27-letni Mariborčan je na svetovnem prvenstvu v Kreischbergu blestel iz vožnje v vožnjo in si v velikem finalu z nepozabno "akcijo" tik pred ciljem, ko je na grbinah s tretjega prišel na prvo mesto, priboril zlato medaljo. Zgovorni Flisar je navdušil Slovenijo in postal tudi ime tedna na Valu 202. Preberite, kaj je povedal v intervjuju.

S prizorišča svetovnega prvenstva ste šli domov z avtobusom, v katerem so bili tudi vaši navijači. Je kolajna varno prispela domov?
Je bilo kar ... uh, že po tekmi smo se fanj poveselili ... Na avtobusu so bili pravi kalibri, družba najzvestejših prijateljev in sponzorjev. Fajn smo se poveselili, čeprav je bilo nekaj fejst utrujenih še od napornega navijanja.

Tudi na posnetkih je bilo opazno, kako izjemno podporo ste imeli. Ena od glavnih opravil v našem uredništvu je bilo zjutraj ogledovanje vaše izjemne finalne vožnje. Ste si jo vi že ogledali?
Ja, ravno malo prej sem gledal, ampak samo finalno vožnjo. Je bilo kar v redu, ne? Trener me nima kaj kritizirati (smeh). A ne le finalna vožnja, meni mi je bila skoraj bolj všeč kakšna vožnja prej. Četrtfinale je bil zelo napet. Res kul, dober dan je bil.

Po pofinalu se je zdelo, da ste francoskemu tekmovalcu povedali nekaj krepkega. Kaj je bilo narobe?
To so klasike, ti francoski manevri. Če zdaj pogledam, kako me je v zadnjih vratih zaprl, ker so mu trenerji povedali, kje imam linijo ... Če bi šel dva centimetra bolj levo, bi tako padel... Če bi zajel tista vrata na zadnjem skoku, bi naredil tri salte in vprašanje, ali bi se sploh lahko še kdaj pogovarjal v življenju. Rekel sem mu, naj ne dela tega, ker ti lahko tudi jaz zlomim nogo. Ni etično, tega se ne dela. Na lep način sem mu povedal, naj se pazi.

V kakšnih odnosih ste sicer s tekmovalci v karavani smučarskega krosa?
V dobrih.Pred nekaj leti je bilo še malo bolje, vsi so bili so še bolj sproščeni. Zdaj so hudi pritiski, so veliki timi, veliko rivalstva, že oni med sabo, da pridejo v ekipo za svetovni pokal. Pritisk je velik in pod pritiskom ljudje včasih niso najboljše volje. A še vedno je fajn, z nekaterimi se res dobro zastopim.

Rekli ste, da trener ni imel pripomb na vaše vožnje. Kdo sploh je vaš trener?
Letos sem poleti treniral s Čehom Tomašem Krausem in Švicarko Fanny Smith. Delili smo si njenega trenerja Švicarja, s Krausom pa imava še pomočnika trenerja. Smo zelo mednarodna zasedba.

Vaša pot se je očitno obrestovala. Boste podobno delali še naprej, do olimpijskih iger?
Ja, bom videl, kako bo. Vsako leto se učim in vidim, kaj je najbolje zame, kaj mi paše. Dobre lastnosti bomo obdržali, morda pa še kaj izboljšali. Očitno vse tole "špila" in, kot pravijo, "ne diraj lava dok spava." Gremo v tem slogu naprej.

Ko ravno omenjate spanje. To noč ni bilo enostavno zatisniti očesa ...
Ne morem spati, telo me tako boli , kot da bi se včeraj nekaj rekreiral (smeh). Zateguje mi hrbet, ležim v kobrinem položaju. Težje je bilo spati, a bo že. Saj se bodo živci umirili!

Včeraj še niste vedeli, kakšen je nagradni sklad za zmago. Boste z nagrado lahko opremili na novo kupljeno stanovanje?
Ne bom mogel, si bom pa kupil televizijo in zofo.

In Playstation?
Ne igram. Si bom pa zato morda lahko privoščil malce boljšo kuhinjo.

Kakšen je meni svetovnega prvaka v krosu?
Domača hrana, šunka, pečenka. To je to. Ne kompliciram, nimam prehrambnih gurujev, ki bi mi svetovali in ponujali razne praške. Raje si odrežem kos mesa in ga pojem.

Rekli ste, da je bila vaša mati nervozna, ko vas je spremljala. Je tudi kaj zaščitniška, ker ste vendarle zet, ki bi si ga želela marsikatera mati ...
Ne vem, če je zato nervozna. Imam punco in ni stresa. Je pa gotovo nervozna, ko me spremlja na tekmah. Že včeraj sem rekel: hvala Bogu, da nisem sam svoja mama ali ata. Ko gledaš, kako sin v zadnjem zavoju s tretjega mesta pride naprej, mora biti kar stresno. Se opravičujem vsem, ki sem jim skrajšal življenje.