Olimpijske igre so ultimativni preizkus fizične, duševne in mentalne pripravljenosti. Ameriška telovadka Simone Biles je med vsemi svojimi dosežki na igrah naredila še največji premik v ozaveščanju duševnega zdravja. Odstrla je tančico tabujev s psihološkega vidika tekmovalnega športa. Neizogiben del športa je bolečina in premikanje mej zmogljivosti – velikokrat je kot pri "običajnih smrtnikih" fizična bolečina le kompenzacija za duševno – premeščanje pozornosti, ki lahko na dolgi rok pusti velike posledice na telesu.

27-letna Biles pripisuje svoje uspehe na olimpijskih igrah v Parizu 2024 terapiji. Na teh igrah je postala največkrat odlikovana ameriška telovadka, kar je zanjo pomenilo še toliko večji uspeh, ker se je v Tokiu pred štirimi leti umaknila, ker je v ospredje postavila svoje duševno zdravje.

Biles je novinarjem zaupala, da ji je terapija na jutro tekmovanja pomagala ostati mirna in osredotočena. “Dan sem začela s terapijo, kar je bilo zelo razburljivo. Terapevtu sem povedala, da se počutim mirno in pripravljeno, in tako je tudi šlo,” je povedala.
Po končanem preskoku je izrazila olajšanje, saj je bil ta trenutek zanjo zelo napet. “Po preskoku sem se oddahnila. Ko sem pristala, sem vedela, da mi je uspelo,” se je spominjala Biles.

Pred olimpijskimi igrami je Biles v podkastu Making Space with Hoda Kotb, razpravljala o pomenu terapije v svoji vsakodnevni rutini. Poudarila je, da zaradi nje ostaja pristna in kako pomembno vlogo igra terapija v njenem življenju, s čimer je navdihnila mnoge, da odkrito spregovorijo o svojem duševnem zdravju.

Po drugi strani Novak Đoković, olimpijski zmagovalec z iger v Parizu in eden največjih teniških igralcev svoje generacije, pripisuje mentalnemu treningu ključno vlogo pri svojem uspehu. Znano je, da je Đoković odprto govoril o vključevanju čuječnosti v svojo rutino. V svoji knjigi iz leta 2013 "Serve to Win" je Đoković poudaril pomen mentalne odpornosti, rekoč: "Vsak dan se ukvarjam s čuječnostjo približno 15 minut, in to mi je enako pomembno kot fizični trening." Ta praksa mu pomaga obvladovati dvome in ohranjati osredotočenost med tekmami, kar mu omogoča, da se pobere po napakah in izzivih.

"Vrhunski šport ne gre ravno z roko v roki z duševnim zdravjem. Seveda takrat, ko so rezultati, ko so uspehi, je tista doza ponosa, samopotrditve, pozitivnih občutkov, afirmacije, zelo močna in velikokrat poplača praktično ves ta trud, ki si ga vložil. Ampak pot do tja je zelo trnova in športniki velikokrat duševno trpijo, veliko investirajo, pri tem pa ne vedo, ali jim bo dejansko ta trud prinesel kakšen uspeh ali ne," je poudaril Lunežnik.

Cel pogovor s športnim psihologom si lahko preberete spodaj.

Veliko je govora o psihološki pripravljenosti, sploh pri vrhunskih športnikih, kot so Simone Biles, Novak Đoković ... V Sloveniji pa pride v ospredje velikokrat ob porazih. Zakaj je tako?
Vrhunski tekmovalci, športniki, kot je Novak Đoković, posvečajo zelo veliko pozornosti mentalni pripravi. Imel sem srečo, da sem se pogovarjal z njim leta 2021 v Roland Garrosu, ko sem bil tam v vlogi psihologa s Tamaro Zidanšek. Med drugim mi je povedal, da se tudi sam mentalno pripravlja na vsak dvoboj. Svoje uspehe v 80 odstotkih pripisuje pripravi na tekmovanje oziroma na posamezen dvoboj.

