Ko je 25-letnica, katere korenine segajo v Kamerun, stopila iz elektrificirane arene Rolanda Garrosa, je težo tako zmage kot poraza čutila na svojih ramenih. Skoraj 15.000-glava množica se je dvignila na noge, njihov aplavz pa je bil prežet z mešanico občudovanja in žalosti. Čeprav je Ngamba v polfinalnem dvoboju v kategoriji do 75 kilogramov (veliko zloglasnejša v Parizu je bila kategorija do 66 kilogramov z Alžirko Iman Helif v glavni vlogi) tesno izgubila proti veteranki iz Paname, Atheyne Bylon, je hkrati vklesala svoje ime v zgodovino olimpijskih iger.

"Mislim, da je prva stvar, ki jo medalja prinese, to, da se lahko imenujem olimpijka, kar je že samo po sebi nekaj izjemnega. Uspelo se mi je kvalificirati na olimpijske igre in osvojiti medaljo. Upam, da bo to motivacija za vsako etnično skupino po svetu, predvsem za begunce, tako športnike kot tiste, ki niso športniki," je dejala 25-letnica, ko smo se nekaj ur po njenem življenjskem uspehu usedli, da bi z njo reflektirali dosežek.

To ni bil običajen poraz. Bil je vrhunec poti, zaznamovane z vzdržljivostjo, odločnostjo in neomajnim duhom. Ngamba, prva begunka, ki se je neposredno uvrstila na olimpijski turnir v boksu, se je prebila do polfinala in osvojila bronasto medaljo – prvo za olimpijsko ekipo beguncev. A več kot to – postala je simbol upanja za milijone ljudi, dokaz neuklonljivega človeškega duha.

"Želim pokazati ljudem po vsem svetu, da naziv begunec ne pomeni, da nismo športniki ali da nismo ljudje. Sem človek, tako kot kateri koli drug športnik, ki zastopa svojo državo. Vse, kar sem morala storiti, je bilo trdo delati in ostati osredotočena. Vedno ponavljam, da je treba vztrajati pri vsem, kar počneš, poslušati svojo ekipo in na koncu osvojiti medaljo. To je v resnici tako preprosto. Morda ljudje mislijo, da govorim na pamet, vendar ne govorim. Vse, kar sem naredila, je bilo, da sem trdo delala, verjela vase, imela odlično ekipo na svoji strani, in uspelo mi je osvojiti medaljo," je poudarila srčna borka.

Simbol upanja in iger
Njena življenjska pot je posuta s trnjem. Kamerunka se je pred petnajstimi leti preselila v Anglijo, kjer je odraščala v Boltonu. Prav tam je odkrila boks, šport, ki je postal njen pobeg pred kruto vsakdanjostjo in strast. Kot begunka je ves čas živela v strahu pred grožnjo deportacije, aretacije so postale njena "normalnost" in njena prihodnost je visela na nitki. Kljub temu se ni nikoli nehala boriti – tako v ringu kot zunaj njega.

"Ženske po vsem svetu se trenutno borijo z izzivi v vsakem športu, pa tudi moški se borijo z izzivi v vsakem športu, vsaka etnična skupina, vsak, ki je drugačen, se bori po svetu. Če pogledate olimpijsko ekipo beguncev, prihajamo vsi iz različnih okolij. Govorimo različne jezike, premagujemo različne ovire in tragedije. Vsi smo pribežali zaradi zaščite in varnosti. V olimpijskem športu nam je uspelo nekako združiti vse te različnosti. In mi smo samo eden izmed milijonov in milijard ljudi po svetu. Upam, da bo mnogo beguncev po vsem svetu deležnih zaščite in varnosti ter da jim bo dana priložnost, da dosežejo svoje cilje in sanje," je poudarila Ngamba.

Bron zlatega sijaja
Pri 25 letih ji še vedno ni uspelo pridobiti britanskega državljanstva, kljub ponavljajočim se prošnjam in podpori ekipe GB Boxing, ki je razvijala njen talent. A njeni boji so le še povečali njeno odločnost. Ko se je prebijala skozi turnir v Parizu. Premagala je nasprotnice, kot sta Kanadčanka Tammara Thibeault in Francozinja Davina Michel.

V polfinalu se je soočila z nasprotnico, ki je bila deset let starejša, z izkušnjami na najvišji ravni, ki so se nabirale desetletje. Kontrast med njima je bil izrazit. Ngamba, neomajna in ognjevita, je poskušala prevladati nad Bylon s svojim agresivnim slogom. A Bylon, visoka in zbrana, je s svojo natančnostjo izkoristila vsako priložnost. Bil je to spopad volj, spopad slogov in kljub junaškim prizadevanjem Ngambe, je Bylon zmagala.

"Moj cilj je bil osvojiti medaljo, seveda je tako kot pri vsakem drugem športniku končni cilj zlato. Vendar moramo gledati na svetlo stran. Imam medaljo in številni drugi športniki, ki so trdo delali, je nimajo, čeprav je to že njihov drugi ali tretji nastop na igrah. Ampak sem zadovoljna, da mi je na prvih igrah uspelo osvojiti medaljo," je bila iskrena Ngamba.

Ko je v ringu zazvonil zvonec, se je Ngamba priklonila navijačem v vse kotičke arene. Ovacije množice so bile gromovite, poklon njeni pogumnosti in vztrajnosti. Zapustila je ring, solze so ji napolnile oči, vedoč, da se je to poglavje končalo s porazom, a njena zgodba še zdaleč ni bila končana.

"Veliko ljudi mi čestita, me sprejema, moja družina je ponosna name, Anglija je ponosna name, Bolton je ponosen name, moj klub elite boks je ponosen name, moji trenerji v GB Boxing so ponosni name in moja ekipa v olimpijski ekipi beguncev je ponosna name. Tako da trenutno ne razmišljam o prihodnosti, samo sprejemam vsak dan, kot pride, in se zahvaljujem Bogu, da sem prišla z iger z medaljo," je poudarila iskriva in iskrena Ngamba.

Boj za mesto pod svobodnim soncem
A njen najpomembnejši boj poteka zunaj ringa. V Kamerun se ne more vrniti, kjer je homoseksualnost kaznovana z zaporom. Njen boj za varno in stalno domovanje v Združenem kraljestvu je bil dolg in naporen, zaznamovan s strahom in negotovostjo. A kljub vsemu je ostala neomajna, vodena z željo ne le preživeti, ampak uspeti.

"Ko sem prvič prišla v Združeno kraljestvo po odhodu iz Kameruna, sem bila zelo introvertirana. Vedno sem se držala zase, a Združeno kraljestvo me je sprejelo, me zaščitilo in mi ponudilo varnost. Uspelo mi je najti hobi, v katerem sem dobra, uspelo mi je študirati, hoditi v šolo, na fakulteto, na univerzo. Uspelo mi je ustvariti družino, se vključiti v skupnost v Boltonu in prek GB Boxinga mi je uspelo priti v stik z begunsko federacijo, z olimpijsko ekipo beguncev in ustvariti življenje zase ter upanje zase, cilje in sanje," je sklenila Ngamba.

Na olimpijskih igrah v Parizu je nosila zastavo olimpijske ekipe beguncev, njena prisotnost pa je bila žarek upanja za 120 milijonov prisilno razseljenih ljudi po vsem svetu. Njena bronasta medalja je več kot le kos kovine – je simbol vzdržljivosti, dokaz, kaj je mogoče doseči, če ne obupamo.