Že pred začetkom se je vedelo, da bodo te igre drugačne in posebne. Lani jih je preprečilo širjenje novega koronavirusa, tako je bil prvič v zgodovini največji športni dogodek prestavljen, kar je v olimpijski blagajni seveda pustilo velik minus. Tudi letos dolgo ni bilo jasno, ali jih bodo dejansko izpeljali. Na Japonskem so bili glasni pozivi k odpovedi, toda Mednarodni olimpijski komite je vztrajal in jih vendarle (uspešno) izpeljal. Toda s strogimi omejitvami in ukrepi. Namreč Tokio je še vedno v primežu covida-19 in za japonsko prestolnico so bile za čas iger razglašene izredne razmere.

Tudi med igrami so bili še vedno prisotni manjši protesti, toda kmalu so dojeli, da igre ne vplivajo na širjenje virusa v prestolnici Japonske. Tako se je nekoliko tudi spremenil pogled domačinov na športni festival, ki ga je Tokio gostil drugič po letu 1964. Evforije pa vendarle ni bilo, saj so bili obiski prizorišč onemogočeni. Olimpijske igre predstavljajo svetovni praznik športa, ki pa je bil letos prikrajšan za tisti pravi duh, ki ga pet krogov prinaša. V prvi vrsti so manjkali gledalci, ki so bili prisotni recimo le na kolesarstvu, ker so bili objekti v drugi prefekturi.

Popolnega športnega spektakla, kar naj bi bile igre, vendarle ni bilo kljub zanimivemu dogajanju na tekmovališčih. Udeleženci smo že kmalu po pristanku v Tokiu uvideli, da bodo te igre posebne in drugačne. Vrsto administrativnih obveznosti je bilo treba izpolniti že pred samimi izdajami akreditacij in vstopom na Japonsko. V prvih dneh je bilo srečanje oziroma seznanitev z omejitvami in ukrepi kar velik šok za vse, ki so poročali z igre. Ni bil problem v zdaj že leto in pol vsakdanjih ukrepih, kot so nošenje maske in ohranjanje razdalje ali pa vsakodnevno testiranje, pri čemer so bili sicer izjemno prijazni in uslužni organizatorji zelo striktni.

Na začetku tekmovanj so največjo težavo predstavljale vse omejitve na samih prizoriščih, ki so onemogočale oziroma bolje rečeno omejevale sicer normalno olimpijsko delo. Namreč za vsak dogodek posebej je bila potrebna prijava, ki pa je bila vse prej kot zagotovljena. Sicer je na igrah običaj, da se lahko obišče kateri koli dogodek, tu pa brez najave – in seveda potrditve – ni šlo. Sama prijava seveda ni predstavljala težav, pač pa so jih odpovedi oziroma zavrnitve prošenj, ki so poskrbele skupaj z omejitvami, ki so se jih prireditelji striktno držali, za precej nejevolje med poročevalci z iger.

Po številnih pritožbah so se ukrepi glede števila obiskov malenkost vendarle "razrahljali", omejitev pa so se še naprej odločno držali. Poročevalci z iger smo bili prvih 14 dni po prihodu na Japonsko v nekakšni olimpijski karanteni, ki je bila omejena le na nastanitve, najbližjo trgovino, za katero je bilo odrejeno dovoljenje, medijske prostore, uradne prevoze, ki so tokrat poleg avtobusov obsegali tudi taksije, in prizorišča. Nadzor se je izvajal prek dveh aplikacij, ki so morale biti naložene že pred prihodom na Japonsko. Ko se je tista, ki je bila namenjena spremljanju vsakodnevnega zdravstvenega stanja, z rdeče po dveh tednih obarvala v zeleno, je bil izhod prost.

