturginja in igralka uprizoritve, je povedala, da so se ljudje s predstavo zelo poistovetili. "V nas ljudeh so zelo prisotni prvinski živalski nagoni in v resnici nanje nismo pozabili, mogoče smo jih samo potlačili. In prav dobro je, če kdaj pridejo na plan in nam omogočijo osebne katarze," je dodala Kovše.
Po štirih zaporedno odigranih uprizoritvah Upornika v kulturnem centru Ventil sta svoje vtise opisala tudi Marlies Franz in Christian Moser (režija in mentorstvo).
Franz: "Presenetilo me je, da občinstvo kljub različnim jezikom skorajda ni čutilo potrebe po razumevanju konkretne vsebine povedanega. Zaradi absurdnih elementov, ki pomembno prispevajo k humorju, je občinstvo nenehno postavljeno pred izziv, da se prilagodi zgodbi. To prinaša lahkotnost, ki vodi stran od intelekta v telo in čustveni svet. Med razvojem igre je bilo vedno zelo konstruktivno in produktivno vzdušje. Od vaje do vaje smo vsi sodelujoči z zanimanjem spremljali, kako se bo zgodba razvila."
Moser: "Med vajami nisem bil prepričan, ali bo občinstvo razumelo naše absurdne prizore. Generalko so prišli gledat mladi in odrasli. V istem trenutku je bilo videti, da so odrasli in mladi razumeli vse in da so se smejali. To je bila zame potrditev. Všeč mi je bila kombinacija igre, lutk, petja in špasa, kar je bil naš cilj od samega začetka. V Avstriji lutkovno gledališče nima tradicije, večinoma poznajo le Kasperltheater."
Ustvarjalci Upornika si želijo, da bo ta predstava dolgo živela in da bodo zabeležili tudi stoto ponovitev.