Njihova imena so že pred sestavo ekipe bila legendarna: Larry Bird, Magic Johnson, Karl Malone, Patrick Ewing, Charles Barkley, Scottie Pippen in seveda Michael Jordan, najsvetlejša zvezda v konstelaciji superzvezdnikov. "Ko pogledam desno, je tam Michael Jordan. ... Ko pogledam levo, je tam Charles Barkley ali Larry Bird," je kasneje pripomnil Johnson. "Nisem vedel, komu naj podam žogo!"

NBA-igralci pred letom 1992 niso smeli tekmovati zaradi pravil Mednarodne košarkarske zveze (FIBA), vendar so ta pravila spremenili po tem, ko je Sovjetska zveza premagala Američane leta 1988. Jordan, Ewing in Chris Mullin so bili na igrah že leta 1984 kot študenti, kjer so osvojili zlato po neporaženem turnirju. Vendar so bili takrat komaj dovolj stari, da so lahko proslavljali s šampanjcem. Leta 1992 so bili Jordan in preostali člani Sanjskega moštva že izkušeni igralci na vrhuncu svojih karier. Američani so dominirali na igrišču kot bojni tank. Povprečno so dosegli 117,3 točke na tekmo, vsako ekipo so premagali z dvomestno razliko in vse razen dveh (Hrvaška in Portoriko) za več kot 40 točk. Najbolj konkurenčno tekmo, s katero se je ekipa soočila, je bila pravzaprav med treningom; revija Sports Illustrated je legendarno tekmo tri dni pred olimpijskimi igrami poimenovala "najboljša tekma, ki je nihče ni videl".

Derek Redmond, britanski rekorder na 400 metrov, je bil na vrhuncu svojih atletskih sposobnosti, ko je 3. avgusta 1992 stopil na startno črto polfinalnega teka na 400 metrov na olimpijskih igrah v Barceloni. Tam je bil tudi njegov oče Jim. Vse se je zdelo v redu, dokler ni bilo več. Na zadnji ravnini je Redmondova stegenska mišica nenadoma počila. Padel je na tla v bolečini. Kljub temu, da je bil poškodovan, se je Derek odločil, da bo dokončal tekmo. Ko se je trudil vstati in nadaljevati, so mu številni zdravniki in uradniki poskušali pomagati, vendar jih je zavrnil. V tem ključnem trenutku se je na progi pojavil še nekdo – njegov oče Jim. Preril se je mimo varnostnikov in stekel do svojega sina.

"Derek, jaz sem, ne rabiš tega narediti," mu je rekel Jim. Derek pa mu je odgovoril: "Oče, želim končati, pomagaj mi priti do cilja." Jim mu je nato rekel: "V redu. Začela sva skupaj in zdaj bova skupaj končala." S podporo očeta je počasi prehodil zadnjih 100 metrov. Skupaj sta prispela do cilja, objeta, medtem ko je množica 65.000 gledalcev stala in ju nagrajevala z aplavzom. Čeprav je bil Derek v solzah in v bolečinah, je njegova odločnost, da konča tekmo, ganila svet.
Po tekmi je bil Derek v zdravniški oskrbi, nato pa se je vrnil v olimpijsko vas. Njegove sanje o olimpijski medalji so bile uničene. Štiri leta prej na igrah v Seulu zaradi poškodbe Ahilove tetive sploh ni startal, tokrat pa je bilo poleg njegovega imena zapisano "DNF" – Did Not Finish (ni končal tekme op.a.).

Jennifer Capriati je bila že pri šestnajstih letih na vrhuncu svoje kariere, čeprav je že takrat kazala znake izčrpanosti zaradi pritiska javnega življenja in nenehnega potovanja po turneji. Kljub temu je poletje 1992 prineslo enega najbolj čustvenih in veselih trenutkov v njeni karieri, ko je v Barceloni osvojila zlato medaljo na olimpijskih igrah. Capriati, ki je že dosegla polfinale na treh Grand Slam turnirjih in se uvrstila med najboljših deset na svetu, je v Barceloni našla priložnost, da se sprosti in uživa v športu. V olimpijskem okolju ni bila več le čudežna deklica, ampak le ena izmed mnogih atletov.

V finalu se je Capriati pomerila z Nemko Stefanie Graf, ki do takrat ni izgubila nobene tekme na olimpijskih igrah. Grafova je osvojila prvi set s 6-3, vendar se Capriati ni predala. Uspelo ji je premagati Grafovo s 6-3 v drugem setu in s 6-4 v tretjem, kar ji je prineslo zlato medaljo. "Bilo je tako čustveno, dobila sem kurjo polt," je dejala Capriati po zmagi. "To je neverjetno. Zadnja dva tedna sem gledala druge športnike na zmagovalnem odru in mislila: 'To bi bilo tako kul.'"
Capriati je po Barceloni potrebovala devet let, da je osvojila svoj prvi grand slam naslov na Avstraliji leta 2001.

Igre v Barceloni so med zvezde plavalnega sveta izstrelile takrat 14-letno Franzisko van Almsick. Na teh igrah je osvojila štiri medalje in s tem postala ena izmed najbolj obetavnih mladih plavalk svojega časa. Van Almsickova v finalu na 200 metrov prosto končala tik za ameriško plavalko Nicole Haislett. Med njima je bila razlika zgolj 15 centimetrov. Na 100 metrov prosto je znova navdušila in uspela osvojiti bronasto medaljo s časom 54:96. V štafeti 4x100 metrov mešano je nemška ekipa osvojila srebrno medaljo, v štafeti 4x100 metrov prosto pa bronasto - pri obeh je van Almsickova odigrala ključno vlogo do uspeha. S svojo izjemno karizmo in naravno lepoto je hitro postala ljubljenka medijev. Njen obraz je krasil plakate in televizijske zaslone v oglasih za čokolado, avtomobile, kreme za kožo in modo. Vendar pa je vztrajna medijska pozornost prinesla tudi negativne posledice. Po slabem nastopu na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 so jo v tabloidih oklicali "Franzi van Speck" (speck je nemška beseda za slanino op.a.). Čez štiri leta se je vrnila v Atene in tam z ekipo osvojila dve bronasti medalji na 4x100 metrov mešano in 4x100 metrov prosto.