Od Petrarce do televizije

Na 1910 m visoko goro, ki s svojo pojavo obvladuje celotno Provanso, se je prvi (peš, ne s kolesom) povzpel Francesco Petrarca. Sloviti začetnik renesanse se je iz bližnjega Avignona, takratnega papeškega sedeža, 26. aprila 1336 podal na vrh gore, ki v provansalskem jeziku nosi ime Ventor. Za Provansalce je bila plešasta gora ves čas mistični kraj, na severnem pobočju je jama, kjer je vhod v pekel. A po svetu se je mistika Ventouxa razširila šele z iznajdbo televizije in prenovo Dirke po Franciji pred 70 leti.

Ko je na velikanu Provanse opuščeno metereološko postajo zamenjal telekomunikacijski stolp, so prenovili tudi cesto, kar je snovalce najbolj odmevne kolesarske karavane spodbudilo, da so vetrovno goro uvrstili na zemljevid dirke.

Osnovne lastnosti

Naskok na plešastega velikana se začne praviloma takoj za mestecem Bedoin, od koder čaka profesionalce dobra ura vožnje, med katero premagajo 21,6 km in 1617 m vzpona. Prvih 5,8 km je sorazmerno blagih, povprečni naklon je le 3,9-odstoten, kar pa se v zadnjih 16 km spremeni v devetodstotni naklon. V primerjavi s pirenejskim Tourmaletom (87 obiskov Toura) ali alpskima Galibierjem (42 obiskov) in Alp d'Hueza (31 obiskov) pride Mont Ventoux redkeje na vrsto – letos šele sedemnajstič Dirka po Franciji zavije na goro, a zato kar dvakrat.

A to ne zmanjšuje njegove legendarnosti, kvečjemu jo še razpihuje. In to tudi dobesedno, saj tam gori vsaj 240 dni na leto piha veter s hitrostjo 90 km/h! Desetkrat je bil cilj etape na vrhu klanca, še šestkrat pa so vrh prečkali med etapami. Premori so dolgi tudi po 13 let (1974–1987).

Ko se zmeša zmagovalcu Toura

Prvič se je šlo na Mont Ventoux v okviru Dirke po Franciji leta 1951, prve tri izvedbe z etapami, ki so se končale v Avignonu. Leta 1955 je v provansalski poletni pripeki na Ventouxu v napad kljub svarilom sotekmovalcev, naj ne nori, krenil švicarski šampion Ferdi Kubler, zmagovalec Toura 1950. Na golem vrhu je bilo kot v peklu, takrat 36-letnega Kublerja je povsem pobralo, začel je opletati in voziti cikcak. Zadnji kilometer vzpona je prevozil po polžje, prehiteli so ga tekmeci za skupno razvrstitev.

Sledil je spust, med katerim je padel vsaj dvakrat, na dnu v Malaucenu je vdrl v bar in na dušek spil vrč piva, nato se je odpeljal – v nasprotno smer nazaj na Ventoux. V cilju v Avignonu je prišel 26 minut za zmagovalcem etape in pozneje Toura Louisonom Bobetom. Zvečer je Kubler oznanil takojšnjo upokojitev z besedami: "Ferdi se je ubil na Ventouxu."

Simpson zapeljal v smrt in legendo

Sorodna novica Pol stoletja od črnega dne na Touru - Tom Simpson umrl na Mont Ventouxu

V svetovno športno zavest se je vzpon zapisal leta 1967, ko je 13. julija nekaj sto metrov pred vrhom obnemogel Britanec Tom Simpson, ki je pozneje v bolnišnici umrl. Za takrat najboljšega britanskega vsestranskega kolesarja (svetovni prvak 1965, osvojil spomenike Flandrijo, Lombardijo in Milano–Sanremo) je bila usodna mešanica amfetaminov in alkohola. Kriva je bila tudi takratna omejitev le štirih bidonov pijače za celotno etapo! Zdaj spomenik pod vrhom opozarja na z dopingom najbolj zaznamovan šport.

Gora, ki je ukrotila Kanibala

Med slovitimi imeni, ki so na vrhu Mont Ventouxa slavila etapne zmage, je tudi največji Eddy Merckx. V okviru 14. etape francoske dirke 1970 je pokazal svojo premoč in prvi prišel do ciljne črte pri televizijskem oddajniku, ki deluje kot mogočni svetilnik. A tokrat se Kanibal ni postavljal in slavil. "Ne, to je nemogoče," je izrekel Meckx in se sesedel ter skorajda omedlel. K sebi so ga spravili s kisikom.