Opisal mi je, kako se pripravi na vsak dvoboj: če dobi prvi set, če izgubi prvi set, če občinstvo navija zanj, če je občinstvo proti njemu. Vse možne scenarije si predstavlja in preigrava v mislih ter se nanje pripravlja. Prepričan sem, da vrhunski športniki namenijo veliko pozornosti prav psihični pripravi, ker je to po mojem mnenju enakovredna, če ne ena bistvenih komponent vsakega uspeha. Tisti, ki v glavi lahko obvlada svoja čustva, misli, naravnanost – in zna priti do potrebnih občutkov, ki mu dajo tisto optimalno stanje –, samo tisti je lahko eden izmed najboljših športnikov na svetu.

Ali menite, da je psihološka pripravljenost premalo cenjena kot del uspeha?
V Sloveniji se dviguje zavedanje, da športna mentalna priprava prinaša dodano vrednost. Je pa še vedno nekako podcenjena oz. ni dovolj zavedanja – ne daje se dovolj pomena športni mentalni pripravi. Velikokrat se zgodi: "Joj, imam težave. Zdaj bom prišel k psihologu in on mi bo povedal kot Harry Potter tri čarobne besede in bom lahko dobro tekmoval." Mentalna športna priprava je del trenažnega procesa, ki ga je treba vaditi enakovredno kot vse druge komponente, ki vodijo do uspeha, kot npr. fizično pripravo, pa taktično in tehnično znanje.

Mentalno pripravljenost je treba trenirati na dolgi rok – od začetka pripravljalnega obdobja, in ne samo en teden ali nekaj dni pred pomembnim tekmovanjem. Mislim, da je to zavedanje še vedno na prenizki ravni. Tekmovalci in trenerji se premalo zavedajo, da je treba športni mentalni pripravi posvečati pozornost od samega začetka snovanja vrhunskih rezultatov.

Kako lahko športniki in trenerji bolje prepoznajo znake psihološke nepripravljenosti pred pomembnimi tekmovanji?
Trenerji lahko prepoznajo znake neustrezne mentalne pripravljenosti največkrat v smislu pretirane želje po rezultatu. Takrat se po navadi zgodi, da športnik želi še bolj trenirati.

Tak pristop velikokrat ne vodi k optimalnemu rezultatu. Športniki, pa tudi trenerji, se včasih ne zavedajo, da več treninga pred olimpijado ali pa pred pomembnim tekmovanjem ne bo prineslo boljšega rezultata. Potreben je dogovor s športnikom, da svojega odnosa do športne panoge ne spreminja, ne spreminja odnosa do treningov in se drži osnovnih principov, ki so bili dogovorjeni že prej. Seveda se da to tudi na neki način regulirati s tem, da se pripravi strategija s športnim psihologom: da se vključijo določene vaje v samo pripravo in si športnik predstavlja situacije, ki se mu lahko na tekmovanju zgodijo. Predvsem da športnik ve, kaj mora čutiti. Da se zelo dobro zaveda, da mora biti sproščen in si želeti pokazati, kaj zna. In če je seveda mogoče, v tej svoji predstavi uživa.

Sorodna novica Janja Garnbret v finale igraje, z užitkom in – gladko najboljša

Kako uloviti ta "užitek" v času velikih tekmovanj?
To je tista najvišja raven, ki jo lahko športnik doseže, predvsem pa za ta optimalna stanja – tako imenovana 'flow' oziroma športniki rečejo, da so bili "v formi" – je treba dejansko biti zelo, zelo sproščen, se zavedati svojih sposobnosti in biti osredotočen samo nase. To je po navadi zelo, zelo težko. Ker vsi vemo, da so olimpijske igre na vsaka štiri leta. Pritisk, priložnosti, ki se pojavljajo v takšnem obdobju, so zelo velike, in to je potem ta izziv za vsakega športnika. Zato je velikokrat na tako velikih tekmovanjih tudi veliko presenečenj.

Ali obstajajo preventivne strategije za obvladovanje teh izzivov? In kaj se zgodi, če se napaka zgodi ravno med tekmo – naj bo to padec z orodja, čez oviro ... – ko tekme še ni konec, pa jo je treba končati?
Seveda so ti trenutki, ko športnik naredi napako sredi tekmovanja – za športnika samega zelo, zelo težki. Odvisno, kakšna napaka je. Če je napaka katastrofalna, ko ni več možnosti za dosego pričakovanega rezultata, potem je zelo težko kar koli narediti za izboljšavo tega rezultata.

