Afera s poljskim mesom, ki je razkrila nezakonite prakse v eni od poljskih klavnic in prodajo oporečnega mesa za kebab, ki je končalo v Evropski uniji (tudi v Sloveniji), je zadnja, ki je močno razburkala javnost. A ni prva. Že predtem je oporečna hrana krožila po EU-ju, a je prihajala iz drugih držav. Iz Švedske, Nizozemske, Nemčije … Kako naj torej vemo, kaj jemo oz. kaj lahko jemo?

Če bi mi to vprašanje postavili pred nekaj meseci, bi bil moj odgovor verjetno drugačen, pravi Jakob. Še vedno delno zaupa hrani iz Evropske unije, a opozarja, da zadnja afera ni bila prva in da to kaže, da za nadzor nad prehrambno industrijo v Evropski uniji ni dovolj dobro poskrbljeno. Pri tem to ni nujno krivda samega EU-ja, ampak tudi posameznih držav, ki ne izvajajo lastnih nadzorov v skladu s svojo zakonodajo, pravi Jakob.

Pina meni, da si Evropska unija takšnih pomanjkljivosti v nadzoru varnosti hrane ne bi smela privoščiti. Pravi, da zaupa izključno slovenski hrani, ki ji daje prednost, ker so jo pridelali "bližje" in ker verjame, da je varnostni nadzor boljši.

"Po vseh teh aferah hrani, ki prihaja iz EU-ja, ne zaupam več tako kot prej," pa pravi Grega, ki se sprašuje, ali je delo pristojnih institucij in nadzora sploh ustrezno. Prav zaradi afer, povezanih s hrano, je Grega prepričan, "da bi Evropska unija morala spodbujati, da bi se kmetijstvo razvijalo lokalno, enakomerno v vseh državah, ne pa le v tistih, ki omogočajo veliko industrijsko kmetijstvo". Grega je kritičen tudi do načina zdaj veljavnega označevanja porekla živil, saj meni, da ti ukrepi niso zadostni in da je težave treba reševati pri izvoru, torej v državah, ki so bile v preteklosti vir kontaminiranih živil.

Zanima nas izvor hrane po državah

Tudi Ervin, ki v splošnem še zaupa prehranskim izdelkom iz Evropske unije, kot največjo težavo poudari slabo sledljivost izvora živil. "Vemo, da je na izdelkih pogosto izvor surovine zapisan tako, da če so izdelki samo predelani v Sloveniji, že to zadošča, da na izdelku piše, da je izdelek iz Slovenije. Kje pa je dejanski izvor mesa, pa ne vemo. Ne glede na to, da smo v Evropski uniji, bi vseeno želel, da bi se kot poreklo konkretno navajala država, in ne samo to, da je bilo nekaj proizvedeno v EU-ju," pravi Ervin.

Ula prizna, da je njeno zaupanje povezano s tem, iz katere države določen prehranski izdelek prihaja. "Zaupam hrani, ki pride iz Evropske unije, ampak pri tem vedno preverim, iz katere države Evropske unije je. Nekako se mi zdi, čeprav je to mogoče samo predsodek, da imajo nekatere države status večjega zaupanja kot pa druge. Je pa res, da potem ob vsakem takšnem škandalu, kot je bil ta s poljskim mesom, pa prej s fosfatom v kebabih, na neki način podvomiš o vsej tej birokraciji, ki naj bi urejala našo varnost," odkrito pove Ula.

Nič se ne spremeni?

"Prehranskim izdelkom, ki pridejo iz drugih držav Evropske unije, zaupamo vsi, dokler se ne zgodi prva afera," pravi Danijel, ki dodaja, da temu vedno sledi veliko govorjenja politike in javnosti, nato pa se življenje vrne v stare tire in "potem nadaljujemo v bistvu s tem, kar smo počeli pred to afero".

Ali so nadzorniki dovolj skrbni?

"Jaz hrani zaupam," pravi Tadej, a priznava, da škandali zaradi oporečne hrane mečejo slabo luč na institucije, ki skrbijo za varno hrano. Prepričan je, da sicer pojemo več dobre kot oporečne hrane, ki pride iz Evropske unije, in bi ji zato morali bolj zaupati. Bi pa Tadej preveril in prevetril evropske in nacionalne institucije, ki so odgovorne za nadzor na hrano.

Ema Odra "prehranske težave" rešuje drugače. Kot pravi, najraje kupi tiste izdelke, ki so pridelani lokalno. Na srečo to možnost ima. Hrani, ki je uvožena iz Evropske unije, načeloma še zaupa, a priznava, da je zaupanje, zaradi očitne zlorabe sistema nadzora, zdaj omajano.

Mladi iz projekta Grem volit! evropske poslance so Grega Bajc, Jakob Batič, Pina Grabar, Danijel Kovačič Grmek, Tadej Kobal, Ema Odra Raščan, Ula Nikolaja Ratajec, in Ervin Rems.