"Vi lahko rečete kar koli, jaz smučam tako kot vedno," je na tisti svoj arogantni in intrigantski način hkrati odgovoril Američan moderatorki na tiskovni konferenci v Kitzbühlu, potem ko ga je ta vprašala, ali lahko rečemo, da se je z drugim mestom na smuku le vrnil v pravo formo.
Miller je uganka, še vedno, po 13 letih v svetovnem pokalu, pri 33 letih, ko si v belem cirkusu že označen z oznako veterana. Verjetno je to del njegovega čara, zaradi česar ima kljub vsem muham, precej vzvišenemu odnosu in več odstopi kot prihodi v cilj toliko oboževalcev.
Če je bil Didier Cuche v Kitzu konec tedna obravnavan kot neke vrste kronana glava (kar s štirimi zmagami na zloglasnem Streifu na nek način tudi je), Ivica Kostelić kot največja zgodba o uspehu letošnjega svetovnega pokala, pa je bil izmuzljivi in in težko berljivi Bode še vedno magnet za množice (pa ne le za ženski spol). Pa naj si bo po navdihujoči vožnji na smuku, še enem odstopu v slalomu, večernem izhodu pred slalomom (kritiki bodo tu znali hitro potegniti povezavo med obema) ali pa pred sedmo silo na tiskovni konferenci.
Zatiranje novinarjev
"Nobenih vprašanj? Popolno," je siknil Miller, ko se zanj ni sprva dvignila nobena roka. Ne, da ne bi prav vsakega v sobi zanimalo 100 stvari v povezavi z njim, samo tako prestrašeni s(m)o vsi, da ti bo ob vsakem, še tako običajnem (ali pa še posebej ob takem) vprašanju dal misliti, da si postavil najbolj neumnega, kar jih je.
Miller zna zatreti novinarja s tako lahkoto kot zajeti zrak. Intervjujev praktično ne daje, pred kamero se bo edini postavil skrit za smučarskimi očali, za fotografiranje je nekoč izjavil, da mu krade dušo.
Še eno novinarsko vprašanje na kitzbühlški tiskovki: "Bode, po vašem nastopu na petkovem superveleslalomu ste bili videti v ciljnem izteku precej jezni ..."
In odgovor: "Ne, hlinil sem, srečen sem bil." Nonšalantno, odrezavo, brez nasmeška, ki bi razbremenil novinarja.
Se še zabava?
Za ta superveleslalom je nekdanji svetovni prvak v tej disciplini izbral napačne smuči, s katerimi ni imel dobrega oprijema in ves njegov tek je bil videti kot bitka za preživetje: oddrsaval je, bil kar nekajkrat na robu odstopa, zrušil je ena vratca. "Na tisti točki me je brigalo, ali končam tekmo ali ne, samo butati sem hotel iz jeze v vsaka vratca," je povedal.
Trezno razmišljanje, popuščanje in kompromisi pač nikdar niso bili Millerjeva specialiteta. Njegova logika in zaščitni znak pri smučanju sta bila vedno bolje odstopiti kot smučati taktično in preračunljivo. "Go Fast, Be Good, Have Fun" (Smučaj hitro, bodi dober, zabavaj se), kot je naslov njegove avtobiografije. Te dni se zdi, da 32-kratni zmagovalec tekem za svetovni pokal sledi le še prvemu delu naslova - pa še to bolj neuspešno. "Aroganten, kreten," so mi o Bodeju precej nediplomatsko povedali že številni njegovi reprezentančni kolegi.
Ob vse več neuspelih nastopih in vse manj tistih veličastnih zmag, ki so zaznamovale njegovi sezoni 2005 in 2008, tudi tretji del, "zabavaj se", vse bolj popušča. "Ko si enkrat moje starosti, te le še malokrat kaj res vznemiri, navduši," je odgovoril na vprašanje, kaj mu pomeni spustiti se dol po legendarnem Streifu. Klišejsko vprašanje, na katerega pa vsi po vrsti, tako debitanti kot veterani, odgovarjajo le v presežkih, z nekim posebnim žarom v očeh.
Z manj tveganji, a še vseeno zvest samemu sebi
Tudi tvegal je letos, ko je bil Streif še posebej brutalen, manj. "Običajno ne bi prišel v cilj, ne da bi vedel, da sem tvegal vse, ampak letos se je zgodilo prav to. Ob tako težki progi, kot je letos, samo tvegaš poškodbe, tvegaš smrt." Neznačilno razmišljanje za Millerja, ki ga je očetovstvo vseeno očitno vsaj malo streznilo (hčerka Neesyn Dacey bo stara tri leta). Poudarek na "malce". Za aktualnega olimpijskega prvaka v superkombinaciji se je zdelo logično, da bo dan po drugem mestu na smuku tudi na štartu slaloma.
"Bode, vas bomo videli jutri na slalomu," je vprašala moderatorka.
On: "Odvisno od tega, kako bo šlo danes zvečer."
Izjava je izzvala smeh med novinarji - še zlasti, ker smo se vsi dobro zavedali, da čisto mogoč misli resno. "Londoner," (najbolj priljubljen pub v mestu, kjer v soboto za šankom strežejo smučarski tekmovalci zgoraj brez, op. a.) so takoj zamrmrali nekateri.
"Ne, mislim, da bom preizkusil tisti novi škatlasti klub pred tiskovnim središčem, to bo po moje novi 'hot-spot'," je povsem resno odgovarjal Miller.
"Torej opolnoči vas bomo našli tam?"
"Jp, tam bom."
In to ponovil še pred večtisočglavo množico na večerni podelitvi nagrad.
Opolnoči je bil Miller v Londonerju.
"Precej očitna diverzija s tistim klubom," sem pripomnila.
"Sploh ne, zdajle grem še tja," je odvrnil in kmalu za tem res šel še tja.
Naslednji dan je zabeležil še en odstop v slalomu in nekako se je zdelo, da so bile lanske olimpijske igre res njegov labodji spev. Res pa je, da smo pri Bodeju to že večkrat pomislili.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje