"Tina je super oseba, v resnici precej drugačna, kot jo poznamo. Morate razumeti, da vrhunski šport zahteva, da si popoln egoist, sicer nimaš 'šans'," nam je v intervjuju med drugim povedal Delov novinar, ki velja za izjemnega poznavalca alpskega smučanja, predvsem Tine Maze, saj jo je spremljal vso kariero. Biografijo Jaz, Tina, je predstavil na Zlati lisici na dan, ko je Tina Maze odpeljala poslovilno tekmo, knjiga pa bo izšla tik pred februarskim svetovnim prvenstvom v St. Moritzu.

Kdo je dal pobudo za biografijo o Tini Maze?
To je bila skupna ideja. Rekel sem, da bi bilo dobro napisati knjigo o njej, saj je ljudje ne poznajo takšne, kot je. V resnici je precej drugačna oseba, kot jo poznamo skozi šport. V knjigi je opredeljena ta njena dvojnost. Na eni strani Tina kot ženska, ki čuti okolje in vsak dražljaj, na drugi strani pa Tina Maze kot gladiatorka v tem belem cirkusu, v katerem moraš biti drugačen. Moraš biti čisti egoist.
... in lačen zmag. Ste srečali še kakšnega slovenskega športnika, ki bi imel tako izrazito željo po zmagah kot Tina Maze?
Sem. Recimo Mateja Svet. Zelo podobni sta si po pristopu in načinu razmišljanja.
Pri čemer je Tina bolj delila navijače. Eni so jo imeli radi, drugi ne. Kakšna oseba je po vašem mnenju Tina Maze?
Super oseba. Morate razumeti, da vrhunski šport zahteva, da si popoln egoist, sicer nimaš 'šans'. Morda se Petru Prevcu zdaj dogaja to ravno zato, ker ni bil egoist in se je pustil zapeljati raznim okoliščinam. Ne moreš se razdajati. Tako živijo vsi vrhunski športniki sveta. Shiffrinova je še bolj ekstremna kot Tina.
Tina je ob slabih rezultatih v cilju odšla po svoje in se ni menila za nikogar, medtem ko je Lindsay Vonn znala biti vedno prijazna, nasmejana. Se samo navzven kaže v tako pozitivni luči?
Videl sem jo tudi v cilju, ko se je pogovarjala, potem pa je šla zadaj jokat.

Nekoč je bil v slovenskem smučanju Jure Košir zgled, kako sodelovati z mediji, navijači ...
Moški so drug teren, druga zgodba. Ženske imajo ta svoj čustveni del, ki je neprimerljiv z moškimi. Pisal sem o vseh vrhunskih slovenskih športnicah, zmagovalkah in osvajalkah kolajn v zadnjih 30 letih. Vse so si zelo podobne. Ena je manj občutljiva, druga bolj. Vse pa so – občutljive.
Pred sedmimi leti ste zapisali, da Tina v Whistlerju ni niti odzdravila Andreju Jermanu in da je na finalu svetovnega pokala sejala nejevoljo. Znali ste torej biti tudi kritični do Tine Maze, ostri ...
Pa niti ne. Tisto z Jermanom ... Meni so pač tako povedali in sem napisal, pa je Tina potem rekla, da ni bilo popolnoma tako. Sicer pa – seveda sem kritičen, saj sem novinar.

Ste tudi kaj zamolčali, češ, ne bom slabo pisal o tako uspešni športnici?
Ne. Vse te punce, vsi slovenski in svetovni športniki so me naučili, da jih moraš kot novinar najprej spoštovati. Na kakšen način jih razumeti, je druga stvar. Ne vem, zakaj naj iščem slabe stvari v nekom, ki zmaguje? Ne vidim razloga.
Zelo veliko vam je zaupala, kajne?
Odprla mi je neka vrata in sem jo lahko še bolj spoznal v globino.

Biografija je nastala na podlagi Tininih dnevnikov. Kako piše?
Izvrstno. Ima neko samorefleksijo, ki je pri športnikih zelo redka. Veliko športnikov sem spoznal v novinarski karieri, NBA-zvezdnikov, atletskih legend, kot je Carl Lewis, smučarskih, kot je Ingemar Stenmark, ampak – takšne globine pa še ne.
Sta s Tino prijatelja?
Sva.
Je lahko novinar prijatelj s športniki?
Seveda.
Pravijo, da potem o tem športniku ne moreš pisati objektivno ...
Seveda lahko objektivno pišeš. To je stvar percepcije. Saj imaš novinarsko etiko, moralo. Če bi ona počela neumnosti, bi to napisal, če pa je slabe volje, pa ... vsak ima pravico, da je kdaj slabe volje in ne vem, zakaj bi jo zato razgaljal pred javnostjo.

