Najprej še nekaj o dnevih izolacije. Hitro se moraš sprijazniti s situacijo. Nisi doma. Niti nisi v kakšni evropski državi, ki bi jo poznal, kjer bi vedel bolj natančno, kako vse skupaj poteka. A internet, čeprav z ne tako stabilno povezavo, je, računalnik z montažo je. Mikrofon je. Torej, lahko pomagaš tistim, ki so na srečo negativni in morajo, ker si sam pristal v izolaciji, delati še več. In, kako pomagati iz zaprtega prostora? Hitro smo se dogovorili, da lahko naredim kakšen prispevek iz video materiala, ki ga posnamejo in mi ga potem pošljejo. Prispevek, dva na dan, da izolacija hitreje mine in zato, da se ob vsem skupaj počutiš koristnega.

Tako sem se lahko vseeno posvetil prihodu Anamarije Lampič, pa prihodu in treningu Jakova Faka, pozneje ženskemu veleslalomu … Ni ravno novinarstvo v tistem pravem pomenu besede, a je tisto, kar imam rad. Video, montaža in ustvarjanje. Obenem je to tudi zapolnilo drugače dolgočasen, enoličen dan na dobrih desetih kvadratnih metrih.

Kaj pa spremljanje iger? CCTV 5. To je program, ki prenaša nekatere tekme. Še zdaleč ne vseh. Otvoritev sem si lahko ogledal. Večkrat. Namesto ženskih skokov sem lahko gledal zgolj žensko nogometno tekmo azijskega pokala. Namesto ženskega veleslaloma deskanje in smučanje prostega sloga. Namesto moških skokov krling, ogromno je bilo tudi hitrostnega drsanja. Tu jih zanimajo pač drugačni športi, ti pa si prikovan na računalnik. Bolj na rezultate in na to, kar ti kdo iz Slovenije pove ali pa ti prek video povezave pokaže, kaj se zares dogaja v športih, ki nas najbolj zanimajo.

Sorodna novica V izolaciji namesto na prizoriščih

To je zanimivejši, pestrejši del dneva. Seveda pa se vse vrti okrog tega, kdaj boš lahko šel ven, kdaj bo prišel tisti prvi negativni izvid testa, ki bo potem znak za upanje. Obenem slišiš soseda – sobe so bile v pritličju bolj ali manj polne –, ki ob prejemu rezultatov navdušen zavpije in komaj čaka, da odide. Za večino ostalih vrat pa vlada predvsem tišina. Verjamem, da smo se vsi ukvarjali s podobnimi pomisleki. Bo izvid PCR-testa negativen, bo pozitiven? Začneš se zanimati za številke pri vsakem testiranju. Kako blizu si tisti znameniti CT vrednosti, ki je pri nas v Sloveniji na izvidih ne vidiš. Meja je postavljena na 35. Pod to mejo si pozitiven, nad to in vse do 40 si na Kitajskem nekako na meji in te smatrajo za “close contact”. Nad 40 pa si “zdrav”.

Moje vrednosti so bile zelo različne. Od vsega 21, pa do 29. Daleč pod mejo. Obenem so mi merili še raven kisika v krvi. Ta je – tudi zato, ker smo na višji nadmorski višini – znašala vse od 98 pa do zgolj 92. In tako preučuješ, razmišljaš o vseh teh številkah. Iz ure v uro, iz dneva v dan. In prišel je dan, ko sem dobil prvi negativni izvid. Raje nisem zavriskal, kot moj sosed Julian, saj sem predvideval, da moram počakati še dva dni. A vendar si takrat misliš, da zdaj pa bo šlo. Da bo čas tekel hitreje in da boš tudi v “živo” lahko s kom spregovoril kaj več, kot pa samo s “Thank you very much” štirikrat na dan. To je takrat, ko te testirajo in ko prinesejo zajtrk, kosilo in večerjo. To je ves tvoj stik z zunanjim svetom.