Pirat in Kavboj na vrhu

Leta 2000 je Marco Pantani pobegnil v značilnem skoku in se odpeljal vrhu naproti. Nad gozdno mejo, kjer se začne pekel, se je Lance Armstrong odločil, da še enkrat zastraši konkurenco. Kavboj je skočil kot strela in malce pred vrhom na Col de tempetes (viharni prelaz, kjer so sunki vetra še posebej izraziti) tudi ujel pirata, ki mu pa je nato po lastnih besedah prepustil etapno zmago, kar je sprožilo številne polemike in porušilo njun odnos.

Nepozabni tek rumene majice

V preteklem desetletju je Dirka po Franciji zavila na Mont Ventoux vsega dvakrat: v letih 2013 in 2016. Obakrat je dan ob prisotnosti vse do pol milijona ljudi zaznamoval Chris Froome. Najprej je v solovožnji v velikem slogu dobil 15. maratonsko etapo, dolgo kar 242,5 km. Po suvereni zmagi je imel že več kot štiri minute prednosti pred vsemi.

Veter prestavil cilj

Tri leta pozneje je v okviru 12. etape s startom v Montpellieru na francoski državni praznik 14. julija znova kolesaril v rumeni majici vodilnega, in to na jubilejni stoti izvedbi velike pentlje. A tokrat je pihal premočan veter – sunki več kot 100 km/h, zato so cilj z vrha prestavili šest km nižje do Chalet-Reynarda, spodnjo postajo sedežnice in rob gozdne meje. Morje ljudi je ustvarilo kaos, organizatorji niso mogli prestaviti in postaviti dovolj ograj.

Trk v motor, drugi motor pa zlomil kolo

V gneči se je TV-motor moral nenadoma ustaviti in vanj so prileteli trije favoriti Bauke Mollema, Richie Porte in rumena majica Chris Froome. Slednjega je doletel še drugi udarec smole – motor za pomoč je povozil njegovo kolo. Sicer je rumeno obarvani motor nevtralne pomoči takoj podal kolo – a veliko premajhno in nekompatibilno s prvakom Toura.

Sorodna novica Video: Froome kljub nesreči in kaosu ostal v rumenem

"Vsekakor imam mešane občutke ob vrnitvi na Mont Ventoux. Neverjetni spomini na 2013 in precej stresne trenutke iz l. 2016," se Froome spominja razvpitega 14. julija pred petimi leti. "Nagonsko sem stekel navzgor. Nisem veliko razmišljal, hotel sem samo rešiti položaj. Vedel sem, da je ekipni avtomobil z mojim kolesom daleč zadaj, gneča pa je bila nora, hkrati pa sem čutil, da nismo več daleč od zadnjega kilometra in s tem ograj, kjer bi lažje in hitreje prišel do menjave kolesa," se je pred startom letošnje Dirke po Franciji v podkastu Gerainta Thomasa spominjal štirikratni prvak Toura.

"Polomljeno kolo sem odvrgel. To skorajda otroško kolo ni bilo za nobeno rabo, tako da sem samo tekel do ograj. Zdaj je to seveda smešno, mogoče bi ravnal drugače, v tisti gneči sem želel samo do nekaj prostora, kjer bi dočakal svoje rezervno kolo," je dodal Froome. Po pravilih kolesar med dirko ne sme napredovati brez svojega kolesa – če že teče, bi to moral s kolesom.

Namesto izgube še povečal vodstvo

Rumeni majici je grozila celo diskvalifikacija, po doseženih časih pa bi moral vodstvo prevzeti Adam Yates. Po dolgem zasedanju komisarje je padla odločitev – Frooma se ne kaznuje in pripiše se mu čas Molleme, s čimer je na koncu kapetan Skya še za 19 sekund povečal naskok pred nevarnim rojakom, sicer kapetanom avstralske zasedbe Orica BikeExchange. Zaradi prestavljenega starta, s tem povezanega kaosa gledalcev in neustrezno (ne)postavljenih ograj je namreč prireditelj ASO prevzel krivdo in preprečil kaznovanje branilca naslova in nosilca rumene majice.

"Upam, da tokrat ne bo teka"

Vsekakor epski prizor, ki se je zapisal v zgodovino športa, ne samo kolesarstva. Dogodek, ki v dobro voljo spravlja tudi zdajšnjega branilca in nosilca majice vodilnega. "Upam, da rumena majica tokrat ne bo tekla. Res je bilo spektakularno videti, kako je Froome tekel navzgor. Imel je res smolo. Bilo je toliko navijačev. Upam, da jih bo tudi tokrat toliko, a brez kakšnih nesreč," je pred najbolj pričakovanim dnevom letošnje francoske pentlje dejal Tadej Pogačar.