Po besedah župnika Stanka Olipa se ta egomanija, ki je v popolnem nasprotju z binkoštnim praznikom, med drugim kaže v pijanskih ekscesih koroške mladine v Lignanu. Binkoštni praznik namreč po njegovih besedah vabi k poglobitvi vase, iskanju notranjega ravnovesja in iskanju poti do bližnjega. V duhovnih tokovih sodobnosti loški župnik pogreša predvsem ta odnos do bližnjega, saj nas "binkoštni duh usposablja, da se pozitivno in poglobljeno ukvarjamo drug z drugim, kar omogoča veliko skupnega dobrega," tako Stanko Olip.

Za poseben glasbeni okvir slavnostne maše sta poskrbela Cerkveni zbor Loče in mešani pevski zbor FaakerSeeKlång ob spremljavi komornega godalnega orkestra in orgel. Na obeležitvi 270-letnice samostojnosti loške fare smo o zgodovini fare govorili z organizatorjem slovesnosti, vodjo cerkvenega zbora Simonom Trießnigom. Kot pravi Treißnig, je bil do začetka 20. stoletja slovenski jezik edini jezik pridig v Ločah, maše pa so še do konca 2. vatikanskega koncila (1962-1965) brali v latinščini. Cerkev sv. Urha v Ločah je leta 1752 postala samostojen vikariat. Loška fara je bila do 18. stoletja del oglejskega patriarhata, potem je bila krajše obdobje (okoli dve leti) del goriške škofije, z novimi državnimi mejami po letu 1920 pa je postala del krške škofije.

Dvojezičnost se je v fari začela tematizirati preko pridig, ki so bile do 20. stoletja v domačem jeziku. Nemščina se je slovenščini v pridigah pridružila po plebiscitu leta 1920, na katerem se je 65 odstotkov Ločanov izreklo za priključitev Koroške državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. "Po tem rezultatu se vidi, kako so bili ljudje usmerjeni, po plebiscitu pa se je začela agresivno izvajati ponemčevalna politika, ki se je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni," pove Trießnig. Vodja loškega cerkvenega zbora pravi, da so deportacije koroških Slovencev med drugo svetovno vojno prizadele tudi cerkveni zbor, "to je bil edini čas, ko zbor ni mogel peti, saj so bili ljudje izseljeni", v cerkvi pa je veljalo geslo "Der Kärntner spricht Deutsch".

Ko postane zvok cerkvenega zvona sumljiv
Žrtev te kampanje je postal tudi loški cerkveni zvon, v 19. stoletju ulit v Ljubljani. Zvona sicer niso pretopili v orožje vermahta, so pa z njega s pilo odstranili slovenski napis. Nekdanji župnik Josip Ogris je bil med vojno pregnan v Maria Luggau v Lesni dolini, ob njegovi vrnitvi po koncu vojne je bila slovenščina spet prisotna v loški cerkvi. Razprava o dvojezičnosti pri bogoslužju je še naprej zaposlovala duha faranov, še posebej virulentna je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih. Na Koroškem je prav v času ortstafelšturma zasedala sinoda krške škofije, ki je z dokumentom o sobivanju zgledno uredila vprašanje odnosov med nemško- in slovenskogovorečimi v krški škofiji. Danes je dvojezičnost po besedah Treißniga znotraj loške fare sprejeta kot nekaj v osnovi pozitivnega. To se kaže tudi v tem, da so bile v preteklosti dvojezične publikacije, ki so spremljale projekte fare, vedno problem, danes pa težav pri dvojezičnem publiciranju ni več, pravi Simon Trießnig.