Serijo je leta 2022 ustvaril Dan Erickson, njegova desna roka pa je bil Ben Stiller, ki je režiral večino od devetih epizod. Glavna premisa je bila, da ima skupina zaposlenih skrivnostnega (skorajda mističnega) podjetja Lumon vgrajen čip, ki se aktivira v službenem dvigalu. Tam se sproži druga zavest in popolnoma ločeni spomini, ki ločujejo obe zavesti. Služba ostane v službi in vas ne bremeni v domačem okolju. Kako ljubka in dobrohotna motivacija.

Sledijo kvarniki, če ne želite ničesar izvedeti o drugi sezoni ali razmišljanju o njej, prosim, prenehajte brati.

Sorodna novica Ni čipa, zaradi katerega bi pozabili: Severance je izjemna serija

Že v zapisu ob prvi sezoni sem kot eno od motivacij za nastanek podjetja navedel bolečino oziroma boj proti bolečini. Še natančneje izraženo, bolečina ob neprijetnih dogodkih ostane, a z aktivacijo čipa dosežemo, da bolečine ne čutimo, ampak jo prepustimo (pravzaprav potisnemo k) našemu drugemu oziroma notranjemu jazu (v seriji so imenovani innieji). Tako v prvi sezoni čisto mimogrede izvemo, da ima neka ženska vgrajen čip, ki ga je aktivirala pred porodom, da sama ni čutila bolečine.

To je bil očitno dober namig, saj druga sezona ta koncept precej razširi. Glavno vlogo pri tem opravlja Gemma Scout (Dichen Lachman). Gre za ženo glavnega junaka Marka Scouta (Adam Scott), ki je uradno umrla v prometni nesreči, v resnici pa Lumon na njej opravlja številne eksperimente. Njena (očitno domnevna) smrt je bila tudi kriva, da se je Mark, nekoč univerzitetni profesor, zaposlil v Lumnu, preprosto ni želel ves čas razmišljati o ženi in se prepuščati žalosti. Lumon pa našega junaka izkorišča, saj s "čiščenjem številk" (ah, kraljestvo številk :) v resnici gradi različna stanja njene zavesti. Lumon v številnih eksperimentih Gemmo pošilja v sterilne sobe, kjer je izpostavljena neprijetnim življenjskim vidikom (obisk zobozdravnika, turbulenca v letalu, pisanje neskončnih zahvalnih pisem z nedominantno roko ...). Vse do zadnjega testa, ki ima kodno ime Cold Harbor (no, vsega ne bom razkril, recimo le, da predstavlja najbolj stresen in travmatičen dogodek iz življenja naših zakoncev).

Med drugim izvemo precej podrobnosti o Kieru Eaganu, ki je daljnega leta 1865 ustanovil podjetje in ga vodil kar 74 let. Tega leta je bila tudi končana ameriška državljanska vojna (ena od bitk je bila v kraju Cold Harbor, kar nakazuje, kako se ustvarjalci serije ves čas igrajo z gledalcem in mu puščajo tudi precej napačnih namigov pri dešifriranju ključnih dogodkov). Kiera je presunila vsa bolečina nesmiselne vojne, zato je ustanovil podjetje, s katerim je "napovedal svojo vojno bolečini". Kako plemenit in dober namen. Ampak vemo, kam vodijo dobri nameni. V pekel.

Že v prvem srečanju s tem svetom smo hitro dobili občutek, kako izrabljen je delavec, pri vnovičnem obisku gremo še korak dlje, ko spoznamo kraj Salt's Neck, kjer je nekoč delovalo eno od Lumnovih podjetij, zdaj pa spominja na "živo truplo", vključno s številnimi nekdanjimi zaposlenimi, ki jim je ostala zgolj odvisnost od etra, ki so ga pridelovali v tovarni. In seveda sam odnos do delavca, ki ga na eni strani hvalijo ("vašega dela se bomo spominjali kot enega največjih trenutkov v zgodovini planeta"), malo pozneje (ko je jasno, da jim več ne koristi), pa ga neusmiljeno pretepajo in premetavajo kot otroško igračo (kar se je zgodilo Marku, ko je dokončal svojo zadnjo datoteko).

In kako pridemo do ljubezni? Prek naših štirih izboljševalcev podatkov, ob Marku so to še Dylan (Zach Cherry), Helly (Britt Lower) in Irving (John Turturro). V prvi sezoni nam Helly predstavlja identifikacijski element spoznavanja sveta, hkrati pa je tudi edina, ki izrazito sovraži "lastnico njenega telesa", se pravi njen zunanji jaz (originalno outie). To ni nihče drug kot Helena Eagan, hčerka predsednika podjetja Jameja. V tokratni izvedbi pa se trenje med obema stranema zgolj povečuje in na koncu preraste v pravo malo vojno (Helly v nekem trenutku zakriči: 'Dali so nam polovico življenja in mislili so, da se ne bomo borili!').

Na trenutke se nam zdi, da Lumon z brisanjem vseh bolečin dela prazne robote, ki so oropani vseh čustev. In res, v nekem trenutku, ko se četverica junakov prvič skupaj znajde v zunanjem svetu, od daleč vidijo svoje kopije, ki so videti kot njihove 3D-slike. Heh, ampak tu pride pravo presenečenje, v resnici so zunanji jazi prazne školjke, ki na avtopilotu krmarijo skozi življenje. Mark ves čas žaluje za ženo; Dylan hitro izgubi vsako drugo službo, ima družino, ampak ves čas robotsko opravlja vlogo očeta, v ženi Gretchen (Merritt Wever) vidi zgolj partnerko, ne pa nekoga, ki jo ima rad; Irving živi sam, stalno slika, na koncu pa prizna, da še nikoli ni bil ljubljen; Helena pa le pasivno prikimava svojemu očetu. Tako zelo se prilagaja, da je pripravljena celo sprejeti čip in si ločiti zavest. Nič čudnega, da je očetu bolj všeč ognjevita različica.

