"Zgodba je bila tipična ameriška zgodba o uspehu, narejena v Sloveniji. Sistem je deloval na podlagi konflikta," med drugim pravi Goričan, ki bo aprila srečal abrahama. Massi se nima za smučarskega trenerja. Bil je in ostaja predvsem športni pedagog.

Pred desetimi dnevi se je začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju, za vas pa se je začela še pred prvo tekmo, s težko pričakovano novinarsko konferenco Tine Maze, na kateri je sporočila, da končuje kariero. Na tej konferenci ste bili še bolj čustveni kot Tina. Priznate?
Priznam. Ni me sram priznati tega. Po 14 letih sodelovanja se mi zdi to tudi logično. Take stvari niso preproste.

Čeprav človek ve, da bo moral nastopiti tudi na novinarski konferenci ...
Če si neposreden in spontan, kot sem bil vedno jaz, se ne moreš pripraviti. Težko mi je bilo pogledati v obraze svoje sodelavce in v Tino, ko sem zagledal celotno ekipo v vrsti in ko me je Tina poklicala kot zadnjega.

Zakaj?
Gre za veliko zgodbo, zgodbo poštenih ljudi in tekmovalke, ki je zgled ne samo za slovensko državo. Spomnil sem se predvsem na težke trenutke, ki jih je bilo veliko. In vse težave, ki smo jih morali premagati.

Preden zavrtiva kolesje zgodovine, se najprej pomudiva pri sedanjosti. Mnogi me sprašujejo, kaj je zdaj točno funkcija Andree Massija v slovenskem smučanju?
Moja funkcija je znana vsem, imam pogodbo s smučarsko zvezo, ki smo jo sklenili pred dvema letoma. Takrat sta me predsednik in direktor zveze vprašala, ali hočem biti glavni šef reprezentance. Takrat sem jima dejal, da zaradi utrujenosti in večnih težav s proračunom tega ne bom sprejel. Če bi to sprejel, bi zahteval določene trenerje in popolno avtonomijo pri vseh odločitvah. Vzel bi trenerje in serviserje, ki stanejo tudi dvakrat več kot v Sloveniji in dvakrat več, kot je moja plača. Druga težava je, da se z odbori, zbori in strokovnimi sveti ne strinjam, ker ne verjamem, da se lahko o tem pogovarjajo, če niso na terenu. Zahteval sem popolno oblast, ki pa mi je niso dali, kar je razumljivo. Ne bi bil ravno demokratičen šef. Takrat sem jim ponudil, da bi bil nadzornik teh ekip, zunanji sodelavec. Škoda bi bilo, da bi šlo moje znanje in izkušnje v neko tujo ekipo. Zveza je to sprejela. Nekaj se premika, določeni rezultati so boljši. Nekateri delajo dobro, sistem pa je treba preoblikovati. V reprezentanco je treba dati samo ljudi, ki so vredni tega dresa, hkrati pa postaviti prave cilje. Vsak trener bi se moral tudi zavedati, da je lahko vsak dan zadnjič v službi. To ni državna služba za nedoločen čas. Naša služba bi morala biti posledica rezultatov, in ne obratno.

Kaj to pomeni konkretno? Vemo, da vskočite tudi kot kondicijski trener.
Da sem priskočil kondicijskim trenerjem na pomoč, je bila izjema, in hočem, da ostane izjema. To sem tudi vsem povedal. Moja funkcija je, da gledam, kako delajo, kdaj delajo, biti prisoten na tekmah. Predvsem v hitrih disciplinah. V bistvu je moja naloga, da dam tekmovalcem vse svoje izkušnje.

Imate denarno res tako bajno pogodbo, kot še nihče v slovenskem smučanju, kot se govori v smučarskih kuloarjih?
(smeh) Ne. V Sloveniji je najprej treba razumeti, kaj je bruto in kaj neto znesek. Moja pogodba je recimo enakovredna pogodbi kondicijskega trenerja italijanske reprezentance. Če je to preveč za 13 kolajn, naj bo kar preveč. Imam natanko enako pogodbo, kot jo je imel šef ženske "linije" pred tremi leti. On ni prišel niti do zmage niti do stopničk. S pogodbo sem zadovoljen, saj smo določene stvari opredelili. Moji osebni pokrovitelji so še prisotni in imam popolno avtonomijo. Glede svoje pogodbe se nisem, kot veste, nikoli pritoževal. Vedno pa sem se pritoževal zaradi pomanjkanja sredstev za uspehe Tine Maze.

