Zlati Tour 2020 je zgodba o Tadeju Pogačarju, je zgodba o Primožu Rogliču, o dveh zelo različnih poteh, ki sta vodili najboljša Slovenca na pariški zmagovalni oder.

Tadej Pogačar je produkt načrtnega dela, pri čemer so se načrti zaradi izjemnih uspehov v vseh konkurencah stalno spreminjali in nadgrajevali, z njim pa Pogačarjevi uspehi.

Sorodna novica Pariz je slovenski! Pogačar na Elizejskih poljanah okronan za kralja Toura.

Ni presenetljivo, zakaj je gorenjski volk postal ljubljenec specializiranih kolesarskih medijev v tujini. Ambicioznost in pripravljenost na napad v vsakem mogočem trenutku ga delata atraktivnega. Neverjetna eksplozivnost in vzdržljivost sta recept za uspeh v težkih gorskih etapah, kar je s trojčkom etapnih zmag demonstriral že na lanski Vuelti. Takrat je ob debiju na tritedenskih dirkah končal na tretjem mestu.

Letos je izničil še zadnjih nekaj pomanjkljivosti, od dirkanja v vročini, vožnje na čas in sprintanja. Ekspresno razvija svoj potencial, kar je v Parizu najbolje pokazal s tremi majicami. S tem je spomnil na legendarnega Eddyja Merckxa, a primerjava s Kanibalom se ne konča le pri majicah. Mladostniška vihravost ga je pripeljala na sam kolesarski vrh. Na njem je težko (stalno) ostati, kar je najbolje izkusil Egan Bernal.

Kolesarstvo je izjemno naporen in specifičen šport, kjer tekmovalec v nasprotju z večino drugih športov lahko računa na dva vrhunca v sezoni. Ne moreš biti npr. ves čas v najboljši formi in naskakovati vse tri grand toure, kar lahko počno, denimo, tenisači na grand slamih. Poleg tega so še precej bolj izpostavljeni naravi in s tem nesrečam. En neprimeren gib lahko pelje v zelo hudo nesrečo in celo ogrozi življenje (Fabio Jakobsen). Zato je treba izkoristiti vsako ponujeno priložnost in Pogačar jo nedvomno je.

Druga zgodba je precej bolje poznana, o tem, kako je Primož Roglič prek smučarskih skakalnic le našel svoj šport, v katerem lahko poseže na sam svetovni vrh, je bilo posnetih že precej filmov in natipkanih precej člankov. Od amaterskega kolesarja do gladiatorja v tujini. Od neposrečene pomoči Jumba Visme na lanskem Giru do popolne ekipe na letošnjem Touru. Da, veliko in hitro pot je prekolesaril Roglič. Epsko pot.

Marsikateremu slovenskemu ljubitelju kolesarstva je v soboto zatrepetalo srce, ko je na cilju kronometra opazoval Rogliča na tleh, ob njem pa so bili njegovi sotekmovalci in ga skušali potolažiti. Bil je tako blizu, da športno preobrazbo zaključi z zlatim (beri rumenim) odtenkom. Tako blizu in tako daleč.

Lahko bi se izgovarjal na slabši nastop, na padec na Dirki po Dofineji (najbrž ne bomo nikoli izvedeli, koliko in kaj je ta padec dejansko odnesel), a priznal je, da si je to pot zaslužil drugo mesto. Ne dvomim, da se bo Rogla vrnil po tisto, kar si je brez dvoma želel ‒ končno zmago. Prepričan sem, da ga bo razplet motiviral, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da se spet spravi v podoben položaj.

Sorodna novica Pogačar: Po tem Touru je Primož še večji zgled zame

Na drugi strani nekateri že vzneseno pišejo, da mu to ne bo uspelo, saj se je začela večletna era vladanja Pogačarja, ki bo z boljšimi pomočniki in dodatnim osebnim razvojem le še boljši. Morda (nihče od slovenskih ljubiteljev športa najbrž ne bi imel nič proti), ampak nihče ne ve, kako se bodo odvijale poti, za katerim ovinkom te čakajo spolzka tla. Veliko je že, če se spraviš v priložnost za zadnji naskok na zmago. Verjamem, da se bosta Pog & Rog v prihodnosti še znašla v podobnih priložnostih.

Sijajen uspeh za slovensko kolesarstvo! Še pred kratkim sta v Pariz prikolesarila po dva slovenska tekmovalca. Zdaj lahko kar dva občudujemo na samem vrhu. Podobe, ki ne bodo nikoli izginile iz kolektivne zavesti prebivalcev Slovenije.

PS: In podobe, zaradi katerih slovenski športniki (Kavtičnik, Nachbar) v tujini razlagajo novinarjem, v kakšni meri je to produkt namenskega vlaganja države.