Toda za nas je to pomenilo le zadnjih nekaj dni, ko je bil urnik, kot je sicer čez celotne igre, natrpan in pravega utripa Tokia sploh nismo doživeli. Ko se je ta olimpijska karantena končala, smo vseeno lahko poleg prizorišč obiskali tudi druga mesta v japonski prestolnici, kjer je kljub razglašenim izrednim razmeram življenje potekalo normalno, čeprav igre to niso bile. Še enkrat, pogled na tribune je bil žalosten in je bil vnovično opozorilo, da se vendarle igra, prizadeva za biti "višji, hitrejši in močnejši" tudi za gledalce, ne le za večno olimpijsko slavo.

Igre v Tokiu so najuspešnejše poletne za slovensko odpravo do zdaj. Pet medalj so športniki prenesli tudi iz Pekinga, toda niso bile tako žlahtne, kot so tokijske. Pod petimi krogi, tedaj seveda na zimskih igrah, so bili uspešnejši le v Sočiju, ko so jih dobili osem. Čeprav slovenska delegacija še zdaleč ni bila najštevilčnejša do zdaj, pa še nikoli ni imela tako zvenečih imen oziroma močnih adutov za odmevne rezultate. Od košarkarskega superzvezdnika Luke Dončića, do najboljših kolesarjev na svetu Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča ter prve dame svetovnega plezanja Janje Garnbret.

In vsa najbolj zveneča imena slovenskega športa so svoj renome v Tokiu tudi upravičila. Začel je Pogačar z imenitno vožnjo na cestni dirki, ko je le šest dni po slavju na Dirki po Franciji Sloveniji pridirkal prvo kolesarsko kolajno. Bronu dvakratnega zmagovala Toura je sledil izjemen podvig Benjamina Savška, ki je na svojem tretjem olimpijskem nastopu mojstrsko ukrotil japonske brzice in postal olimpijski prvak v kanuju. Zatem je branilka olimpijske krone iz Ria judoistka Tina Trstenjak v svojo bogato vitrino po epskem dvoboju s Clarisse Agbegnenou pospravila še srebro.

Ko je Slovenija imela že komplet medalj, je v vožnji na čas posebno zgodbo spisal Primož Roglič. Nesrečno je zaradi padca predčasno končal Dirko po Franciji, se mučil na cestni olimpijski dirki, nato pa se je, kot se za velikega šampiona spodobi, pobral in odpeljal sanjski kronometer. Zadnji teden je v status nesporne kraljice športnega plezanja, ki se je prvič predstavilo na olimpijskih igrah, potrdila Garnbret z zanesljivo osvojeno zlato medaljo.

Vse dogajanje so v Tokiu popestrili slovenski košarkarji, ki so tudi navdušili ob olimpijskem debiju. Na kolena so na krilih Dončića, ki se je poigraval v svojem slogu, spravili svetovne prvake in podprvake, za las pa so ostali pred vrati raja, ko so nesrečno klonili v polfinalu, nato pa še v boju za bronasto medaljo. Kljub bolečemu porazu so lahko na prikazano ponosni, saj so prva slovenska ekipa, ki je zaigrala v olimpijskem polfinalu. In to v košarki, ki je, odkar sodelujejo vsi najboljši posamezniki, eden izmed vrhuncev vsakih iger.

Že februarja bo olimpijski ogenj zagorel v Pekingu, ki bo po poletnih igrah leta 2008 gostil zdaj še zimske, kjer pa se pričakujejo podobne omejitve in ukrepi. Sicer pa tako, kot je bila 32. olimpijada nenavadna s petletnim obdobjem, bo tudi naslednja posebna, drugačna s triletnim. Naslednje druženje pod petimi krogi bo že leta 2024 v Parizu. Pa naj ne bo to drugačno in posebno, ampak naj pooseblja vse, kar olimpijske igre predstavljajo – poleg festivala športa, tudi druženje športnikov vseh narodov z vsega sveta. Torej, sajonara, Tokio in bonjour, Pariz, v upanju na zmago nad virusom in igre, ki bodo drugačne od letošnjih.