Nekako se mi zdi, da vas kljub neusahljivemu studencu znanja, ki ga lahko ponudite, odrivajo kar malce na stran. Zakaj, po vašem mnenju?
Ne vem, morda, ker sem slab diplomat, ker sem neposreden. Nekateri trenerji imajo najslabšo bolezen - mislijo, da vse vedo. Sam, hvala bogu, te bolezni nimam. Vsakič, ko stopim na sneg, je nekaj novega. Tudi zadnje dni, ko sem bil z Žanom Kranjcem na progi, je bilo nekaj novega. Vsaka sezona je nekaj novega. Vsak, ki primerja sezono z drugo sezono, dela največjo napako. Nikoli nisem zadovoljen, morda jih moti tudi to. Mogoče pa gre za staro zgodbo, ko mi je serviser Zvone Žirovnik prvo leto, ko sem bil v reprezentanci, na vprašanje, kaj imajo vse te ženske proti meni in zakaj me trenerji čudno gledajo, odgovoril: "Dve napaki imaš. Preganjaš jih in še Italijan si."

Vam je bilo v osmih letih delovanja na najvišjih mogočih obratih v ekipi Team to aMaze kdaj žal, da ste takšni, kot ste, torej karakter, ki službeno ne pozna kompromisov in je zaradi tega tudi naporen za sodelavce?
Žal mi je bilo v otroštvu in mladosti, ko sem šel domov po kakšnem konfliktu s trenerjem, profesorji na šoli ali punco. Vedno sem si govoril: "Ali ne znaš biti enkrat tiho?" Zdaj mi ni žal. Velikih luksuzov si ne dovolim, edini je ta, da z oliko in nežaljivimi besedami povem v obraz vsakomur to, kar mislim.

Tudi Tina je imela na začetku težave s čustvi, kajne?
Tina je čustvena oseba. Ta čustva so jo predvsem na začetku ovirala pri mojem procesu, ker potem pride trenutek, ko jih je treba obvladati. Včasih me je tudi narobe razumela in mislila, da hočem, da je nečustvena. Sam sem hotel le, da čustva obvlada, kar pa je peklensko težko. Mogoče bi bilo zanjo lažje, da ne bi bila tako zunajserijsko inteligentna. In manj čustvena. Toda taka je bila in morali smo jo sprejeti.

Na koncu šampionske sezone in eno pozneje se nam je zdelo, da gre vse skupaj v drugo skrajnost, da postaja že smučarski robot. Vam je bilo verjetno še toliko težje krmariti med vsemi temi čustvi, sploh zato, ker sta bila in sta še par obenem.
Proces, ki je bil narejen v teh devetih letih, je bil tudi psihološki proces. Mogoče je robotsko delovala v sezoni, ko je osvojila 2014 točk. Potem se je ta naš trenerski sistem, ki je večkrat funkcioniral tudi na podlagi konflikta, izčrpal. Bil sem prisiljen pustiti večjo oblast svojim sodelavcem. Če bi na koncu v Meribelu funkcionirali tako kot v rekordni sezoni, nam morda tisti globus ne bi ušel, morda pa bi naš odnos odšel v drugo smer.

Če pustimo ob strani vse zmage na smučeh, je verjetno ena od vaših največjih zmag, da sta s Tino ostala par.
Ja. V življenju nikoli ne veš, kaj se zgodi. Da smo to preživeli, je res ena velika zmaga. Redkim je to uspelo. Lindsey Vonn se je, denimo, ločila. To je samo en primer. Nekatere ženske težko ločijo, kaj so ure treninga in kaj je normalno življenje. Mi moški smo bolj spontani, manj zamerljivi, ženska pa, če ji daš tisoč zavojev na "betonu" v Ushuaii, ti bo zamerila še nekaj ur.

Katero Tinino zmago bi najbolj izpostavili?
Po 13 medaljah in 26 zmagah je to zelo nehvaležno. Kar se mene tiče, sta zame vrh srebro v Val d'Iseru v tistih dramatičnih trenutkih in Soči. Z naslovom olimpijske prvakinje, in to dvakratne, se je končala moja misija.

Kaj pa največji poraz?
Zame je največji poraz izguba slalomskega globusa, ki je šel s tisto odvečno kavo. To je bila moja napaka, pomanjkanje koncentracije. Popustil sem, nisem bil popolnoma prisoten med prvo in drugo vožnjo. Tina se je takrat dobesedno tresla na štartu. To je bil globus, ki sem si ga želel najbolj.

Ljudje so se takrat čudili, češ, kaj je to za en izgovor.
Izgovori pripadajo kakšni drugi tekmovalki in tekmovalcu, a ne Tini Maze in še manj naši ekipi.

Tina je napovedala, da bo nastopila še na letošnji Zlati lisici. Rekla je, da se bo pripravljala sama. Kako gledate na to?
Prejšnji ponedeljek sva se pogovorila, kaj si zares želi. Določene težave so s štartno številko. Neumnost je, da tekmovalci takšne ravni nimajo možnosti posebnega povabila, kot jo imajo, denimo, v tenisu.

