Po 14 letih je na pripravah slovenske reprezentance znova aktualni prvak Lige NBA. Toda leta 2009 potem Saša Vujačić na EuroBasketu ni zaigral, tako da je zadnjič Slovenija na veliko tekmovanje s prvakom najmočnejše lige na svetu pretekle sezone odpotovala na evropsko prvenstvo 2005 v Beograd, ko si je tedaj šampionski prstan s San Antoniem nadel Rašo Nesterović. V tisti ekipi Spursov je bil tudi Beno Udrih, ki pa je zaradi poškodbe izpustil turnir v Srbiji. Udrih in Vujačić imata po dva prstana, Nesterović enega, je pa bil tudi prvak Evrolige.

Sorodna novica Dončić gre na vsako prvenstvo s ciljem, da ga osvoji

Čančar, četrti Slovenec z naslovom v NBA-ju, pa je edini, ki ima tudi reprezentančno medaljo, saj je bil del zlate zasedbe leta 2017. "Lahko bi primerjal uspeha in občutke, toda od leta 2017 je preteklo že kar nekaj časa. Spomin ni tako svež. Glede prstana, to je bil osebno največji cilj," je dejal 26-letni Koprčan, ki je eden izmed dveh NBA-jevcev v izbrani vrsti. Tako kot Luka Dončić je tudi on prvič za reprezentanco igral na EuroBasketu pred šestimi leti, potem pa nastopil tudi na preostalih dveh velikih tekmovanjih.

Igranje za reprezentanco predstavlja čast

Preden je imela Slovenija širok izbor kakovostnih posameznikov tako iz NBA-ja in Evrolige, so se vsako leto vrstile odpovedi in praktično na nobeno prvenstvo ni odšla v popolni postavi. Da se je v zadnjem obdobju zares vzpostavil kult reprezentance, priča dejstvo, da med glavnimi igralci zdaj takih odločitev ni, vsi košarkarji pa v en glas poudarjajo, da se klicu izbrane vrste z veseljem odzovejo: "Vesel sem, da sem tu. V čast je, da lahko igramo za reprezentanco. Dokler bomo zdravi, s tem ne bo težav." Pred kratkim je nastop za srbsko izbrano vrsto odpovedal njegov soigralec pri Nuggetsih Nikola Jokić, odločitve MVP-ja minulega finala pa Čančar seveda ni želel komentirati.

Jasno je, da je prva slovenska violina Dončić, veliko pa se pričakuje tudi od košarkarja Denverja. Ne nazadnje so tudi številni njuni soigralci v izjavah poudarili, da bosta ta dva glavna nosilca. Igri poveljuje Luka, ta se tudi vrti okoli njega, Vlatko pa je neprecenljiv na položaju krilnega centra, kjer po poškodbi Eda Murića nima prave menjave. Vrzel je nastala, selektor Aleksander Sekulić ima nekaj kandidatov, ki bodo zasedli to mesto drugega krilnega centra, toda na Japonskem, in kot upa slovenska košarkarska javnost, tudi na Filipinih bo veliko odvisno od Primorca, ki bo verjetno imel še zajetnejši čas igranja kot zadnji dve leti.

Velika stvar, da Slovenija igra proti takim tekmecem

"Takšna vloga mi odgovarja. Poznate mojo zgodbo z minutažo. Samoumevno je, da se veselim košarke in tekem. Če se ne bi, ne bi bil tu. Super je, da imamo na pripravah močne nasprotnike. Za Slovenijo je velika stvar, da igramo proti reprezentancam, kot so ZDA, Španija in Grčija. V Denverju nimam prevelike vloge, zato se reprezentance še toliko bolj veselim. Lahko rečem le, dodaten fokus in motivacija," je zadovoljen Čančar, ki je imel leta 2017 še bolj obrobno vlogo. Pred evropskim prvenstvom je imel tedaj težave s poškodovanim gležnjem, a je pravočasno saniral in potem predvsem v obrambi zelo korektno opravil svoje naloge. Že v olimpijski akciji pred dvema letoma je prevzel nosilno vlogo na štirici, čas igranja podvojil in bil vse pomembnejši akter tudi v napadu.

Podobno je bilo lani na EuroBasketu, kjer je bil za Dončićem in Goranom Dragićem tretji slovenski strelec in bil konstantno učinkovit. Omenjeni turnir se ni izšel po željah slovenskih košarkarjev. Nekateri izkušnjo vidijo kot dodatno motivacijo, Čančar pa o njej ni želel preveč razpredati: "V principu ne gledam preveč nazaj. Tudi ko smo postali evropski prvaki, se nisem veliko oziral nazaj. Zdaj je novo leto, nova ekipa in novo tekmovanje. Prvič grem na svetovno prvenstvo. Nikoli ne veš, kaj se bo tam zgodilo. Motivacijo lahko najdeš v več primerih. Mislim, da smo vsi dovolj motivirani. Ni se treba spominjati lanskega prvenstva. Ste nam že vi povedali, da smo bili sramota."