Čeprav je bil v vrhu tako rekoč vseh statističnih kategorij – imel je torej najboljši povprečni indeks (29,2), bil prvi podajalec (9,5) ter drugi strelec (23,8) in skakalec (9,7) turnirja –, je še večji pečat v letošnjem poletju pustil s svojim odnosom do reprezentančnega dresa. Pred štirimi leti je debitiral v izbrani vrsti, ko je v moštvo vnesel mladostno energijo in igrivost, ko pa se je pred slabima dvema mesecema takoj po koncu naporne NBA-sezone pridružil soigralcem, je prišel kot odločen vodja, ki bo moštvo vodil do zgodovinskega uspeha.

Slovenija predtem nikoli ni zaigrala na olimpijskem turnirju, na krilih Dončića ji je uspelo, obenem pa se je že ob debiju na najprestižnejšem reprezentančnem druženju borila za medalje. In bila je zelo blizu. Le nekaj centimetrov oddaljena od velikega finala, ki pa ga je preprečila dolga roka francoskega kapetana Nicolasa Batuma z blokado Klemnu Prepeliču ob izteku polfinalnega dvoboja s Francijo … Ostalo je nesrečnih 90:89. "Čeprav nas ni ta poraz popolnoma dotolkel, pa sta za nami zelo težka dva dneva. Bili smo zares blizu. Le kanček oddaljeni od finala, zato je bilo razočaranje seveda veliko," je dejal 22-letni košarkarski virtuoz.

Dončić zelo ponosen na dosežek reprezentance

Slovenija je imela še eno priložnost za zgodovinsko medaljo, toda od prve minute obračuna z Avstralijo za bron je bilo vidno, da je četrtkov poraz pustil (pre)velike posledice. Vendarle ni isto, če izgubiš z metom po zapravljenem zadnjem napadu ali pa te olimpijski prvak premaga z lepo razliko. Avstralci so lažje preboleli polfinalni spodrsljaj, izkoristili izkušnje štirih četrtih olimpijskih mest in osvojili prvo medaljo v zgodovini (107:93). Slovencem ni šlo, v obrambi so dopustili, da se je razigral Patty Mills, v napadu ni bilo povezanosti in ritma, ki sta jih krasila predtem. Ni šlo niti Dončiću, ki je izgubil osem žog. Njegove podaje niso bile kirurško natančne, kot so sicer, ko pošlje žogo v točno pravem trenutku oziroma, kot mu je v Tokiu tudi nekajkrat uspelo, tja, kjer je dovolj prostora le zanjo.

Ne, to ni bil slovenski dan, niti ne Luke Dončića, ki je kljub slabšemu dnevu statistiko napolnil z 22 točkami (7/20 iz igre, 3/13 za tri), osmimi skoki in sedmimi podajami. Razočaranje je bilo veliko. Sklonjene glave je zapustil dvorano, toda po razmisleku je na novinarski konferenci zrelo komentiral tekmo in odgovarjal na vprašanja. Med drugim je poudaril, da se mora še veliko naučiti, tudi kako krotiti čustva in se ne obremenjevati s sodniškim kriterijem ali pa motečimi dejavniki s tribun: "Bili so boljši od nas. Lahko le rečem, da sem zelo zelo ponosen na našo ekipo. Žal mi je za naše navijače doma. Vem, da so nas ves čas podpirali, želeli smo jim prinesti medaljo. Vsi smo si tega želeli in vse naredili, da bi nam uspelo. Na trenutke smo bili preveč čustveni, še posebej jaz. Moram se naučiti, da se ne smem vesti na tak način. Nisem igral, kot lahko in kot znam. Bil sem razočaran nad svojo predstavo. Nisem naredil, kar lahko. Želel sem bolj pomagati ekipi."

Na EuroBasketu odločno v obrambo naslova

Po naporni sezoni se je nemudoma pridružil izbrani vrsti in že ob prvem snidenju s slovenskimi novinarji dejal, da verjame v kvalificiranje v Tokio in da lahko reprezentanca tudi na olimpijskih igrah naredi nekaj več. Tako kot se ni zmotil v napovedi za EuroBasket 2017, je imel prav tudi za prvo srečanje košarkarjev s petimi krogi. Neverjetno talentiran košarkarski genij iz Ljubljane je s svojo karizmo, odločnostjo in zmagovito miselnostjo navdihnil tudi soigralce. Ekipa je bila enotna vsa dva meseca, navduševala s tem moštvenim duhom in bratsko povezanostjo, s čimer se je krepila tudi njena podoba na parketu.

"Dva meseca smo bili ločeni od svojih družin, trdo delali in se borili. Lahko zagotovim, da smo dali vse od sebe. Igrali in predstavljali smo svojo državo. Veliko smo se naučili na tem turnirju, vsi moramo potegniti čim več izkušenj. Prišli smo med najboljše štiri. Slovenija. Le dva milijona nas je. Po teh dveh porazih smo razočarani, saj smo želeli medaljo, ampak smo med štirimi najboljšimi. Mislim, da je to izjemen dosežek. Mislim, da nas ni nihče videl v tej druščini. V Kaunasu smo pred polno dvorano stali enotni in zmagali, kar je bil velik podvig. Res sem ponosen na vse, kar smo naredili," je dejal Dončić, ki si bo vzel zdaj nekaj prostih dni košarke. "Zahvalil bi se vsem v Sloveniji, ki so nas podpirali ... nas spremljali, čeprav so bile na primer ure zelo zgodnje. Hvala Sloveniji za to podporo."

V Tokiu je v svojem slogu, kot to počne že vso kariero, postavljal mejnike in se spogledoval z rekordi, ko je z 48 točkami proti Argentini in 18 podajami proti Franciji poskrbel za druga najboljša dosežka v zgodovini iger, hkrati pa mu je uspel tudi trojni dvojček, šele tretji olimpijski do zdaj. Kot je blestel v svojem slogu, navduševal zbrane, ki so vsi od igralcev in trenerjev vzhičeno govorili o njegovem mojstrstvu in neverjetnem potencialu, saj šteje le 22 let, je za konec tudi odločno napovedal nove uspehe slovenske reprezentance: "Novo priložnost imamo že prihodnje leto. Naš naslednji cilj je evropsko prvenstvo, kjer želimo biti prvi. Veselim se že, ko se bomo znova zbrali, in upam, da bomo uspešni."