Kakšna bo torej njena štartna številka? 31? 32? 33?
Ne vem, ker nisem bil veliko vpleten v to. Bil bi čas, da tudi naša zveza pokaže, da ima Slovenija moč, da je treba včasih tolči po mizah. Že sta bila dva takšna primera, kjer smo dokazali, da nimamo moči kot zveza. V Copper Mountainu je bila Tina edina na svetu, ki ni smela tam trenirati. Drugi primer pa je bil, ko so nam vzeli perilo in ga odnesli v švicarski laboratorij, potem ko se je zaradi njega pritožila švicarska reprezentanca. Kritičen sem, ko ni spoštovanja in ni profesionalizma. Mednarodna smučarska zveza (FIS) mora tu narediti veliko korakov naprej.

Kako to, da vas vsi kličejo samo Massi in nikoli Andrea?
Sem človek brez imena, že od otroštva me kličejo Massi. Sem sin profesorja matematike, ki so mu pri nas rekli "il Massi". Malo smešno je bilo, da sem imel kot otrok le priimek. Še Tina me kliče Massi, in ne po imenu. Ko mi reče Andrea, sem že zaskrbljen. Verjetno ji je prišlo v navado, ker se je tako pogovarjala z mano, ko sem bil kondicijski trener. Tako kot to se nadaljuje tudi to, da se pogovarjava v slovenščini, čeprav Tina zna italijansko zelo dobro.

Ukvarjali ste se tudi z atletiko.
Prva ljubezen je smučanje. Oče me je bil prisiljen dati na smuči pri dveh letih in pol v Cortini pri hiši dedka, ki je bil trgovec v Gorici. Tisto zimo sem si začel nekaj izmišljevati, ker so me pustili pri neki varuški, oni pa so šli vsi smučat. Pa so me morali dati na sneg. Končalo se je zelo zgodaj pri 12 letih na malo tragičen način, ko sem bil priča očetovi smrti na smučišču.

Kako bi opisali trenutno stanje slovenskega moškega smučanja?
Žana Kranjca spremljam že dve leti. Začel je funkcionirati, a ne smemo se zadovoljiti s tem, kar je dosegel v Söldnu. Cilji so visoki. To je samo majhen korak naprej. Boštjan Kline je zrel. Če primerjam svojo zrelost pri njegovih zdajšnjih letih, sem bil sam totalen idiot. Veliko spremljam fante in poskušam pohvaliti njihove dobre stvari. Omenim lahko še Miho Hrobata in Martina Čaterja. Ne moremo pa zahtevati Nobelove nagrade vsak dan.

Kaj pa dekleta?
Kot veste, imam prepoved vstopa v njihovo ekipo - zakaj, boste morali vprašati Denisa Šteharnika -, zato o njih ne bom govoril. Opazujem pa od daleč. Tako slabe ravni v ženski konkurenci od leta 2002 še nisem videl. Videli ste, kakšne so bile razlike v Söldnu na podlagi, ki je bila zelo lahka. Pri moških si bil z zaostankom treh sekund 50., pri ženskah pa v najboljši deseterici, kar je sramota. Malo sem zaskrbljen.

Prav je, da rečeva še kakšno o vaši prihodnosti, tudi zasebni. Tino vseskozi sprašujejo, kdaj bo mamica, vas pa nihče ne vpraša, ali se sploh vidite v vlogi očeta.
(smeh) To vlogo sem si vedno želel, seveda pa je imel šport prednost. Moja želja po družini je bila vedno prisotna, čeprav se nam je zgodilo, kar se nam je zgodilo. Pri sestri pa je bila reakcija obratna. Življenje gre naprej, kar koli se zgodi. Najlepše na svetu so mi otroci in živali, ker so spontani in še čisti. Potem jih vedno kdo pokvari. Kot trenerji, pedagogi in starši moramo čim manj pokvariti to čistočo, ki jo imajo otroci. Znajo me kupiti z enim nasmehom.

Če bo Tina zaradi pokroviteljskih obveznosti preživela veliko več časa v Švici, se boste tudi sami selili tja z njo?
Smo malce cigani. Urejam hišo, pa ne vem, zakaj jo sploh urejam. Res še ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. To je malce šok za nas, a najpomembnejše je zdravje. Trenutno je moje zdravje kar solidno. Končno imam čas za hobije, normalno prehrano, manj stresno življenje in šport. Nobena tableta mi ne da takšnega zdravja kot štiri ure deskanja na vodi, turno smučanje ali nekaj zavojev z našimi fanti. Ko si v vodi in piha, je to nekaj neverjetnega in se ne moreš ustaviti. Sneg in voda sta bratranca oziroma tesna sorodnika.

Kaj pa akademija Team to aMaze. Še zori ta ideja?
Imamo ponudbe, določeni tekmovalci so se javili, z nekaterimi delno sodelujem. Težava je samo dobiti prave ljudi. Čudim se, kako podjetniki v svojih podjetjih sestavijo svoje ekipe. Rad bi dobil novega Massija, a sem verjetno prezahteven. Če bi dobil prave ljudi, bi bil projekt zelo zanimiv. Tako norega na sneg, kot sem jaz, bi rad še spoznal. Sneg me vedno spravi v dobro voljo. Eno drogo moram imeti, in ta je edina. V pisarni bi bil po 40 dneh za v krsto. To ni moj svet.