Letos sta svet zapustila dva zmagovalca Dirke po Franciji, februarja Roger Walkowiak, zmagovalec Toura daljnega leta 1956, in marca Roger Pingeon, zmagovalec leta 1967, konec lanskega leta pa še Ferdinand Kübler, zmagovalec leta 1950.
Tudi letos smo na MMC-ju pripravili nagradno igro Navidezna dirka. Še vedno se lahko prijavite, letos prvič podeljujemo nagrade tudi za zmagovalce posameznih etap!
Dnevni zmagovalci gorskih etap in kronometrov bodo za nagrado prejeli knjigo Klub rumene majice – kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji avtorja Edwarda Pickeringa in bidon.
Preostali dnevni zmagovalci bodo prejeli knjigo Dirka po Italiji: zgodovina najznamenitejših Girov avtorja Brendana Gallagherja in bidon.
Upoštevane so spremembe, ki so opravljene do 11.00 za vsak dan. Podrobnejša navodila lahko preberete tukaj.
Skupni zmagovalec bo dobil 300 evrov vplačila v sklad ALTA GLOBAL, drugi 200 evrov in tretji 100 evrov vplačila v isti sklad. Prvih deset bo prejelo bidon.
Najstarejši še živeči zmagovalec je 89-letni Federico Bahamontes, ki je Tour dobil leta 1959. Bahamontes je bil tudi prvi kolesar, ki je v karieri osvojil majico najboljšega hribolazca na vseh treh največjih kolesarskih dirkah, slovito pikčasto majico je osvojil kar 6-krat. Ob 100. Dirki po Franciji je bil izbran tudi za najboljšega hribolazca v zgodovini dirke.
V knjigo Pickering vključil tudi Armstronga
Ta trenutek je živih še 24 zmagovalcev Dirke po Franciji, članov kluba rumene majice, če štejemo v klub še Lancea Armstronga. Štel ga je tudi Edward Pickering, avtor knjige Klub rumene majice ali kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji (izšla pri založbi Aktivni mediji).
Armstrongovo poglavje je sicer precej drugačno kot poglavja drugih kolesarjev. Seveda, večinoma govori o dopingu, največ o Armstrongovem priznanju. Pickering Armstronga vključi zato, ker organizatorji njegovih sedmih zmag niso podelili drugouvrščenim, iz tega razloga zato ne vključi Floyda Landisa, katerega zmago so 2006 podelili Oscarju Pereiru.
21 zmagovalcev od 1975 ali kot je tudi etap na dirki
Edward Pickering, sicer urednik najpomembnejše (evropske) kolesarske revije Procycling, je v knjigo vključil 21 zmagovalcev Dirke po Franciji, ravno toliko je tudi etap na dirki. Črto je potegnil pri letu 1975, leto po zadnji zmagi največjega kolesarja v zgodovini Eddyja Merckxa, ki ga je nasledil Bernard Thévenet - njemu pripada prvo poglavje, zadnje Vincenzu Nibaliju. Kot pravi Pickering, je Thévenet zmagi (1975 in 1977) dosegel v zatišju med dvema orkanoma - Merckxom in Bernardom Hinaultom (oba sta dobila 5 Tourov).
Skozi zgodbe o otroštvu (Bjarneja Riisa je oče pri treningu priganjal do joka), začetkih in razvoju karier ter prek izjav sotekmovalcev se avtor skuša preseliti v možgane vseh zmagovalcev. Šel je celo tako daleč, da je študiral posnetke tekmovalcev, da bi odkril, kaj je na teh fantih tako posebnega, kako recimo zakrivajo trpljenje - posebej dobro, pravi, je šlo 5-kratnemu zmagovalcu Miguelu Indurainu.
Dirko leta 1989 je odločilo 8 sekund
Pickering v knjigi tudi špekulira, se igra s kaj če bi … Tako piše, da bi Greg LeMond (zmagovalec v letih 1986, 1989 in 1990) lahko zmagal celo 6-krat, če ga ne bi v nogo ustrelil njegov svak in če leta 1985 do pete zmage ne bi pomagal svojemu kapetanu Bernardu Hinaultu. Hkrati pa dodaja, da je imel LeMond vseeno veliko srečo vsaj pri dveh zmagah, ki ju je na tesno dobil v boju z Laurentom Fignonom.
Posebej, seveda, izpostavi slovito zmago leta 1989, ko je LeMond profesorja Fignona prehitel za pičlih 8 sekund, pravijo, da zaradi aerodinamičnega krmila in čelade, Fignon pa je vozil brez čelade in lasje, speti v čop, so mu poplesavali v vetru.
Stephen Roche je leta 1987 zmagal tako Tour kor Giro
Knjiga Klub rumene majice ali kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji nam postreže še z mnogo legendarnimi ali manj legendarnimi anekdotami zmagovalcev največje med kolesarskimi dirkami. Med branjem bodo tisti, ki jih zgodovina kolesarstva šele začenja zanimati, spoznali tudi manj znane in izpostavljene zmagovalce, kot so Lucien Van Impe (zmagal 1976), Pedro Delgado (zmagal 1988) ali Stephen Roche (leta 1987 je zmagal tako Tour kot Giro) ter se spomnili legendarnih Pantanija, Induraina, Ulricha ali še pred kratkim aktivnih Sastreja, Evansa ali Wigginsa.
Hkrati je knjiga zanimivo branje tudi za boljše poznavalce kolesarske zgodovine, ki bodo med zgodbami, ki jih morda že poznajo, izvedeli še za kakšno statistično podrobnost, ki jih v knjigi prav tako ne manjka.
Recimo, da so omenjenega leta 1989 v Parizu na odru naenkrat stali - edinkrat v zgodovini - zmagovalci vseh treh dirk v isti sezoni - že omenjeni zmagovalec Toura LeMond, drugi (ki pa je tisto leto zmagal Giro) Fignon in tretji (ki je tisto leto zmagal na Vuelti, ki je bila na sporedu že maja) Delgado. Skratka … obvezna literatura za vse, ki bi o Dirki o Franciji radi vedeli še več.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje