Japonska je kar usojena slovenski reprezentanci, ki nastopa na svojem četrtem svetovnem prvenstvu, enkrat pa je bila tu tudi na olimpijskih igrah. Na treh od teh petih velikih tekmovanj je torej igrala v deželi vzhajajočega sonca. Leta 2006 je zaigrala v Saporu povsem na severu te otoške države. Tedaj je imela v zasedbi devet košarkarjev, ki so bili v tistem trenutku člani bodisi kluba iz Lige NBA bodisi iz Evrolige. V trenutni sestavi so v pretekli sezoni v eni od teh dveh lig igrali le trije, a so vseeno pričakovanja tako slovenske kot svetovne javnosti, pa tudi reprezentance, višja kot kdaj koli prej na svetovnih prvenstvih. Razlog? Luka Dončić.

"Lukomanija" zajela Japonsko

S superzvezdnikom, kakršnega slovenski šport še ni imel, je izbrana vrsta pripotovala že na olimpijske igre pred dvema letoma, ki jih je gostil Tokio. Toda tedaj je bila japonska prestolnica še v primežu covida. Igre so bile zaradi pandemije v znamenju omejitev in ukrepov, prizorišča pa osamljena brez gledalcev. Športniki so bili pod petimi krogi v strogo varovanem in zaprtem mehurčku, vezani le na prizorišča, v primeru košarkarjev na dvorano Saitama Super Arena in olimpijsko vas. Tako niso doživeli oziroma izkusili ne pravega olimpijskega duha ne tokijskega utripa.

Japonsko glavno mesto so slovenski košarkarji bolje spoznali letos, ko so se v Azijo odpravili deset dni pred prvo tekmo na prvenstvu. Namen je bila prilagoditev na razmere na Japonskem, časovno razliko, uigravanje in piljenje zadnjih podrobnosti, pa tudi na "Lukomanijo", ki jo je zajela. Za nameček so odigrali še pripravljalno tekmo z domačo reprezentanco, na katero so japonski gledalci prišli v večini oblečeni v rdeče barve svoje izbrane vrste, številni pa so nosili tudi drese s številko 77 in priimkom Dončić. "Lukomanija" se je iz prestolnice na Honšuju, največjem otoku, preselila tudi na skrajni jug države, na Okinavo.

Slovenski novinarji, ki smo vsi šli hkrati na dolgo pot prek Dunaja z vmesnim postankom v Tajpeju do Nahe, glavnega mesta najjužnejše prefekture, smo razsežnosti Dončićeve priljubljenosti prvič zaznali že na letališču. Po pristanku, ko smo morali skozi podroben pregled z odvzemom prstnih vtisov, fotografiranjem in pregledom dokumentov ter vstopnih obrazcev, je na razlago enega izmed kolegov, da je prišel na Japonsko na službeno pot, saj bo tu pokrival svetovno prvenstvo, policist takoj navdušeno izstrelil "Dončić" in z rokama skušal posnemati pravilen košarkarski izmet. Lukova podoba, ki je praktično na vsakem plakatu, povezanem s svetovnim prvenstvom, in teh ni malo, nas je pozdravila na taksiju, ki nas je peljal do nastanitev, in zastavah ob izhodu z letališča.

Japonci na slovenskih tekmah v Dončićevih dresih

Čeprav je bilo v skupinskem delu na Okinavi najmanj navijačev iz Slovenije od vseh udeleženk skupin E in F, na tribunah vseeno številni gledalci pesti stiskajo za Luko in soigralce. Domači navijači v velikem številu prihajajo na slovenske tekme, oblečeni so v njegove drese – mini drese nosijo tudi najmlajši privrženci –, pri sebi pa imajo različne navijaške artikle, od slovenskih zastav do plakatov z Lukovo fotografijo ali sporočilom zanj. Na vsakem koraku je, recimo, velike pozornosti deležen že Lukov oče Saša, ki Slovenijo podpira na tribunah Okinava Arene. Torej, nekoč smo pojasnjevali in razlagali, kje je Slovenija, na Okinavi, kjer domačini ravno ne blestijo v znanju tujih jezikov in z redkimi izjemami znajo le nekaj angleških besed, pa sta besedi Luka Dončić razlog za veliko navdušenje.

Taksist, ki naju je s kolegom iz tiskovne agencije peljal do dvorane, je vso pot navdušeno, žal v japonščini, razlagal, kako dober je slovenski kapetan. S kretnjami nama je potem rangiral vse mogoče svetovne košarkarske zvezde, povsem na vrhu pa je, zanj brez konkurence, to sva razumela, Luka Dončić. V dvorani smo spoznali Andreo iz Italije. Italijani seveda igrajo na Filipinih, toda Milančan je na Okinavo prišel, da bi videl Luko in navijal zanj oziroma za Slovenijo. Prvič ga je v živo spremljal v Evroligi, ko je z Realom gostoval pri milanski Olimpii, in se nemudoma zaljubil v njegovo igro. S prijateljem sta zaradi njega obiskala že Dallas in tekme Mavsov, zdaj pa ga spodbujata še na Japonskem. Zanju je trenutno brez vprašanja številka ena na svetu.

