A Tokio so zapustili z nekaj grenkobe. Čeprav so izgubili zadnji dve tekmi, seveda Japonske še zdaleč ne zapuščajo kot poraženci. Kot nepopustljivi borci in veliki športniki so odločno štartali na eno izmed kolajn, še posebej po dobrih igrah na začetku turnirja. Samozavest je po uvodnih zmagah rasla in apetiti so se povečevali.

Poraz v polfinalu, ko je bil tako blizu sanjski finale z ZDA, je bil zelo boleč. Še posebej, ker je zmanjkalo tako malo. Težko je bilo premleti četrtkovo dogajanje, pustilo je posledice in izkušeni Avstralci so to izkoristili v boju za bron. Razumljivo je pri košarkarjih prisotnega kar nekaj pelina, saj so bili tako blizu dosežku, ki se je še pred leti zdel popolnoma utopičen. Čeprav bo zadnja poraza težko preboleti, je že preboj v Tokio izjemen dosežek. Če se samo pogleda, katere velesile so turnir izpustile, da se je Slovenija potegovala za kolajne, pa šteje še toliko več.

V prvih izjavah so evropski prvaki kljub razočaranju kmalu po tekmi že govorili o ponosu nad prikazanim ob prvem srečanju s petimi krogi in dosežku, ki jim je uspel v Tokiu. 29 let je izbrana vrsta neuspešno lovila olimpijske sanje. Avstralci so šele na 15. nastopu prišli do prve kolajne, potem ko so bili štirikrat četrti. Tudi prvo medaljo na evropskem prvenstvu, ki je bila kar zlata, je slovenska reprezentanca dolgo čakala. Vrsto let je potrebovala, da se je prebila iz skupinskega dela, potem prek četrtfinala in v drugem poskusu boja med štirimi najboljšimi stopila na vrh stare celine. Kdo bi si mislil, da bo že ob debiju napadla kar košarkarski Olimp.

Sorodna novica Dončić: Naš naslednji cilj je evropsko prvenstvo, kjer želimo biti prvi

Slovenija je bila enakovredna košarkarski smetani in svoje ime odločno zapisala med svetovno elito. O tem ni dvoma. Pustila je izjemen pečat že z zmago na zahtevnem turnirju v Litvi, kjer je poskrbela, da je domača reprezentanca, ki se lahko pohvali tudi s tremi olimpijskimi broni, prvič po razpadu Sovjetske zveze ostala brez olimpijskega nastopa. Zgodbo iz Kaunasa so Luka Dončić in druščina nadaljevali v gigantski Saitama Super Areni na največjem košarkarskem odru, kjer so zablesteli že ob krstu, ko so nadigrali svetovne podprvake Argentince. Sledila sta zmaga nad Japonsko in trdo prigaran uspeh v izjemnem boju s svetovnimi prvaki Španci. Prvo mesto v skupini je prineslo ogromno – mesto nosilca na žrebu, s tem na papirju lažjega nasprotnika na prvi oviri izločilnih bojev in predvsem izognitev Američanom že v četrtfinalu. Nanje je naletela Španija. S četrtfinalnim testom je Slovenija proti Nemčiji opravila z odliko. Nato sta sledila poraza proti Franciji in Avstraliji, ko ji ni uspelo razviti prepoznavne igre, ko ni stekel met in ni ujela ritma, ki jo je krasil do tedaj.

Jasno je, da je naporno poletje pustilo posledice. Večina košarkarjev je na reprezentančno akcijo prišla brez pravega premora po težki in nepredvidljivi sezoni, ki jo je zaznamovala pandemija covida-19, neposredno iz klubov. Tempiranje forme je bilo zahtevno, saj so morali biti varovanci Aleksandra Sekulića na vrhuncu v Kaunasu konec junija in na začetku julija, prav tako pa čez tri tedne v Tokiu. Vseeno jim je uspelo. Igrali so všečno in moderno košarko in dosegali celo v povprečju največ točk na tekmo. Četudi se je vse vrtelo okoli statistično najboljšega posameznika Tokia Dončića, je Slovenija na večini tekem igrala kot prava ekipa.

Sorodna novica Sekulić: Z načinom, kako smo igrali in bili povezani, smo šokirali ves svet

Ves čas so košarkarji bili enotni, obenem pa tudi poudarjali prijateljsko povezanost in dobro vzdušje, ki so ga zgradili v garderobi. Slovenci se dobro poznajo med sabo. Večina je skupaj igrala v mlajših reprezentančnih selekcijah in tudi v klubih, kemijo pa so v tem poletju nadgrajevali s sproščenimi druženji, kjer so po tekmah v Tokiu na mizo vrgli karte. Sekuliću, ki je z največjim trenerskim izzivom v karieri do zdaj opravil z zelo visoko oceno, je uspelo sestaviti homogeno ekipo, v kateri je bila jasna hierarhija in dobro razdeljene vloge, ki so jih prav vsi sprejeli, spoštovali in izvajali po najboljših močeh.

