V kategoriji do 63 kg je pred petimi leti na olimpijskem prestolu nasledila Urško Žolnir. To je že šesta olimpijska medalja slovenskih judoistk. Po omenjenih zlatih in bronastih medaljah Urške Žolnir, Lucije Polavder in Ane Velenšek je Tina Trstenjak v bogato vitrino pospravila še prvo srebrno.

Sorodna novica Tina Trstenjak kljub težavam s hrbtom do olimpijskega srebra

Ko je lani pandemija covida-19 poskrbela za prestavitev športnega praznika pod petimi krogi, je bila 30-letna Celjanka razočarana. Štiriletne priprave so se tako podaljšale še za eno leto, a na koncu se je imenitno izšlo. Recept za pravi judoistični spektakel je bil popoln – finalni obračun najboljših na svetu, in to v domovini juda. Na koncu je bila boljša Clarisse Agbegnenou, v zgodovino olimpijski iger pa bo šel nepozaben objem obeh šampionk in kako je zatem Francozinja dvignila veliko tekmico, a hkrati prijateljico.

Žreb je bil za Tino kar zahteven, saj se je v uvodnem krogu pomerila Han Hee-ju iz Južne Koreje, sicer azijsko prvakinjo. Kljub zmagi se dan ni začel najbolj spodbudno. Namreč med tem dvobojem je začutila bolečine v hrbtu, ki so jo pri boju ovirale celo dopoldne: "Točno ne vem, kaj je bilo, a so me na srečo pripravili, da sem lahko naprej tekmovala. Nisem mogla delati nevaze, ker me je bolelo. Le v polfinalu sem izkoristila priložnost, ki se je ponudila. Če bi bila zdrava, bi bilo drugače."

Nato je premagala Španko Cristino Cabano Perez, v četrtfinalu Venezuelko Anriquelis Barrios in v omenjenem polfinalu Italijanko Mario Centracchio, ki je bila predtem boljša od Poljakinje Agate Ozdoba-Blach. Ta je presenetila domačo adutinjo Miku Taširo. Japonka je sicer trn v peti Tine Trstenjak, ki je v desetih medsebojnih obračunih še ni premagala.

Kljub bolečinam je slovenska mojstrica juda najboljšo predstavo pokazala v spektakularnem finalu. V sloviti tokijski dvorani Budokan, ki je bila za slovenski šport že kraj velikega uspeha, saj je tu na prvih igrah, ki jih je japonska prestolnica gostila leta 1964, dve kolajni osvojil Miro Cerar, se je ponovil finale iz Ria de Janeira 2016. Po zlatu in bronu legendarnega telovadca je zdaj Budokan v slovenski športni zgodovini zapisan še s srebrom, pod katerega se je podpisala judoistka Sankakuja.

Finale med prvo in drugo na svetovni lestvici je navdušil. Pred petimi leti je Trstenjak premagala Agbegnenou, tokrat pa je bila uspešnejša Francozinja. Kot je po koncu dejala Tina, si je v finalu želela prav večno tekmico, s katero tvorita svetovni vrh te kategorije že vrsto let: "Prikazali sva lep judo. Mislim, da so vsi lahko uživali. Tudi ona je bila zelo zadovoljna, da sva se borili midve."

Sorodna novica Trstenjak: Ko se s Clarisse dobiva v finalu, je to vedno šov

"Želela sem si samo v napad, obenem pa uživati v boju. Ničesar nisem mogla izgubiti. Medalja je bila zagotovljena, vprašanje je bilo le barve. Želela sem jo utruditi, in mislim, da je dobro uspevalo. Potem sem naredila eno manjšo napako in se je obrnilo v njeno korist. Ne smem biti razočarana, saj nastopiti v dveh zaporednih finalih pomeni velik uspeh. Srebro je zares lep dosežek," je povedala slovenska junakinja Tokia, ki jo je po odločilni točki nova olimpijska prvakinja objela in dvignila: "Lepa gesta. Sva prijateljici tudi zunaj tatamija. Zelo se ceniva."

"S Tino se poznava že zelo dolgo. Je odlična športnica. Zares zelo močna. Je izjemna oseba in med nama je trdna vez. Vedno praviva, kar se zgodi na tatamiju, tudi ostane na tatamiju. Vedno bova prijateljici. Rekla sem, da jo bom po igrah obiskala v Sloveniji, tej lepi državi, in zagotovo bom obljubo držala," je dejala Agbegnenou, ki je petim naslovom svetovne in štirim evropske prvakinje zdaj dodala še olimpijsko krono, in dodala: "Njen judo je težko preučiti. Leta in kar nekaj neuspehov sem potrebovala, da sem ga dojela. To je njena moč, je zelo hitra. Nekdo, ki ve, kaj hoče, in je nepopustljiva."