Omejen si torej na besede. “Hello”, “Thank you very much”. Pa na izpolnjevanje dokumentov. Vsak dan sem moral napisati, kdaj želim, da me testirajo. Ali ob 8.00 ali 9.00 zjutraj. Vseeno je bilo. Prišli so, ko jim je to ustrezalo. A na listu sem moral izpolniti samo ime in priimek. Potem pa je pisalo “Mouth”. Pa gledam. Se sprašujem. In vidim, da je naprej še “Day” in “Year”. Ampak gre.

Ker sem prej omenjal negativni izvid testa. Bil je prvi. Upal sem, da prvi izmed treh zaporednih, a ni bilo ravno tako gladko. Zanimivo. Naslednji dan zjutraj je oksimeter pokazal, da je nasičenost kisika v krvi samo 92 in zvečer sem že spoznal, da sem spet pozitiven. Posledično se spet vse spremeni. Spet se ti še sanja ne, kdaj boš lahko delal na terenu. Bo to čez tri dni ali čez deset? Kako se bo obnašal ta virus? In prišel je nov dan in nov pozitiven izvid. Priznam, dnevov nisem štel. Gledaš samo, koliko je ura. Da veš, kaj moraš do določenega termina narediti. Gledaš na dan in noč. A datumi, dnevi v tednu? Niso me zanimali. Le nedelje se spomnim in po dveh pozitivnih spet negativnega izvida testa.

Naslednji dan, v ponedeljek ob 17.50 pa se bom najbrž še dolgo spomnil prihoda ene izmed zaposlenih, ki mi je prek prevajalnika sporočila: “Negativni ste. Lahko spakirate. Ob 18. uri vas bodo odpeljali do vašega hotela.” Ponedeljek. 7. februar. Na hitro sem pogledal letalsko karto, kdaj sem prišel v Peking. Seštel. To je bil 11. dan od mojega prihoda. Če sem prvi dan zelo dobro zapomnil vstop v tisti dolg, zaklenjen hodnik, se mi je ta hodnik zdaj zdel precej bolj prijazen. A vseeno stopaš po njem z mislijo na vse tiste, ki so, tako kot jaz, še vedno čakali negativen izvid testa ali dva.

“Odhajaš?” Me je vprašal eden izmed sosedov, ki je ravno prišel po večerjo in je zato odprl vrata. “Da,” sem bil kratek: “Kako pa ste vi?” “Včeraj sem prišel, pa sem danes že negativen,” mi je z zadovoljstvom povedal. Ta negativnost je v zdajšnjih časih očitno nova pozitivnost. Mojo izkušnjo s prvim negativnim izvidom sem raje zadržal zase. Želim mu, da je tudi on zdaj že na svežem zraku.

“Se že veselite, da lahko odidete, kajne?” Pa me je vprašal prevajalnik na telefonu tiste gospe, ki me je pospremila do izhoda. Tudi tu sem bil kratek. “Da.” A je izraz na obrazu, pa čeprav skrit pod masko, povedal več kot še kakšna dodatna beseda. Ker sem očitno tako zelo hitro vse pospravil – priznam, da kovčkov v upanju na čimhitrejši odhod nikoli niti izpraznil nisem –, sva skupaj čakala na prevoz. Prvi odziv: “Pa res je mraz tukaj.” Po 11 dneh sem končno to izkusil. Čeprav se 11 dni nisem z nikomer v živo pogovarjal, pa tudi v tistem trenutku nisem vedel, kaj naj rečem.

Zato je sledilo bolj vprašanje iz vljudnosti. “Boste tukaj do konca olimpijskih iger?” In, če je prevajalnik prav prevedel, potem je bil odgovor takšen: “Da. Po igrah pa moram za 14 dni v izolacijo in potem se vrnem v službo.” In takrat spoznaš, da tvojih 11 dni ni tako hudih, niti ne tako dolgih, kot se sprva zdi. Le velikokrat vidimo samo sebe in naše težave. Prijazni so tukaj, a jezik in resnično strogi ukrepi – tudi zunaj na svežem zraku moramo nositi FFFP-2 maske – nam onemogočajo boljšo komunikacijo in tiste geste prijaznosti, ki jih maske velikokrat skrivajo, in ki povedo več kot besede … Kako pa je na svobodi? Če se temu lahko reče svoboda? Z 8. februarjem se je začela. Naslednjič …