19-letnica z Lake Tahoeja v Nevadi, vrstnica odlične Mikaele Shiffrin, velja za enega največjih mladih ameriških upov in tehnično izredno dovršeno smučarko. Lili je ljubezen do smučanja vcepil njen oče, nekdanji slovenski reprezentant Vojko Lapanja, generacija Jureta Koširja, ki je svoj največji uspeh dosegel z drugim mestom v veleslalomu na FIS-tekmi v Park Cityju leta 1995.

Lapanja je šel v Ameriko leta 1991, ko je na kolidžu Sierra Nevada dobil štipendijo. Med študijem je spoznal ameriško novinarko in pisateljico Margaret Beiser in 3. decembra 1994 se jima je rodila hčerka.
Lila, ki jo je do leta 2010 treniral oče, ima dvojno državljanstvo, Slovenijo rada obiskuje, oče jo je naučil slovenščine, v isti meri navija za Tino Maze kot za Bodeja Millerja, o zamenjavi reprezentanc pa ne razmišlja.

Z eno najboljših ameriških mladink smo se pogovarjali tik za tem, ko je po uspehih v NorAmu pripotovala domov za praznike.

Kako pogosto prihajaš v Slovenijo, kaj ti je tu še posebej všeč?
V Slovenijo skušam priti vsaj enkrat na leto, da obiščem svojo družino in prijatelje. Živijo na Gorenjskem, ki je polna bujnih zelenih gozdov in krasnih gora. Dih jemajoča lepota narave je ena tistih stvari, ki mi je v Sloveniji najbolj všeč. Poleg tega so ljudje zelo prijazni, kultura pa bogata. Naravnost obožujem se voziti po državi in raziskovati vasice in majhna mesta!

Če primerjaš slovensko in ameriško smučarsko ekipo, si opazila kake večje razlike v timskem duhu, odnosih znotraj ekip ter odnosih in pristopih do smučanja?
Nisem preživela kaj dosti časa ob slovenskih smučarskih ekipah, ko pa sem, sta bili to predvsem ženska ekipa za svetovni pokal in ženska ekipa za evropski pokal. Zdi se mi, da so dekleta prav takšna kot me: ženejo se za svojimi sanjami in iščejo načine, kako smučati kar se da hitro, pri tem pa uživajo tudi v športu samem. Naše poti so morda drugačne, a naše destinacije podobne.
Sprašujem zato, ker Američane pogosto hvalijo zaradi dobrega razpoloženja v ekipi in povezanosti med smučarji, medtem ko slovenske ekipe pogosto izpostavljajo prav zaradi nasprotnega. Si opazila kaj od tega?
Težko je zares razumeti, kaj se dogaja znotraj neke druge ekipe, ko jo izkušaš samo od zunaj. Mislim, da se vsaka ekipa spoprijema z drugačnimi izzivi in zelo različnimi osebnostmi med tekmovalci. Ameriško ekipo spoštujem in sem počaščena, da sem njena članica, zato vsak dan vanjo vnašam svoj najboljši odnos – tako na snegu kot tudi zunaj njega.
Kako pa tvoj oče komentira stanje slovenskega smučanja na eni strani in stanje ameriškega na drugi?
Moj oče je navdušen in ponosen, da se mi je uspelo uvrstiti v ameriško ekipo, in je prepričan, da ima ameriška ekipa razvit sistem, ki mi bo pomagal razviti in doseči moje cilje in sanje. Slovenske smučarje spremlja zelo pozorno in je seznanjen s trenutnimi izzivi, s katerimi se spopada slovenska smučarska zveza. Zelo je navdušen nad uspehi Tine Maze in je velik oboževalec (že upokojenega) Andreja Jermana in Roka Perka, ker sta oba odrasla v istem mestu kot on sam (Tržič, op. a.).
Kako veliko vlogo pravzaprav v tvojem pristopu do smučanja in ljubezni do tega športa igra tvoj oče?
Moj oče Vojko mi je smučanje predstavil, ko sem bila stara dve leti. Takrat me je peljal na progo za začetnike na naši bližnji gori, Diamond Peak, in me poslal na smučeh iskat v sneg velikonočne pirhe! Celo življenje je bil moj trener in z menoj delil svojo ljubezen do smučanja, zato sva na snegu spletla prav poseben odnos. Vojko je tekmoval v slovenski ekipi, svoje izkušnje in ljubezen do športa pa vsak dan vnaša tudi v treninge. Ati razume, kakšen je občutek, ko si hiter! Ko sem bila mlajša, sem se zelo rada učila od njega, še danes pa mi pogosto daje nasvete glede mojega smučanja.

Slovenski smučarji so že tradicionalno zelo dobri v mladinskih vrstah, a se v svetovnem pokalu izgubijo. Zakaj misliš, da je tako in kaj počnejo Američani za negovanje mladih talentov, kot si ti?
Ta šport zahteva strast, vztrajnost, osredotočenost in finančne vire. Mnogi Američani so kot mladinci zelo uspešni, a z leti postajata naša tehnična podkovanost in predanost izjemno pomembni za prodor v najvišjih rangih. Sama sem predana, moj trener ve, da sem predana, in zelo potrpežljivo dela z mano pri razvoju tehničnih veščin in taktične hitrosti. Prav njegova potrpežljivost, združena z mojo predanostjo, je tisto, kar deluje, in zdaj lažje razumem, kako uporabiti moje znanje, da sem čim hitrejša.
Za koga navijaš na ženski in za koga na moški strani svetovnega pokala?
Navijam za Marlies Schild, Mikaelo Shiffrin, Tino Maze in Mario Höfl-Riesch, pri fantih pa za Felixa Neureutherja in Bodeja Millerja. Vse, odkar smučam, je bil Bode moj junak. Seveda pa vedno navijam za svojo ekipo in sem nadvse srečna, kadar koli se eden od mojih moštvenih kolegov ali kolegic uvrsti na oder za zmagovalce.