"Super je tu. Ljudje so zelo spoštljivi in prijazni. Zelo se držijo pravil. Že na pripravljalni tekmi proti Japonski smo imeli veliko podporo domačih navijačev. Tudi tu je podobno. Cenim vso podporo," je dejal Dončić, ki v dvorani dobi ovacije že ob prihodu na parket, potem ob vsaki potezi, privrženci pa ga čakajo pred hotelom in pred tekmovalnimi kompleksi ter ga veselo pozdravljajo ob vstopu v avtobus in izstopu iz njega. Oziroma bolje rečeno, kadar koli ga vidijo. Organizacija dogodka je seveda do sekunde in milimetra natančna. Ljudje, ki skrbijo, da vse poteka nemoteno, so zelo vljudni in ustrežljivi, le kdaj jim manjka kanček občutka za improvizacijo, ki je na takem tekmovanju nujna.

Rjukju Golden Kings prvaki Japonske

Okinavci so Luko preprosto vzeli za svojega. Košarka je sicer na otoku zelo priljubljena. Res je, da prvič spremljajo najvišjo svetovno raven, toda zelo uspešen je tudi domači klub Rjukju Golden Kings, aktualni japonski prvak, ki ima na vsaki tekmi razprodano dvorano. Domovanje kolektiva je v Okinawa Areni, ki gosti prvenstvo, ime pa košarkarji nosijo po kraljestvu Rjukju, ki je obstajalo med 15. in 19. stoletjem, ko je bila Okinava samostojna. Mogočno kraljestvo je bilo dejavno v trgovini s predeli v vzhodni Aziji, še vedno pa se bogata tradicija otoka, ki se razlikuje od preostalih delov Japonske, prepleta z različnimi kulturami.

Okinavci se tudi narodnostjo razlikujejo od Japoncev, so pa deželi vzhajajočega sonca dali eno najbolj prepoznavnih značilnosti – karate. Zibelka borilne veščine je prav najjužnejša japonska prefektura, ki slovi tudi po čudovitih plažah. Košarkarji že iz hotela, kjer prebivajo med turnirjem, lahko opazujejo turkizno barvo morja, a čas jim ob napornem urniku ne dopušča raziskovanja otoka. Kratka pot iz urbanega dela Čatan, kjer so nastanjene reprezentance, ki imajo do dvorane dobrih deset minut vožnje z avtobusom, že omogoča obisk rajskih peščenih plaž, kjer kristalno čista voda in pester podvodni svet z lepimi koralami in pisanimi živalskimi vrstami poskrbita za pravi čar "japonskih Havajev".

Močan ameriški vpliv

Nekoliko novejšo zgodovino otoka so zaznamovale ZDA. Krvava vojna vihra je hudo prizadela ta subtropski biser. Tu se je odvila zadnja velika bitka druge svetovne vojne, bitka za Okinavo, najbolj krvava na Tihem oceanu, ki je terjala ogromno žrtev in naredila veliko škode. Leta 1945 so nadzor nad Okinavo prevzeli Američani, pod japonsko zastavo pa je otok znova prišel šele leta 1972. Ameriški vpliv je viden praktično na vsakem koraku. Ameriška vojska ima še vedno na Okinavi 13 svojih oporišč in več deset tisoč vojakov. Največje oporišče Kadena je v neposredni bližini hotela s košarkarji, ki tako vsak dan spremljajo prelete ameriških lovcev.

Le nekaj korakov stran je tudi t. i. "American Village", oziroma ameriška vas, v ameriškem slogu območje s številnimi trgovinami in restavracijami. "Če sem iskren, sem upal, da bo malce bolj avtentična okolica. Bolj okinavsko, saj ste videli American Village ob hotelu. Je pa lepo videti in vedeti, da je tudi veliko vojakov, sploh z norostjo, ki smo je bili deležni pred dnevi. S sabo imam ameriški potni list. Oprosti, Slovenija, če se kaj zgodi, bom Američan," se je pošalil slovenski reprezentant Mike Tobey. V mislih je imel nočni alarm, ki je tik pred prvenstvom prebudil prebivalce Okinave, ko je Severna Koreja neuspešno izstrelila raketo z izvidniškim satelitom, ki je končala v Vzhodnokitajskem morju.