Vse, kar lahko športnik naredi, je, da se že prej pripravlja na potencialne male napake, ki se lahko dogajajo, pa seveda še niso pogubne. Torej možno, da bo kljub tem napakam še vedno lahko dosegel svoj pričakovani rezultat. Na to se lahko pripravlja že prej skozi predstavljanja, skozi treninge. Da ohrani fokus, da nadaljuje dogovorjeni način delovanja in izvajanja svoje dejavnosti. In to se lahko že prej zelo dobro natrenira. Če pa je napaka prevelika, v tistem primeru športnik sam ve, da izpolnitev cilja ni več mogoča. V takšnih primerih priporočam, da vseeno konča tekmovanje. Ampak neke druge rešitve ni več.

Eno je psihološka pripravljenost, drugo je duševno zdravje. Gre za dva povezana pojma. Ravno v primeru Biles pa gre za poudarjanje drugega. Kolikokrat športnik na račun treninga telesa zanemari pomembnost duševnega zdravja? Oz. kolikokrat gre za (ne)zdravo kompenzacijo?
Moramo se zavedati, da je vrhunski šport premikanje mej. Vsako premikanje mej iz neke cone, ne samo udobja, ampak cone, ki jo poznaš, je stres, in športniki so praktično ves čas v tem premikanju mej nemogočega.

Sicer so tega zelo vajeni, ampak so pod pritiskom, so pod stresom. Vrhunski šport ne gre ravno z roko v roki z duševnim zdravjem. Seveda takrat, ko so rezultati, ko so uspehi, je tista doza ponosa, samopotrditve, pozitivnih občutkov, afirmacije, zelo močna in velikokrat poplača praktično ves ta trud, ki si ga vložil. Ampak pot do tja je zelo trnova in športniki velikokrat duševno tudi trpijo, veliko investirajo, pri tem pa ne vedo, ali jim bo dejansko ta trud prinesel kakšen uspeh ali ne. Zato si mora športnik prizadevati tudi za duševno zdravje, skrbeti za za zdrav pristop, ker navsezadnje so tudi oni samo ljudje in športna kariera se bo nekoč končala. Tako kot za zdravo telo je treba skrbeti tudi, da ohranjajo mentalno zdravje.

Kakšni so simptomi pretiranega stresa? Lahko pride do izgorelosti?
Simptomi pretiranega stresa so zelo različni. Lahko gre za spremembo nekega vedenja, povečane utrujenosti. Lahko pride tudi do različnih paničnih napadov, pretiranega negativnega razmišljanja, razdražljivosti. Lahko nastopijo tudi motnje v spanju, potenje, dušenje ali pa celo kakšni telesni simptomi, kakšne bolezni, avtoimunske reakcije, neceljenje poškodb in tako naprej. Stresni odziv oz. stres na dolgi rok slabi tudi telesno zdravje in zato pretirano dolgo stresno stanje lahko pušča določene zdravstvene posledice.

Predvsem vidimo to pri športnikih, pred katerimi so res pomembna tekmovanja in se jim poveča število treningov. Nekateri lahko imajo ob treningih tudi šolo, maturo, pa sploh še niso vrhunski športniki ... Veliko je tudi izgorelih športnikov, da ne bomo mislili, da so to samo menedžerji ali pa zdravniki ali pa kakšen drug profil, tudi športniki so velikokrat izgoreli. In vedenju trenerjev in športnikov o problematiki izgorelosti se posveča premalo pozornosti.

Kako pomembna je vizualizacija in druge mentalne tehnike v pripravi na velika tekmovanja, kot so olimpijske igre?
Vizualizacijo oziroma mi temu rečemo predstavljanje – kot predstavljanje, ne samo videnja dogajanja, ampak tudi čutenje. Predvsem čutenje je tisto, ki ga mora športnik natrenirati. Ne samo da vidi položaj, ki se bo zgodil ali bi ga želel sam izvesti, ampak da enostavno čuti. Čutiti mora vse, kar se dogaja okoli njega: sliši, vonja, tipa. Predstavljanje je za moje pojme najpomembnejša tehnika, ki pa jo je seveda treba znati dobro izvajati.

