"Od kod toliko Slovencev na Giru? A vse zaradi Rogliča?" čudenju organizatorjev 102. Dirke po Italiji ni in ni bilo konec. V petek na ciljni vzpon do smučišča San Martino di Castrozza in v soboto po vseh petih vzponih kraljevske etape v gorah nad Feltrejem so Slovenci zasenčili vse druge navijaške skupine, vključno z vsemi domačimi napisi v podporo morskemu psu iz Messine. Napisi Rogla so prekrili cestne ovinke v dolomitskih serpentinah, zastave Slovenije so bile pogostejše kot italijanske, upoštevajoč izobešene po ponosnih vaseh in mestecih, skozi katere se je valila rožnata karavana. Več kot slovenskih barv in vzklikov v podporo Primožu Rogliču je bilo zares le še vseprisotne rožnate.

Prva slika: Evforija na San Martino di Castrozza

Dve kronometrski zmagi, dva Slovenca v rožnatem. Več mesecev napovedovani spektakel, ki je v lihem letu brez velikih prvenstev s slovensko udeležbo pridobil status najbolj priljubljenega športnega dogodka s stališča slovenskega navijača. Prvič je slovenski kolesar ‒ Primož Roglič ‒ šel na Grand Tour kot resen kandidat, dejansko na stavnicah kar kot prvi favorit za končno zmago.

Samo ali to res pojasnjuje vse navdušenje slovenske javnosti? "Mah, kaj reči. Skakalec, ki gre na kolo, iz ene posebne slovenske športne ljubezni v velik, odmeven šport z ogromno tradicije pri velikih evropskih narodih," skuša pojasniti veteran kolesar iz Gorenjske na enem izmed spodnjih ovinkov do Castrozze.

"Nekaj velikih zmag in se ne otepa vloge kandidata za zmago," poudarja Dolenjec pred svojim avtodomom, ki je že videl nekaj Girov in Tourov. A najbrž najbližji pravemu pojasnilu za evforijo je glas iz Ljubljane: "Prvič je to, noviteta, mejnik. Poglejmo fenomen Luke Dončića, pa še kaj bi se našlo iz preteklosti. Anže Kopitar in prvi Stanleyjev pokal."

Goričani, Kraševci, Notranjci, Dolenjci, Gorenjci, Štajerci, Korošci, Prekmurci. Koper, Nova Gorica, Idrija, Postojna, Ribnica, Kočevje, Novo mesto, Škofja Loka, Kranj, Kamnik, Celje, Slovenj Gradec, Ptuj, Beltinci ... Od Dobro jutro, dober dan Nece Falk do Vse se da Vlada Kreslina in seveda vseprisotne Golice Avsenikov, na katero se je na koncu ogreval tudi sam Roglič.

Slovenija v malem, seveda idealizirana, poenotena okoli enega cilja, navdušena nad posameznikom, ki je z zgledom marsikoga potegnil na kolo oz. ga motiviral, da se z večjo vnemo loti vrtenja pedalov. "A je sploh še kdo ostal v Sloveniji?" je bila šala organizatorjev Gira. "Saj ste že prej imeli kolesarje, sposobne tudi za kaj več v hribih. Kaj sta že bila ... Valjavec in Brajkovič. A je Roglič res tako velik doma?" je spraševal koordinator za napihljive slavoloke in kilometrske označbe na etapah. "Nori ste, prava invazija. Super za Giro."

Druga slika: Sramota na Monte Aveni

"A ste Slovenci?" je dvojec MMC-jevih novinarjev v novinarskem središču v Pedaveni povprašal italijanski novinar. "Ali je to zagotovo bil slovenski navijač?" je povprašal Andrea Schiavon, Tuttosport, ki je želel dobiti potrdilo, da vidi prav in je na sliki slovenska in ne slovaška zastava. Vzrok? Navijač, ki je ob trku z drugim gledalcem padel in sklatil na tla Miguela Angela Lopeza, drugo leto zapored najboljšega mladega kolesarja Gira, ki je ravno dobro začenjal zaključni vzpon na kraljevski 20. etapi. Potrditev očitnega s cmokom v grlu.

Na predzadnjem vzponu nedaleč stran na Croce d'Aune podoben prizor. Gruče navijačev, ki so na znameniti prelaz, kjer se je leta 1927 Tulliu Campagnolu porodila genialna ideja o hitrem odpenjanju za ekspresno menjavo koles, v veliki meri prikolesarile, so okoli tablic in telefonov gledale boj najboljših, ki so nekaj minut predtem leteli mimo njih. Roglič je izgubil stik z najboljšimi, nato padec Lopeza, ki ga je zakrivil slovenski navijač. "Kreten, imbecil," za komentatorjem RAI-a ponavljajo Italijani. "Pa ne, da je bil spet naš ..." se priduša vidna gruča Slovencev.

