Devet sekund in osem desetink je v finalu potreboval za veliko zmago, predtem je v polfinalu odtekel tudi evropski rekord (9,84), ki ga je za konec še izboljšal.

Olimpijsko zlato v šprintu je prvič po letu 1992 znova romalo v Evropo, potem ko je bil v Barceloni najhitrejši Britanec Linford Christie.

Jacobs s svojimi predstavami pred letošnjimi igrami v Tokiu ni pretirano navduševal. Še pred letom dni se ni spustil pod deset sekund, nato pa je začel svoj čas vztrajno popravljati.

Sin ameriškega očeta in italijanske matere
Letos marca je na Poljskem postal evropski dvoranski prvak v teku na 60 m. Po osvojenem naslovu je na spletu objavil zapis, v katerem je spregovoril o svoji dolgi, a težki poti do vrha. "Že kot otrok sem bil vselej drugačen od drugih. Mešana rasa, sin ločencev, očeta nikoli ni bilo zraven," je med drugim zapisal. Rodil se je sicer v Združenih državah Amerike ameriškemu očetu (vojaku) in italijanski materi, a po ločitvi staršev se je z mamo iz Teksasa, ko je bil star zgolj leto in pol, preselil v severno Italijo, kjer je preživel večino svojega življenja.

Izmišljeval si je razloge za neuspeh
Odraščanje brez očeta je, kot je sam poudaril, na njegovem razvoju pustilo vidne posledice, za slabše rezultate si je vedno izmišljeval nove razloge. V atletskih krogih je posledično kmalu postal znan kot 'tisti, ki se mu pred tekmami vedno nekaj pripeti'. "Pred nastopi sem si izmislil bolečine v trebuhu, krče, omotice ... Vedno sem našel nekaj, kar mi je preprečilo, da bi opravil svoj šprint tako, kot znam. Razočaranje ob neuspehu je bilo tako precej manjše, saj na koncu nisem bil kriv jaz, temveč nekaj drugega," je priznal atlet iz Desenzana ob Gardskem jezeru.

Pomoč je poiskal pri športni psihologinji
Toda krivulja se je začela počasi vzpenjati v času pandemije novega koronavirusa. Tedaj so ga razmere v svetu prisilile, da se je sprijaznil s preteklostjo. "Sem, kar sem, vključno z vsemi pomanjkljivosti in napakami. Soočenje s krhkostjo življenja je v meni nekaj prebudilo," je zapisal in priznal, da je pomoč poiskal pri športni psihologinji Nicoletti Romanazzi. Z njeno pomočjo se je med drugim soočil tudi z očetom, ki ga ni videl že vse od odhoda iz ZDA. "Že takoj mi je postalo jasno, da mora razčistiti stvari z očetom. To je bil najpomembnejši korak, ki ga je 'odblokiral' in mu vlil samozavest," je v nedeljo po njegovem velikem uspehu za Gazzetto dello Sport dejala Romanazzijeva.

Z očetom sta se prvič slišala pred letom dni. "Sprava mi je dala nekaj, kar mi je v zadnjih dneh prišlo še kako prav. Z očetom se sicer še vedno nisem srečal na štiri oči, predvsem si dopisujeva in se pogovarjava po telefonu," je za italijanski športni časnik priznal 26-letnik, rojen v El Pasu.

Dosegel je največ, kar lahko ‒ olimpijski naslov
Na stezi je postal odločnejši, samozavestnejši, kar se je pokazalo že na dvoranskem prvenstvu v Torunu na Poljskem, nadaljevalo pa v Tokiu. "Vedel sem, da sem v dobri formi, ko sem prispel v Tokio. Jasnega favorita za olimpijskega zmagovalca ni bilo. Vprašal sem se, zakaj pa ne bi poskusil? Kaj pa imajo drugi, česar jaz nimam?" je pojasnil. In to je tudi storil ter kot šprinter dosegel največ, kar lahko ‒ z zlatimi črkami se je vpisal v zgodovino kraljice športa. "Včasih je za eno zmago potrebnih tisoč porazov. Naučiti se moraš sprejeti poraz, da se lahko spet poženeš za zmago," je sklenil.