Pokrajina Těšín, po nemško Teschen in po poljsko Cieszyn, leži na zahodu Češke na meji s Poljsko. Tudi istoimensko mesto Tešin leži na obeh straneh češko-poljske meje, zaradi česar ne čudi močna prisotnost poljske manjšine v regiji. Poleg Čehov in Poljakov v pokrajini Tešin živi tudi madžarska manjšina, saj je to območje v času avstro-ogrske monarhije spadalo pod krono sv. Štefana.

Podobnostim in razlikam med to danes češko pokrajino in med južno Koroško se je posvečal večletni raziskovalni projekt geografa ter kartografa Petra Jordana in njegovega kolega Přemysla Máche z ostravske univerze. Jordan in Mácha sta prvopodpisana avtorja monografije Politika krajevnih imen v večjezičnih območjih. Primerjava med Koroško in regijo Těšín/Cieszyn na Češkem. Omenjena knjiga je rezultat večletnega raziskovalnega projekta in je bila občinstvu prvič predstavljena v Celovcu. Vsem zainteresiranim knjiga nudi poglobitev v nekatere v tem članku oziroma v predavanju obeh geografov predstavljene teze.

Izzivi na Češkem drugačni kot na Koroškem
Vzporednice med obema regijama so številne, denimo upadanje števila ljudi, ki se prištevajo k manjšini, v koraku z razvojem industrije in turizma. Na tem mestu se bomo posvetili predvsem razlikam glede manjšinske situacije na Češkem in Koroškem.

Na prvem mestu je Peter Jordan omenil zgodovinsko pogojene socialne razlike med večino in manjšino. Na Koroškem so bile te socialne in statusne razlike pogojene s tem, da se je manjšina praktično do sredine 20. stoletja večinoma preživljala s kmetijstvom, medtem ko je bila trgovina in industrija v rokah nemško govoreče večine. Tudi danes, ko večina pripadnic in pripadnikov manjšine ne živi več od kmetijstva, koroškoslovenska narodna skupnost še vedno pretežno naseljuje južnokoroško podeželje, manj pa mesta. Ena od posledic socialnih in statusnih razlik med večino in manjšino, ki traja do danes, je tudi prepričanje, da je nemški jezik pomembnejši od slovenskega. Takega prepričanja avtorji raziskave in knjige niso zasledili samo pri pripadnikih nemško govoreče večine, temveč tudi pri slovensko govorečih Korošcih in Korošicah, saj je bil več stoletij socialni vzpon na Koroškem mogoč samo z znanjem nemškega jezika.

Tovrstnega motiva za jezikovno asimilacijo v Těšínu ne poznajo, pa tudi takih socialnih razlik med manjšino in večino ne, saj je tudi zgodovina poselitve in uprave tega območja drugačna. Nemški jezik je slovenskemu jeziku mnogo bolj oddaljen, kot pa sta med seboj oddaljena poljski in češki jezik. V pokrajini Těšín večina ljudi govori narečje, imenovano "po našy", njegovi govorke in govorci pa se v nacionalnem smislu prištevajo bodisi k Čehom bodisi k Poljakom. V nasprotju s tem se velika večina pripadnikov slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem prišteva k avstrijski kulturni naciji, kakršna se je oblikovala po drugi svetovni vojni.

Intima v javnosti
Glavno sporočilo knjige Politika krajevnih imen v večjezičnih območjih se glasi, da imajo za pripadnice in pripadnike manjšin dvojezična zemljepisna imena ne le politični in družbeni pomen, temveč tudi čustven. Simbolično in navzven pa dvojezični krajevni napisi izpričujejo prisotnost manjšine v dani regiji.

Zaradi takšnega glavnega sporočila je nemalo začudenja v Tischlerjevi dvorani vzbudila Jordanova izjava, izrečena v razpravi, da so med raziskavo srečali tudi koroške Slovenke in Slovence, ki si slovenskega krajevnega imena niso želeli videti na tabli svojega kraja. Po Jordanovih besedah zato ne, ker je nekaterim to slovensko domače ime nekaj tako intimnega, da po njihovem prepričanju nikakor ne sodi v javnost. Najbrž pa gre pri tem zadržku za variacijo na Koroškem dobro znane teme, znane kot nur nicht zündeln.