Edina stična točka obojih omenjenih iger, ki jih ločuje osem let, je le Peter Prevc. Najstarejši (najbrž temu še ne moremo reči dinastije, a nastavki so obetavni) član družine Prevc je bil takrat na začetku zmagovalnega obdobja. Leto je prej v Val di Fiemmeju osvojil prvi posamični medalji na velikem tekmovanju, v Rusiji je v svoje vitrine postavil svoji prvi olimpijski medalji.

Sorodna novica Slovenski športniki le za Norvežani

Soči 2014 je bil brez dvoma eden od vrhuncev slovenskih smučarskih skokov. Ta športna panoga se lahko ponaša z več res uspešnimi serijami, na čelu s tremi velikimi kristalnimi globusi (ob Prevcu je dva osvojil še Primož Peterka), dvema novoletnima turnejama (ista skakalca) in nekaj naslovi svetovnega prvaka (Franci Petek, Rok Benkovič, Robert Kranjec, Prevc in Ema Klinec).

Ti dosežki imajo skupno predvsem eno lastnost − večinoma so bili osamljeni v svojem času in prostoru. Skakalci, ki so se znašli na vrhu(ncu), so imeli redko ob sebi prav veliko stanovske podpore. Reprezentančna krivulja je precej zrasla v času Gorana Janusa, v nove razsežnosti pa je zletela letos. Seveda, zmag in stopničk ni toliko kot na primer v rekordni Prevčevi sezoni 2016, a na vsaki tekmi svetovnega pokala je težko natančno napovedati, kateri Slovenec bo najboljši in bo v območju zmagovalnega odra. Najuspešnejši v tej sezoni Anže Lanišek je v Pekingu tako nastopil le enkrat.

Sorodna novica Magični trenutek čustvene povezanosti

Ko dodamo še žensko reprezentanco, ki je v zadnjih dveh zimah še uspešnejša, lahko Slovenijo mirno označimo kot trenutno največjo skakalno velesilo, kar navsezadnje pričajo tudi štiri olimpijske medalje.

Nujno je treba izpostaviti, da imajo slovenski smučarski skoki zelo dobre razmere za delo, tako pri infrastrukturi, trenerjih kot široki bazi skakalcev. Štiri olimpijske medalje so tako posledica in plod urejenih razmer. Razmeroma dobri pogoji so tudi v alpskem smučanju in deskanju na snegu, s čimer smo "pokrili" vso slovensko sedmico v Pekingu.

Ne gre pa spregledati tudi luknje na številnih drugih področjih. Marsikaterega zimskega športa se v Sloveniji ne da resno trenirati, to so: hitrostno drsanje v obeh različicah, vsi športi na ledeni stezi (bob, sankanje, skeleton), ni niti infrastrukture za smučanje (in deskanje) po objektih, ki je atraktivno predvsem za mlade, ki iščejo svojo pot.

Denarja v slovenskem športu kronično primanjkuje. Seveda je smiselno vprašanje, ali se ga (v dovoljšnji meri za omogočanje vrhunskih izidov) usmeri v manj panog ali pa razdeli med vse in omogoči razvoj tudi nišnih.

Najbrž bo to vprašanje ostalo skrito pod uspehi sedmih medalj ...