Samo malce predtem med vzponom na Croce d'Aune je bilo na vrtso prvo daljše in še drugo krajše navijaško porivanje Rogliča. Glasni vzkliki neodobravanja. "Kaj ste prvič na dirki?" očitajoči glas starejšega ata zbode sosede. "A bo res lahko kaznovan za to? Denarno ali časovno? Deset ali dvajset sekund?" so vprašanja Slovencev.

V nekaj minutah dva navijaška incidenta v sami končnici najtežje etape na Giru 2019 vržeta temno luč na vse tam prisotne Slovence. Logični davek, ob ponašanju z enotnostjo, vidnim skupnim nastopom, glasno podporo kandidatu za zmagoviti oder. "Sramota. Glej, kako nas postrani gledajo, in to čisto upravičeno," je ogorčen Ljubljančan, ki je prekolesaril kar nekaj vzponov etap zadnjega tedna. "Še prejle so nas trepljali in nam nazdravljali, zdaj pa naj kaj rečem?" se priduša drugi mimoidoči na nekaj starejši specialki. "Nič, bomo pa Slovaki za kakšen dan," je ideja, računajoč na standardno zamenjavo.

"Doslej ste bili smučarji in odbojkarji, zdaj pa kolesarji," je bil zaključek preverjanja dejstev pri italijanskem novinarju. "Vse to je preveč. Norija, ogromno naših ljudi prvič na veliki dirki v živo. Ne poznajo bontona in še zadnji vzpon, najlažje dosegljiv," skuša pojasnjevati Novomeščan, ki je bil že na več odpravah na Grand Tourih. "Skupni ponos, skupna sramota." Ob tem je Roglič še zdrsnil na skupno 4. mesto in poklapanosti med Slovenci ni bilo mogoče skriti.

Na koncu jo je Lopezov krvnik z dvema odmerjenima klofutama še dobro odnesel, kajti Kolumbijčev vzdevek Superman ni iz trte izvit. Kot 16-letnik se je Lopez s svojo borbenostjo ubranil več roparjev, ki so ga napadli z noži in mu skušali ukrasti kolo. Kljub vbodu z nožem jih je prepodil, čez nekaj tednov pa postal kadetski državni prvak v kolesarjenju, kar mu je odprlo vrata proti profesionalni karieri.

Tretja slika: Končno zadoščenje v Veroni

Mesto ljubezni za rožnato karavano, katere geslo je večna ljubezen. Veliko mesto so preplavili Ekvadorci, ki so jih podprli še Kolumbijci. Prvič v zadnjem tednu Gira ni prevladovala slovenska zastava, temveč zlato-rdeča-modra bolivarska kombinacija. V ogromni množici so Slovenci manj izstopali, a še vedno jih je bilo veliko. Razpostavljeni na ključne točke, tudi na edinem vzponu kronometra na Torricelle, kjer pa so na najstrmejšem delu z 9-odstotnim naklonom prevladovali domačini. Dostop je bil otežen, iz mesta neposredno mogoč le po stezah.

Kralj gora Giulio Ciccone in seveda Shark Vincenzo Nibali sta bila najbolj bučno spodbujena, veliko spoštovanje in aplavz je šel Maglii Rosi Richardu Carapazu. A vmes je med vožnjo navkreber rumeno-črnega kapetana jasno in glasno odmevalo: "Dai, dai, Primos." Športno, spoštljivo. "Zanimiv kolesar. Dober, a tako osamljen. Brez prave moštvene podpore. Tudi včeraj je bilo videti, da še vedno vsi tekmujejo proti njemu," je na zaključku najtežjega dela razmišljal starejši navijač, odet v Pantanijeve barve.

"Na koncu vse dobro. Kako je odleglo šele tistemu, ki je porival Rogliča. Kaj če bi bila 20-sekundna kazen in bi Rogla za dve sekundi izgubil zmagoviti oder," se je par iz Štajerske spomnil na mogoči črni scenarij. Blizu Arene so Baski nejeverno zmajevali z glavo. "Tako napadalen, močne noge, a ni smel še bolj napadati zaradi Carapazove rožnate majice," so bili potrti kolesarski navdušenci izpod Pirenejev. "Veš, da je Mikel Landa zaradi ene sekunde že ostal brez zmagovitega odra Toura?" je en sogovorec opozoril na igro sekund, ki po več kot 3.500 km in 90 urah tritedenskega kolesarjenja odločajo o junakih in osmoljencih.

"Zmaga, samo da je na odru. Izjemno. Nepozabno. Naslednjič pa res po zmago. Se vidimo drugo leto. Če ne na Giru, pa na Touru," je prešerno razpoložena skupina Slovencev z vseh koncev obljubljala ob promenadnem nedeljskem odhodu iz središča Verone proti domu.