Boleč zaplet v 4. etapi Kriterija Dauphiné je dodal dramo in zaključil lok pripovedi o pripravah na največjo kolesarsko dirko na svetu. Na razplet ‒ potrditev štarta Primoža Rogliča v soboto na 1. etapi 107. dirke po Franciji v Nici ‒ še čakamo, a zato so zadnji poslani posnetki iz tabora Jumbo Visme zapletli življenje avtorjema in jima naložili dodatno delo z oblakom negotovosti.

Novinar David Črmelj in snemalec Blaž Oman sta od februarja do avgusta v več etapah spremljala vodilnega kolesarja sveta in pod okriljem Televizije Slovenije je nastal najnovejši športni dokumentarni film Primož Roglič: Moja pot na dirko po Franciji.

Dokončna verzija šele v soboto
"Film je bil zaključen v nedeljo popoldne. V bistvu še ni popolnoma zaključen, dokončna verzija bo predvajana v soboto. Zadnjih 14 dni je bilo zelo napornih. Ne vem, ali sem šel v tem času dvakrat spat pred 2. uro zjutraj," je zaključevanje projekta sledenja Primožu Rogliču v nenavadnem letu opisal športni novinar Črmelj.

Na Tenerifu konec februarja, med koronsko krizo spomladi v Sloveniji, po poletni sprostitvi ukrepov v Nici in med avgustovskim sledenjem po Dirki po l'Ainu ter z vsemi vmesnimi postojankami in arhivskim gradivom se je nabralo za en terabajt (1 TB) podatkov, iz katerih je nastal enourni dokumentarni film.

Ponedeljek je v Kinodvoru v Ljubljani prinesel dvojni spored o Primožu Rogliču: predstavitev knjige Kilometer nič Lore Klinc in predpremiero dokumentarnega filma Televizije Slovenija. Ob tej priložnosti je za spremembo na drugo stran mikrofona stopil televizijski kolega David Črmelj.

Ni ne prvi in najbrž niti zadnji dokumentarni film o Primožu Rogliču. Po čem se razlikuje Moja pot na dirko po Franciji?
Gledal sem veliko kolesarskih filmov, ki so dosegljivi in jih je res veliko. A večina jih je o dirkah. Potem so zdaj tu izdelki samih ekip, pri čemer prednjači Jumbo Visma, ki je glede tega ena najbolj urejenih ekip, kar ni naključno zaradi lepe novinarske preteklosti šefa Richarda Pluggeja. Da bi se pa ena zunanja produkcija, televizija lotila tovrstnega projekta, takšnih filmov pa ni veliko. En primer je Bradley Wiggins - leto v rumenem, a tudi tu je vprašanje, koliko je imela pri tem ekipa Sky. Pri nas gre za drugačen pristop, v osnovi brez hudo veliko akcije, ne nazadnje ni bilo ravno veliko dirk, a z velikim sodelovanjem Jumbo Visme.

Kako je steklo sodelovanje s Primožem Rogličem?
Primoža v medijih ni veliko z intervjuji in podobnim. Velika čast je, da je to odobril in smo lahko to izvedli. Prejšnjo zimo sem predstavil idejo Lori in Primožu, da bi pokazali kako se pripravlja, kako poteka pot na Dirko po Franciji. Ni bilo treba veliko pregovarjanja, očitno jima je bila ideja všeč. Z zamikom enega leta, ko je za glavni cilj omenil Dirko po Franciji, pa smo začeli. Na koncu: s številko ena v zelo mednarodnem in pisanem športu delajo redko kateri.

Kakšen je bil načrt in kako je vplival izbruh pandemije?
V bistvu je bil načrt narejen pred koronsko krizo. Dogovorili smo se, kdaj, kje in kako lahko posnamemo kadre. Dogovorili smo se, da se pri tem ne moti kolesarjev in moštva, ne ponavlja zadev, da bi vse videti bolj filmsko.

Sorodna novica Lora Klinc ob izidu knjige: "Ta padec je vse prizemljil."

Kakšna je časovnica filma v nenavadnih koronskih časih?
Februarja smo bili na pripravah Jumbo Visme na Tenerifu. Potem se je snemalo med koronakrizo doma: na Vršiču in bili smo bližje na državnem prvenstvu. Potem smo bili na ogledu trase prvih etap Toura v Nici, sledilo je spremljanje na Dirki po l'Ainu. A tu je bila že težava, saj so se ekipe z julijem skorajda popolnoma zaprle. To kar je bilo na DP-ju v Sloveniji, je bilo razkošje, v primerjavi s tem, kar je zdaj mogoče pri spremljanju. Seveda ne gre tukaj za takšno zakulisje, kot ga lahko upodobi Jumbo Visma, a tukaj zdaj tudi ni bilo dirk. Gre predvsem za Rogličeva razmišljanja o Touru, ne ukvarjamo se s preteklostjo.

Zaradi korone se je marsikaj postavilo na glavo, ne pa tudi snemanje filma.
Ko sva bila z Blažem na prvem snemanju konec februarja na Tenerifu se je z virusom že vse spremenilo. Prvega ali drugega marca nas je bilo ob vračanju na letalu samo še 20‒30 ljudi. Spomnim se, da sva se nato s Primožem slišala in sem se spraševal, Kaj naj pa zdaj naredimo?, a je Primož odvrnil, naj snemanje nadaljujemo. "Saj nekaj materiala pa že imate." Potem smo se prilagajali koronski krizi.

Koliko sta se z Blažem Omanom ustrašila ob grdem padcu na Kriteriju Dauphiné?
Se nimaš kaj ustrašiti. Pač čakamo, saj še zdaj čakamo. Na meji si, ker je vseeno prišel do cilja, do katerega ga je še lahko nesel adrenalin. A če ne bo šel na Tour, a potem ne bo filma? Na koncu gre za film o poti do Toura, ne o dirki po Franciji.

Koliko je materiala, iz katerega sta sestavila enourni film? Koliko je bilo kamer, ali je to delo samo enega para?
Nabrala sva za 1 TB materiala. Zdaj sicer fotoaparati in kamere res omogočajo zajem z velikanskimi datotekami. Koliko pa je to v urah, pa odkrito ne vem. V ekipi sva bila sama s snemalcem Blažem Omanom. Ni bilo dveh kamer, samo ena, Blaž je poseben človek. Kar sem mu lahko pomagal, da je bil mogoče kakšen moj kader s fotoaparatom, a kar se tiče kamere, ni dvoma, da za vsem tem stoji Blaž Oman.

Primoža Rogliča poznaš kolesarsko že dolgo.
Mogoče je posebna čast, da sem ga spremljal že od samih kolesarskih začetkov. Že pri rekreativnih podvigih se je videlo, da je nekaj posebnega. Potem smo pa že takoj ob prihodu k Adrii veliko delali o njem. Ne samo predstavitev v ekipi, ko že sam nekaj reče o svojem talentu. Tega posnetka nima nihče drug kot TV Slovenija. Meni veliko pomeni, da sem bil zraven od njegovega kolesarskega začetka. Spomnim se, da smo pred njegovo prvo Dirko po Sloveniji šli skupaj na Sv. Tri Kralje.

Sta tudi zdaj prekolesarila kakšen vzpon skupaj?
Ne, zdaj pa nisem nič odvozil skupaj z njim. Sem trenutno daleč preslab. V preteklosti sva res šla nekajkrat skupaj za kamero, a sem bil tudi sam takrat v veliko boljši formi. A vse snemanje je bilo zdaj zelo natempirano, ni bilo drugega časa kot za delo.

Katero športno lastnost najbolj ceniš pri Rogliču?
On se tega loti drugače. Osredotočen je na en sam cilj. Ves čas ga vidiš, da ima eno stvar v glavi, ubada se samo z njo. Forma na Tour de France 2020 in osredotočen je zgolj na to. Kaj takega imajo samo res najboljši, ne samo kolesarji, na splošno najboljši športniki. Glava je daleč najpomembnejša.

Zanj velja, da ne zna dirkati drugače kot na zmago.
Zmagovalec. To je ta miselnost, ki nekaj teh izbrancev na svetu dela drugačne od preostalih.

Najljubši utrinek s snemanja oz. filma?
Ko smo bili v Nici, na ogledu 2. etape Toura na vzponu na Col de Turini, ki bo najtežji vzpon dneva. Tam pride do njega rekreativni kolesar, ga pozdravi, se pogovorita, na koncu pa mu Primož natoči bidon tam pri izviru. Vidiš, kako je preprost. O Primožu bo več povedala Lora, sam ga ne poznam tako osebno. A vidim, kako je številka ena svetovnega kolesarstva res preprost človek.

Sam se sedmič odpravljaš na Tour, prvič za vse tri tedne.
Za zdaj je načrt tak, da bom celotno Dirko po Franciji spremljal na terenu. Seveda, če ne bo kdo okužen ali kaj podobnega. Žal pa kakšnega dodatnega spremljanja Primoža Rogliča med Tourom ne bo, saj so pravila prestroga. Če bomo sploh prišli do kakšnih izjav, bo skoraj že čudež. Film se je končal oz. se konča s pripravami. Sicer je to mogoče za koga čudno, a predvidevam, da bo Jumbo Visma pripravila sama svoj film in bo potem mogoče kdo oboje povezal.

Zaključna misel ob zaključku projekta?
Lepo je sodelovati s Primožem kot osebo, ne samo zato, ker je številka ena.