"Prišli smo na olimpijske igre, da spodbujamo ter vidimo naše rokometaše in druge slovenske športnike, kako igrajo," nam je razložila Gaja iz Maribora, ki se je v spremstvu svojega očeta udeležila tekme slovenske rokometne reprezentance proti Nemčiji. "Vem, da bodo osvojili medalje, ker so dobri. Prišli smo spodbujat," je zaključila Gaja. Tudi Matevž iz Trzina je delil njeno navdušenje: "Smo tako majhna država, ampak imamo tako dobro energijo. Se vidi, da imamo srce." Anja je dodala: "Čutimo zelo veliko pripadnost in smo se odločili, da moramo priti, zato da jih spodbujamo v živo. Svetili se bomo."

Navijaška podpora je ključna za uspeh slovenskih športnikov. Borut Mačkovšek, član slovenske rokometne izbrane vrste, je pojasnil njihov pomen: "Brez podpore navijačev je zagotovo težje igrati. Zdaj, ko smo dobro igrali, je evforija v Sloveniji še večja. Upam, da nas bo še več ljudi spodbujalo." Navijači niso pomembni le v trenutkih zmagoslavja, ampak tudi, ko se stvari ne odvijajo po načrtih. "Naši domači nas bodo zagotovo podpirali v dobrem in slabem," je dejal Mačkovšek in dodal: "Upam, da nas bodo drugi tudi."

Vendar pa navijaštvo v Sloveniji nima zgolj pozitivnih primerov. Zgodba o "kavčarjih" ali "foteljaših" je bila prvič uporabljena v slovenskem kontekstu na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012, ko je kajakaš Peter Kauzer kritiziral negativne komentarje nekaterih navijačev. Uroš Zorman, takratni kapetan slovenske rokometne reprezentance, je to prispodobo znova obudil na svetovnem prvenstvu v Katarju.

Zormanova kritika "kavčarjev" je postala del navijaške folklore. Trener slovenskih rokometašev danes poudarja, kako pomembno je, da se športniki naučijo spoprijemati s kritiko: "Neke fraze, ki sem jih včasih malo navrgel, se zdaj kar neprestano uporabljajo – malo že v šali. Nekateri so se malo umirili. Je pa tudi dejstvo, da sem se sam malo umiril pri spremljanju teh komentarjev. Zdaj jih malo preberem samo še iz radovednosti, da se malo nasmejem, če sem iskren. Dejstvo pa je, da zmeraj obstaja neki krog ljudi, ki ne glede, kaj narediš v življenju, ali je to dobro ali slabo, zmeraj najdejo neko dlako v jajcu. Tako je v športu. Vedno govorimo, da smo to Slovenci. Ampak to se ne dogaja samo pri nas, ampak tudi v drugih državah. S tem se je treba spoprijeti in živeti. Vemo, da nikoli ni samo dobro. So vzponi in tudi padci, zato moramo mi sami ubrati neko srednjo pot."

Navijaški narod v iskanju svoje kulture
Kljub izzivom slovenski navijači pogosto izkazujejo enotnost in podporo. Dobitnik olimpijske medalje v Barceloni 1992 Jani Klemenčič poudarja: "Mi smo poenoteni najbolj, ko moramo biti. Najprej, ko smo se borili za samostojnost. Takrat smo bili super in top – tudi politika. Tudi v covidu – en teden. Smo bili tudi super in 'top'. Tako je tudi v športu. Mi smo 'top' in navijamo samo za tiste športe, ki so trenutno 'top'. Pred 10 leti, ko še nismo poznali Janje Garnbret, nismo vedeli nič o plezanju. Zdaj vsi poznamo vse balvane."

Vendar opozarja tudi na pomanjkanje stalne navijaške kulture: "Mi smo poenoteni najbolj, ko moramo biti. Hkrati se mi zdi, smo navijaški narod, ki nima navijaške kulture. Kaj to pomeni? Pri ligaških tekmovanjih ali nižje rangiranih tekmah – hokejskih, nogometnih, badmintonskih, balinarskih, je manjši obisk. Vsi hodijo na tekme, kadar je 'super' in takrat smo res povezani. To smo dokazali na evropskem prvenstvu v nogometu in na olimpijadi. Zdaj smo vsi navdušeni nad odbojkarji, da pa bi kdo prišel na tekmo Kamnik proti Olimpiji, pa ne. In hkrati se iz tega šport financira – iz kupovanja vstopnic. To vsakemu športu nekaj pomeni."

Slovensko navijaštvo je polno strasti, vendar se spopada tudi s svojimi izzivi. Medtem ko podobno kot v tujini športniki čutijo močno podporo, je pomembno tudi razumevanje, kako kritika vpliva nanje. K boljšim rezultatom lahko prispeva tudi boljša navijaška kultura, ki bo podpirala vse športe, ne glede na njihovo trenutno priljubljenost.