Napadalnost in mladost. Mirnost in samozavest. Kolesarske lastnosti, ki so prinesle zdaj slovenskemu mladeniču s Klanca pri Komendi naklonjenost kolesarskega sveta in tuje športne javnosti, ki zavzeto spremlja največjo kolesarsko dirko na svetu že pred nepozabno soboto, 19. septembra, in bojem z uro na La Planche des Belles Filles.

Tadej Pogačar je ob kronanju na Elizejskih poljanah pripravil krajši govor, nekaj je še razložil in pojasnil v zadnjih intervjujih sredi Pariza ob koncu tritedenskega maratona po Franciji. A vseeno je pozno zvečer čutil potrebo, da v svet prek svoje ekipe UAE Emirates pošlje še en osebni zapis, kaj razmišlja ob največjem mogočem dosežku v svetu kolesarstva, in to en dan, preden je dopolnil 22 let.

Rumena majica ‒ največ, kar si lahko želiš

Bilo je dolgo potovanje, ki se je začelo veliko prej kot na štartu v Nici in se je končalo na najlepši mogoči način. Že od začetka sezone sem bil osredotočen na Dirko po Franciji. Priprave so bile popolne, z vsemi trening kampi ekipe in načrti treningov med karantenami. Vedno sem bil osredotočen, tudi v najtežjih trenutkih, ko se je na začetku leta zaustavilo dirkanje.

Na veliko pentljo sem prišel v dobri formi, med potjo smo izgubili dva ekipna kolega, a uspelo nam je ohraniti dobro vzdušje v ekipi. Bil je užitek s tovariši in moštvenim osebjem deliti izkušnjo vseh izzivov, ki jih ponuja Tour vsak dan, kako vedno ostati miren in hkrati zbran.

V resnici še vedno ne morem verjeti, kakšne izjemne trenutke preživljam. Bilo bi čudovito, če bi končal na drugem mestu v Parizu, a da sem tukaj v rumeni majici, je največ, kar si lahko želiš.

Nedelja je bila res poseben dan, ko sem lahko v miru poklepetal tudi z drugimi kolesarji, s katerimi smo dirkali. Bilo je vznemirljivo prejemati pohvale vseh kolesarjev iz karavane.

Kolesarstvo je lep šport.

Najbolj stresna stvar Toura ‒ govor
Po slovesni podelitvi pred sicer neprepoznavnimi Elizejskimi poljanami ‒ običajno se je na zadnji dan Dirke po Franciji zbralo ob zaključnem krogu na sto tisoče ljudi, zdaj pa je bilo zaradi drugega vala pandemije vse skupaj ob 6,8 km dolgem krogu uradno le 5 tisoč gledalcev.

"Najverjetneje je bil govor zmagovalca res moj najbolj živčni trenutek celotnega Toura, a zdaj je vsega konec," je za ITV priznal Pogačar, da je imel največ treme na sredini znamenite avenije pred kipom Charlesa de Gaulla, vseeno pa ga čustva niso premagala kot v soboto: "Mogoče sem bil zdaj na koncu že preveč brez energije, da bi lahko še jokal."

Izguba mu je vlila še več moči in poguma
Pogled nazaj pokaže, kot da je bila izguba minute in 21 sekund v vetrovni loteriji 7. etape skriti blagoslov: "Ključna sta bila konstantnost in pogum, da sem napadal. Trenutek, ko sem izgubil čas v vetru, mi je vlil še več moči in poguma ter motivacije za naslednje etape, da sem šel v napad in si vzel čas nazaj," je bil jasen zmagovalec najtežje in najbolj čislane kolesarske dirke.

Popolnoma svoboden, brez merilca moči in računalnika
Tradicionalno si mora zmagovalec Toura največ časa vzeti za intervju za L'Equipe, saj pripada istemu lastniku kot organizacija dirke (ASO). Sočasno je ugledni francoski športni dnevnik tudi naslednik dnevnika L'Auto, ki je pod vodstvom Henrija Desgrangeja leta 1903 zaradi pospeševanja prodaje časopisa tudi organiziral prvo Dirko po Franciji.

Pogačar je bil pred štartom zadnje, 21., etape navdušen nad tem, kaj se dogaja v domači Komendi, kjer so prebivalci v rumeno barvali krožišča, fasade hiš in vse drugo mogoče. Nato je ponovil, da je bil v soboto zjutraj že sprijaznjen z doseženim.

"Končal bi kot drugi in z belo majico. Noč predtem sem opazoval mehanike, kako so sestavljali belo kolo za moj prihod na Elizejske poljane. Nato pa je kronometer vse postavil na glavo. Skrivnost moje zmage je, da sem šel na štart kronometra, ne da bi niti za trenutek pomislil, da lahko zmagam. Bil sem popolnoma svoboden, tudi brez merilca moči," je bil za L'Equipe odkrit Pogačar, ki je ob tem po menjavi na navadnem cestnem kolesu bil med zaključnim vzponom še brez običajnega kolesarskega računalnika.