Kateri dosežek Tine Maze je za vas največji poleg osvojenih 2414 točk svetovnega pokala v sezoni 2012/13?
Obe smukaški zmagi, ko je postala olimpijska in svetovna prvakinja. Da zmagaš na olimpijskem smuku, pomeni, da nisi le odlično pripravljen na sezono, ampak si se znal fokusirati tudi na najpomembnejšo tekmo. In ona se je znala. Zmagati v ZDA, v Beaver Creeku, kjer se eno leto prej ni sestavila skupaj, to je izjemen dosežek.
Pri oddaji člankov ste menda pogosto lovili zadnji rok in kar dolgo je nastajal tudi biografija Jaz, Tina. Zakaj zamuda? No, če je sploh bila zamuda.
Ne bi rekel. Knjigo bi lahko napisal že pred letom in pol. Najin namen je bil deliti njene izkušnje tudi po tem, ko je marca 2015 še zadnjič, če ne štejemo te tekme na Pohorju, nastopila v svetovnem pokalu. Zanimivo je tudi, kaj se je dogajalo potem, saj se je spremenila. Drugače razmišlja, in to razmišljanje me je zanimalo.
Pričakujete, da bo knjiga prodajna uspešnica?
Ne, nič ne pričakujem. Kdor bo želel, jo bo pač prebral. Veliko zanimivih stvari je napisanih o njej.
Jure Košir je tudi želel imeti svojo biografijo. Kje se je zataknilo?
Jure je bil z mojim pokojnim prijateljem in sodelavcem Borutom Šautom zmenjen za knjigo. Borut mi je o tem veliko govoril. Žal je umrl. Jure mi je prinesel celo škatlo zapisov in me prosil, ali bi morda jaz naredil knjigo. Rekel sem mu, da enostavno ne morem. Ta knjiga o Tini pa se je nekako razvijala in bila vedno boljša.

Najbrž pa bi na koncu še vedno kaj dodali, tako kot je to v navadi.
Drži. Si nisem mislil, da je tako, a je res: kar dodajal bi poglavja. Nisem znal nehati. Dokler mi ni kolegica Tina Keber, tudi odlična Tinina prijateljica, lektorica, rekla: No, Divac, zdaj pa nehaj, ker ne boš nikoli končal. Nočem biti kot Goethe, ki je Fausta pisal 60 let.
Je Tina Maze knjigo v celoti prebrala?
Je in ni skoraj ničesar popravila. Massi tudi ni imel nič pripomniti.

Kateri slovenski športnik, ki ste ga spremljali, bi si še zaslužil biografijo oziroma kaj bi se dobro bralo?
Iz prejšnje generacije bi bila krasna knjiga o Juretu Franku. Poseben človek je bil, človek z dvema obrazoma. En obraz je bil tisti Jure, ki smo ga vsi poznali, zabavljač, a je bil v bistvu precej drugačen. Tudi Rok Petrović bi imel lahko zanimivo biografijo, z njim sem bil veliko skupaj in sem ga dobro poznal. Prepričan sem, da bi Mateja Svet lahko kar sama napisala vrhunsko knjigo, ker je izjemno pismena.

Kdaj sta se zadnjič srečala?
Pred kratkim sem govoril z njo. Dogovarjamo se, da bi organiziral srečanje Mateje in Tine. Po telefonu sta se že pogovarjali, videli pa se še nista.
Je bil res Tone Vogrinec glavni krivec, da je že pri 22 letih končala kariero?
Marsikaj se je govorilo, ampak mislim, da ni končala zaradi njega. Ne more biti en človek kriv, da končaš kariero. Bil je splet okoliščin. Ni bila razumljena, tudi sama je imela poln kufer vsega.
Finančno pa od kariere ni imela prav veliko, kajne?
Časom primerno. Ne morete tega primerjati, nesmiselno je to.
Ste s knjigo nekako zaokrožili tudi svoj opus, glede na to, da greste kmalu uradno v pokoj?
Zdelo se mi je prav, da glede na vse, kar poznam – ker Tino Maze sem res dobro spoznal – napišem to biografijo. Predvsem je bilo bistveno to, da želi deliti svojo izkušnjo popolnoma odprto, brez zavor.
Tina je rekla, naj raje zapremo knjigo, če nismo pripravljeni na vse ...
Pač, povedala je, kakšne travme je imela sama s seboj, kako se je spopadala s strahovi, s slovensko miselnostjo.
Ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi Massi prej začel sodelovati z njo?
Po mojem bi bila kot Shiffrinova ali kot Janica Kostelić. Najlepše mi je povedal Ante Kostelić. Ko sem ga vprašal, kaj si misli o Tini in kaj meni o primerjavi z Janico, je rekel, da je imela Janica pri 17 vse tisto, kar je Tina dobila pri 25. To vse pove.

Torej, da je imela svojo ekipo in sistem dela, ki je povsem podrejen njej?
Ja, vse tisto, kar športnik potrebuje za vrhunski izid. Če nisi v nekem balonu, odmaknjen od vseh, potem ... Poglejte te punce: Lindsey ima svojo ekipo, Shiffrinova prav tako, in to že od 15. leta. Zato pa je tako vrhunska.
Tudi v prihodnje se potem znotraj reprezentanc praviloma ne bodo rojevali serijski zmagovalci?
Ne. Lep primer je Ilka Štuhec. Ima svojo ekipo, in je to sezono že štirikrat zmagala v svetovnem pokalu. Tudi Tina je imela svojo ekipo. Nekaj je narobe s slovensko stroko. Drugače si tega ne znam razlagati.