In čeprav je četverica v službi ujeta v svoj pekel (njihovo nadstropje dobesedno predstavlja njihov celotni svet), v resnici postanejo bolj živi kot njihovi "lastniki" (se pravi zunanji jazi). Zgodi se jim ljubezen, iskra preskoči med Helly in Markom (ta je tako očitna, da je Helena ljubosumna na njun odnos), Irving je končno ljubljen, Dylanu pa srce ogreje lastna žena, ki kot darilo za nekaj minut lahko pride na obisk, kjer se spoznavata na novo (in ta različica je Gretchen precej bolj všeč kot tista, ki jo ima v 99 odstotkih časa doma). Ja, moč ljubezni.

A pojdimo nazaj k bolečini, ki je v resnici ključna. Nihče si ne želi bolečine, je neprijetna in ... no, že ime pove, boli. V resnici pa je koristna, na telesni ravni nam namreč pove, da je z nami nekaj narobe in (načeloma) potrebujemo zdravniško pomoč, sicer se položaj lahko še poslabša. Enako pa je tudi s psihično bolečino, ki se najpogosteje povezuje z izgubo. Ironično, lažja rešitev se zdi izumiti neki čip, kot pa narediti tisto težjo, a bolj pravilno stvar: soočiti se z bolečino, jo predelati in sprejeti. Vem, da je težje, a to je na koncu koncev tudi pravilno. Človek lahko le tako zraste, čeprav je potrebnega precej časa, dela ... in ja, bolečine.

Serija briljantno in pogosto uporablja številne reference. Stiller je velik navdušenec nad serijo Twilight Zone, tako nanjo večkrat pokaže, a tudi na temo spomina in s sprejemanjem bolečine uporabi zelo očitno referenco (omemba kraja Mountak seveda spomni na Večno sonce brezmadežnega uma).

Če sprejemanje lastne bolečine prevedem v serijo, to ne pomeni nič drugega kot reintegracijo (gre za postopek, ki naj bi združil obe sicer ločeni osebnosti). Zunanji Mark se je tega lotil, a izid je precej nejasen, predvsem pa v zavesti ostaja usoda njegovega prijatelja Peteyja iz prve sezone, ki je prav tako skušal združiti oba jaza, a je kmalu po tem posegu umrl.

Vprašanje identitete je tako izjemno močno in prisotno, zdi se, da je nemogoče, da lahko oba dela živita svoje samostojno življenje. Prav zato je bil zadnji del tako čudovito sestavljen, ko prvič vidimo oba Marka, ki se med seboj pogovarjata po videokameri. Dinamika dialoga je prikazana izjemno stilistično, kjer svoj delež prispevajo tako montaža, uporaba naravnih barv kot sama igra Adama Scotta. Pogovor se sprva začne kot dialog dveh zaveznikov, notranji Mark pa kmalu ugotovi, da se njegov zunanji jaz pravzaprav ne razlikuje od vseh preostalih ljudi tam zunaj. Vsi namreč inniejev ne vidijo kot ljudi, ampak zgolj kot orodje do ciljev zunanjikov. Uf, boleče spoznanje. Vsi igralci, ki so imeli nalogo prikazati tako notranje kot zunanje jaze (Gemma je imela še 25 dodatnih vlog) so bili preprosto odlični, saj različnih nians niso prikazali le z besedami in načinom govora, ampak tudi nebesedno komunikacijo, držo in v primeru Helly/Helene tudi s pričesko.

Ves čas se nam je zdelo, da se bo moral Mark (če ga za hip razumemo kot eno osebo) na koncu odločiti med ljubeznima obeh svojih različic. Pot do tega je bila naravna in neprisiljena, zadnji kader, ko Stiller zamrzne Marka in Helly, pa je bil popoln. Preprosto ni nobenih možnosti, da ostaneta dolgoročno skupaj (vsaj v zakonitostih tega vesolja, ki ga poznamo za zdaj), skupaj sta srečna lahko le v tem trenutku, zato ju je režiser enostavno zamrznil v tistem trenutku in prostoru (zdita se kot človeka, ki padata proti črni luknji; če bi res padala, bi se zanju to zgodilo v hipu, za nas opazovalce pa se zdita, da sta negibno prilepljena). Popoln konec.

Druga sezona je bila več kot uspešna. Odgovorila je na številna vprašanja, hkrati pa tudi odprla nova. Prva sezona se je končala z največjim možnim cliffhangerjem, s tistim krikom "Živa je!" Stalna uporaba cliffhangerjev načeloma ni vedno optimalna rešitev, ker bolj kot naravno pot zgodbe kaže na izsiljevanje ("Vas zanima, kako se bo končalo? Plačajte, pa boste videli"). Tokratni zaključek ni tako očiten. Kot edini negativni pomislek lahko zgolj zapišem, da se ustvarjajo nove in nove plasti zgodbe, ki morda še niso premišljene in vtkane v originalno zgodbo, potencialna nevarnost je torej, da lahko po preveč sezonah dobimo vegasto, nenaravno stvaritev, ki se je sfižila (Lost).

Ampak trenutki nastavki se še vedno zdijo "naravni in prepričljivi" − pač v svetu, ki ga spoznavamo. Teme identitete, bolečine, ljubezni in odnosa delavec-delodajalec pa so še poglobljene in prinašajo tako užitek kot temo za razmislek.