Zanjo se je treba zelo dobro pripraviti. Velikokrat mislijo športniki, da lahko samo zaprejo oči in da si bodo lahko nekaj zelo dobro predstavljali oziroma vizualizirali, pa ni tako. Potrebni so možganski valovi vsaj tipa alfa, ki jih je treba doseči z določenimi tehnikami umirjanja, sproščanja, dihanja. V počasnejših možganskih valovih alfa, beta ali gama oziroma delta ali teta si lahko zelo dobro predstavljamo neko dejavnost in dobesedno začutimo, kako bi to izvedli in takrat ko čutimo, takrat možgani na neki način vzpostavljajo podobne povezave, kot da smo to dejansko doživeli oziroma to doživljamo. In potem ko pridemo v določene situacije, na samem tekmovanju, tako na olimpijskih igrah kot tudi na drugih tekmovanjih, so nam te situacije že bolj znane in smo na neki način v njih že bolj pripravljeni na vse, kar se nam lahko dogaja in lahko tako zadržimo fokus, ki je potreben za optimalen rezultat. Nadgradnja tega predstavljanja je stanje 'flow', ki se ga športniki zelo učimo in treniramo.

Znanje in obvladanje, kako priti v to stanje 'flowa', ki nudi dejansko optimalno učinkovitost in izkoristek potenciala, ki ga ima športnik v tistem trenutku, to je potem tista tehnika, ki se je je najtežje naučiti in prinaša tudi najboljše oziroma vrhunske rezultate in to tehniko flowa oziroma učenje optimalnega mentalnega stanja uporabljajo tudi veliko v različnih podjetjih. Zaposleni – sploh tisti, ki morajo res dosegati velike dosežke –, so lahko od 200 do 300 ali celo več odstotkov učinkovitejši kot v stanjih neoptimalne izvedbe. Stanje 'flowa' ima določene značilnosti, ima tudi svoje lastne možganske valove. Po navadi so športniki v svojem najboljšem dosežku ravno v tem stanju. In seveda, če se to naučiš za olimpijske igre, ti to potem tudi uspe izvesti. Takrat lahko sežeš po najboljših rezultatih oziroma tudi zmagah.

Sorodna novica Kaja Kajzer se začasno umika z družbenih omrežij zaradi negativnih komentarjev

Kako lahko športniki gradijo zdravo samopodobo v dobi družbenih omrežij? Kako se lahko "ubranijo" pastem družbenih omrežij in komentarjem na spletu? Je bolje, če jih sploh ne spremljajo?
Glede družbenih omrežjih je moje prepričanje tako: če želi športnik dosegati svoj optimum – torej svoj izkoristek potenciala – mora slediti določenim korakom, ki so potrebni za takšno stanje. Osnovni korak je, da si osredotočen nase, na svojo lastno izvedbo in da se zavedaš svojih lastnih potencialov oziroma kakovosti. Vsakršno motenje tega lastnega uvida in zavedanja svojih sposobnosti te lahko vrže iz stanja optimalnega zavedanja in družbena omrežja so točno to. Vsi vemo, da smo si ljudje različni, imamo različna mnenja in zagotovo ne moreš ustreči vsem. Ko se začneš ukvarjati z mnenji drugih, potem začneš izgubljati svoj lastni fokus, tako da absolutno odsvetujem kakršno koli spremljanje družbenih omrežij sploh v času nekih velikih tekmovanj in želje po doseganju optimalnih rezultatov, ker to zagotovo moti.

Družbena omrežja so velik motilec koncentracije, ne samo vrhunskih športnikov, ki potencialno zaidejo v to spremljanje, ampak tudi vseh drugih, predvsem otrok, ki na ta način dobivajo neko potrditev oziroma iščejo neke potrditve prek omrežij. To za neko lastno samopodobo, ki naj bi bila zgrajena iz lastnih dejavnosti in zavedanja svojih lastnih kvalitet, ni dobro.