Kakšni so tvoji kratkoročni in dolgoročni cilji?
Moj kratkoročni cilj je, da si to sezono prislužim štarte v svetovnem pokalu in se uveljavim kot tekmovalka v svetovnem pokalu. Moji dolgoročni cilji pa ostajajo nespremenjeni od mojega petega leta dalje – biti uspešna tekmovalka v svetovnem pokalu z rednim uvrščanjem na oder za zmagovalce in osvojiti olimpijsko medaljo!
Čisto iskreno: Lindsey ali Tina?
Tina je izjemna slalomistka in veleslalomistka, in ker sta to tudi "moji" discipline, čutim naravno povezavo z njenim smučanjem in slogom ter pogosto preučujem posnetke njenih voženj. Obe sta izredni v hitrih disciplinah in vedno sem občudovala Lindseyjino vztrajnost in trdo delo.
Mikaela Shiffrin je veliko govorila o usklajevanju treningov s svojimi šolskimi obveznostmi. Kako tebi to uspeva? Se da ogniti temu, da ne bi eno ali drugo trpelo?
Na srečo sem, kot Mikaela, letos maturirala, zato mi ni treba več skrbeti za šolske obveznosti. Smučanje je bila vedno moja prioriteta, moji učitelji pa so to razumeli in smo skupaj sestavili poseben samostojen program zame. In ko sem bila med posameznimi tekmami doma, sem se svojim šolskim projektom vedno posvetila prav toliko kot smučanju. V šoli sem imela nemščino, zdaj pa se je bom še bolje naučila, da jo lahko govorim bolj tekoče, kadar potujem v Evropo in na tekme. Zelo si želim tudi izboljšati svojo slovensko slovnico!

Kaj pa te poleg smučanja še zanima?
Zelo rada imam naravo in živali – mislim, da je zelo pomembno razumeti življenja živali in iskati načine, kako ohraniti njihova življenjska okolja, ter ceniti njihovo lepoto. Obožujem živali, še posebej snežnega leoparda. Rada imam tudi druge športe, zlasti tenis in namizni tenis. Med mojimi konjički so še potovanja ter spoznavanje drugih kultur in ljudi. Ker sem z očetom odrasla ob slovenščini, me zelo zanimajo tudi jeziki in nekega dne bom tekoče govorila slovensko in nemško! Rada berem in pišem – celo poezijo sem začela pisati.

Prihajaš z Lake Tahoeja. Kaj vam dajejo tam v vodo, da proizvajate odlične smučarje, kot so Julia Mancuso, Daron Rahlves in Marco Sullivano?
Očitno nam res nekaj dajejo v vodo! Obožujem Lake Tahoe. To območje ima številna različna smučišča z raznolikimi tereni in vadbenimi poligoni, kjer lahko otroci celo zimo odraščajo z brezmejnimi možnostmi za smučanje. Podnebje je izjemno, z veliko sonca in snega, zato smo tu smučali vsak dan, dokler ni postal del našega značaja. In ko smo odrasli, je smučanje ponujalo še več odličnih priložnosti za uživanje v tem športu.
Ko se ti je leta 2011 uspelo uvrstiti v t. i. razvojno ekipo ameriške reprezentance, je glavni trener dejal, da si tehnično ena najmočnejših smučark v ekipi in nekdo, na katerega računajo, da bo imel dolgoletni uspeh v alpskem smučanju. To je morala biti zate velika spodbuda in potrditev.
Da, vedno sem vedela, da imam predanost, potrebno za uspeh. Zdaj odkrivam načine, kako uporabiti svojo tehniko za razvoj hitrosti in prihodnost je videti zelo vznemirljiva!
Tina Maze nikdar ni rada tekmovala v Severni Ameriki – med razlogi, ki jih je navajala, je tudi tamkajšnja hrana, ki da ji ne ustreza. Glede na to, da je tvoja mama napisala kar nekaj kuharskih knjig in knjig o hrani, verjetno ne moreš deliti Tinine nastrojenosti proti ameriški hrani?
Želela bi si, da bi lahko povabili Tino k nam na večerjo! Če bi poskusila najljubše recepte moje mame ali atijevo rižoto, bi si prav gotovo premislila. Res je, "ameriška hrana" je zelo drugačna od evropske … je zelo eklektična in se spreminja od kraja do kraja, od pokrajine tdo pokrajine, od doma do doma. Naša najboljša hrana je v bistvu etnična – tajska ali pa italijanska … Obožujem tujo kulinariko, še posebej severnoevropsko. Vsake toliko časa mi prija celo dober ameriški hamburger, a moraš vedeti, kje jih delajo res dobre.