Podobno je bilo leta 2017 na EuroBasketu, po katerem je sledilo turbulentno štiriletno obdobje. S spremembo kvalifikacijskega sistema za velika tekmovanja se Slovenija kljub evropski kroni ni neposredno uvrstila ne na svetovno prvenstvo ne na olimpijske igre. Oslabljena je obstala v kvalifikacijah za SP na Kitajskem pred dvema letoma, ko se je vmes z osmimi zaporednimi porazi in neprepričljivimi predstavami proti reprezentancam, ki spadajo v isti kakovostni razred, zamajal ugled izbrane vrste. Toda s prihodom Sekulića na selektorsko mesto je zapihal nov veter in že kvalifikacije za naslednji EuroBasket so bile bistveno uspešnejše.

Sorodna novica "Če bi kdo pred turnirjem v Litvi na papirju ponudil polfinale, bi podpisali"

KZS se je pogovarjal z zvenečimi evropskimi imeni, a se na koncu odločil za nadaljnje sodelovanje s 43-letnim strokovnjakom iz Ljubljane, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Sekulić je bil na vseh tekmah miren in preudaren, obenem pa je znal sestaviti moštvo, kjer je bila jasno postavljena hierarhija z motorjem Luko Dončićm. Tudi s ponovno naturalizacijo, potem ko se je poškodoval Jordan Morgan, je KZS imel srečno roko. Slovenija je izkoristila, kar pač Fibina pravila dovoljujejo, in zapolnila vrzel pod obročem z Mikom Tobeyjem, ki se je izkazal s svojim značajem in kakovostjo, ko je prinesel ekipi dodatno širino in novo dimenzijo. Ameriški center se je imenitno ujel s slovenskim virtuozom. Blestela sta z akcijami, ko je Tobey lovil Lukove podaje nad obročem in jih zaključeval z atraktivnimi zabijanji.

Vsak košarkar je prispeval svoj kamenček v tokijski mozaik. Tobeyjeva menjava Žiga Dimec je zelo dobro opravil svoje delo v danih minutah in imel recimo boljšo statistiko, kot jo ima v klubu. Vlatko Čančar je na položaju krilnega centra z vsestranskimi predstavami pokazal, da si v NBA-ju zasluži večjo priložnost. Zoran Dragić je kot vedno navduševal z izjemno požrtvovalnostjo in nepopustljivostjo, kot je v vsaki ekipi do zdaj dal dodatno energijo. Jaka Blažič je po odlični individualni sezoni v slovenskem dresu postal specialist za obrambo, ko je vršil visok pritisk in omejeval nasprotnikove organizatorje igre. S klopi je nekajkrat dodaten zagon prinesel Gregor Hrovat, Aleksej Nikolić, ki je podobno kot Blažič veliko dela opravil v obrambi, in Luka Rupnik, sta razbremenila Dončića pri organizaciji napada. Klemen Prepelič je znova potrdil, da je igralec, ki se ne boji prevzeti odgovornosti v ključnih trenutkih. Edo Murić je bil prvič na velikem tekmovanju v vlogi kapetana, kot vedno zanj ni bilo izgubljene žoge in se je po najboljših močeh boril z višjimi in močnejšimi visokimi igralci. A popuščal ni.

Sorodna novica Navijači na brniškem letališču pričakali slovenske košarkarje

Vse skupaj je v celoto povezal Luka Dončić, ki je navdušil z odnosom do reprezentančnega dresa. Soigralci so sledili njegovi genialnosti, ki je Slovenijo vodila do boja za kolajne. Košarkarji so postali prva slovenska ekipa, ki je zaigrala v olimpijskem polfinalu. Zdaj so pred njimi novi izzivi. Že naslednje leto je na sporedu EuroBasket, kjer bo Slovenija branila naslov, sledi svetovno prvenstvo 2023 in čez tri leta že nova priložnost za olimpijski nastop. Tedaj v Parizu, ko bi lahko imeli tudi glasno podporo s tribun. Toda najprej je na sporedu branjenje evropske krone. Dončić, rojeni zmagovalec, je že v svojem slogu napovedal, da je cilj biti prvi.

Tokio je torej nekoliko spominjal na nepozabno pravljico iz Carigrada. Četudi ni imel tako srečnega konca, pa je Sloveniji prinesel novo košarkarsko evforijo in upanje na svetlo prihodnost z novim bojem za medalje na največjih košarkarskih dogodkih. Jedro zasedbe je relativno mlado, glavno nosilec igre je vendarle star šele 22 let, hkrati pa prihaja tudi nekaj zanimivih imen iz mlajših kategorij, ki bodo kmalu potrkala na reprezentančna vrata. Selekciji U20 in U18 sta v tem poletju vsaka na svojem turnirju odigrali odlično.