Hauptman mu prinaša dodatno trdnost
Osupljiv preobrat, ki ga je takoj postavil ob bok kronometru Toura 1989, je tako dosegel popolnoma staromodno ‒ na občutke, saj zaradi hrupa ob cesti proti La Planche des Belles Filles večinoma sploh ni slišal podatkov in spodbude iz ekipnega avtomobila za seboj, kjer so sedeli trije vodilni možje ekipe UAE Emirates: Allan Peiper, Matxin Fernandez in Andrej Hauptman. Zadnjega je še posebej izpostavil v pogovoru:

"Že od vsega začetka je bilo načrtovano, da Andrej Hauptman pride za zadnji teden. Njegova prisotnost mi prinaša dodatno trdnost. Ko je bil moj trener pri mladincih, sem z njim začel zmagovati. Ampak ni prišel samo zaradi mene, četudi je res bilo že predtem načrtovano, da bo med kronometrom on v spremljevalnem vozilu za menoj. Pri UAE Emirates na tritedenskih dirkah rotiramo osebje, saj je zelo zahtevno ostati izjemno zbran ves čas. Hkrati sveži člani osebja prinesejo pogled od zunaj in tudi dobro je za kolesarje, da pride do osvežitev," je Pogačar dal uvid v ekipno načrtovanje pri emiratih, ki mogoče niso bili tako močni in zlasti opazni na cesti v zaključkih etap, zlasti gorskih, zato pa so imeli glavno dodano vrednost v strokovnem štabu.

Prepeval in plesal pred bojem z uro
Vsi, ki so spremljali sobotni kronometer, so opazili izredno sproščenega Pogija, ki se dolgo niti ni do konca oblekel v posebni dres. "Vseeno sem pred kronometri malce pod pritiskom, a je bilo res, da sem bil v soboto daleč najmanj napet v celotni ekipi! Prepeval sem si, tudi na glas, in poplesaval na glasbo, da mi je dalo to energije. V moji glavi je bil že čudovit dan: končal bi kot drugi, najboljši mladi kolesar in še najboljši hribolazec. Bil sem srečen," je Pogačar pojasnil recept za izjemno sproščenost, ki mu je nato prinesla še tretjo etapno zmago in seveda rumeno majico.

Vsi smo tu, da zmagamo, da damo vse od sebe
Pri tem je slekel vodilnega Primoža Rogliča. Kako se je počutil ob tem? "Bil je najboljši ves Tour, a nato je imel slabši dan. Žal mi ga je, a to je šport. Vsi smo tu, da zmagamo, vsi damo vse od sebe. Na njegovo žalost je izgubil rumeno majico in zdaj jo imam jaz. On pa ostaja eden najboljših kolesarjev sveta v zadnjih treh letih."

Nato je Pogačar dodatno obrazložil svoj odnos s starejšim rojakom: "Ko je Primož začel kolesariti pri Rogu Ljubljani, je imel 22 let, sam pa sem bil še otrok, star 13 let. Sam se ga ne spomnim, saj ni bil poznan kot kolesar. A ko je odšel (iz Adrie Mobil Novo mesto) v Jumbo Vismo, sem bil star 17 let in sem ga oboževal. Pozneje sem imel priložnost trenirati z njim od časa do časa, nato pa sem začel tekmovati proti njemu. In zdaj sem ga premagal ... premagal sem ga na največji dirki, ki obstaja, kar mi je tako zelo čudno.

Še vedno bosta šla skupaj na vožnjo
A 20. etapa, ki je 57 sekund zaostanka spremenila v 59 sekund prednosti za Pogačarja, ne spreminja prijateljskega odnosa z Rogličem, kar se je dobro videlo med nedeljsko etapo in po njej. "Še vedno bova kdaj šla skupaj na vožnjo. Jumbo Visma je vse naredila, da bi zmagala na Touru, kar je zelo težko sprejeti. A Primož je šampion, pobral se bo in si postavil nov izziv," je prepričan Pogačar, ki je nato še podal stališče, kjer je ekipa Jumbo Visma naredila usodno napako.

V pelotonu nihče ni verjel v preobrat
"Ko sem izgubil čas v vetrovni etapi proti Lavaurju, mislim, da so pri Jumbo Vismi nehali biti pozorni name. To mi je omogočilo napad in povrnitev časa v Pirenejih. A vseeno: v karavani so bili prav vsi prepričani, da 57 sekund prednosti pred kronometrom popolnoma zadostuje Primožu Rogliču, da zmaga," je Pogačar povzel resnico. Po Col de la Loze v kolesarski karavani Toura nisi več našel človeka, ki bi na glas rekel, da lahko Pogačar še zmaga. Tudi sam gorenjski volk pred etapo ni razmišljal o tem, a zato je šel v boj z uro neobremenjeno in uprizoril vožnjo za zgodovino.