24-letni Kosi je v lanski sezoni svetovnega pokala petkrat osvojil točke, najboljši, 14., pa je bil na smuku v Kitzbühelu. Na svetovnem prvenstvu je bil deseti v superveleslalomu. Zelo lepi rezultati, ki pa Slovencev, razvajenih od presežkov Tine Maze, večinoma ne ganejo. A fant ima talent in voljo, da nekoč res poseže med najboljše. Pri tem mu je na pomoč priskočil tudi Andrea Massi, ki slovenski reprezentanci pomaga pri kondicijski pripravi. V MMC-jevem intervjuju je Kosi komentiral tudi svež zaplet na Smučarski zvezi Slovenije, potem ko je včeraj odstopil direktor zveze Jurij Žurej.

Pred kratkim ste imeli veliko družinsko zabavo na Pohorju. Tokratno slavje je nekaj posebnega, kajne?
Mama je praznovala abrahama, sestra pa se je poslovila in odšla na študij v ZDA v Sierro Nevado blizu San Francisca, kjer bo nadaljevala tudi smučarsko kariero.

Ali oče Mirko, ki je bil nekoč pri Lačnih Franzih, ob takšnih priložnostih še kaj zaigra?
Nič več. Toliko je preigral v svojem življenju, da ne more niti poslušati več tega, kaj šele, da bi kaj zaigral. Bil pa je res klaviaturist pri Lačnih Franzih, in sem bil, ko sem odraščal, na veliko koncertih v Mariboru.

Oče najbrž ni bil tisti, ki vas je prvič postavil na smuči?
Ne, dedek je bil tisti, ki me je spuščal po hribu, babica me je pa spodaj lovila. Potem sem šel kmalu v alpsko šolo. Je pa bilo smučanje vedno družinska tradicija, med zimskimi počitnicami smo redno šli za en teden na smučanje. Lahko pa povem, da moje prve smuči niso dolgo zdržale, saj sem že pri dveh letih preverjal skakalne sposobnosti in sem naenkrat iz dveh parov dobil tri krajše kose smuči.

Poznate pesem Lačnih Franzev Bela simfonija, v kateri se je Zoran Predin v časih Bojana Križaja nekako norčeval iz pretiranega slovenskega navdušenja nad smučanjem?
Poznam, seveda, ne nazadnje se tudi društvo, ki ga je ustanovil moj oče, imenuje Bela simfonija.

Mislite, da lahko kakšen slovenski smučar še kdaj tako vznemiri Slovence, kot jih je v 80. letih Križajeva generacija ali pa v zadnjih letih Tina Maze?
Zagotovo si vsi kaj takega želimo, ne vem pa, ali je v kratkem to realno pričakovati. So bili pa takrat, v 80. letih, seveda popolnoma drugi časi, svojo vlogo je odigral tudi Elan ... Razmere so bile boljše, kot so danes, vsaj v primerjavi z drugimi reprezentancami. Smučarska zveza Slovenije se po proračunu težko primerja z drugimi, to je dejstvo, pokrovitelji oziroma opremljevalci pa tudi ne vidijo posebnega interesa na tako majhnem trgu.

Ostajate na smučeh Atomic? Ste testirali kaj novega?
Ne, nič nisem preizkušal novega materiala. Lani sem imel najboljšo sezono do zdaj in nerad delam spremembe, če mi gre dobro. Že peto leto sem pri Atomicu in sem vesel, da gre za dolgoročno sodelovanje.

Dobite najboljši material? So smuči tako dobre, kot jih dobijo avstrijski tekmovalci?
Težko govorim, ker njihovih smuči ne vozim, ampak - jim zaupam, prav tako serviserjem. Letos imam novega serviserja, to je Mariborčan Peter Štrucelj, s katerim se poznamo že od prej. Saj veste, smučanje je kot formula, brez vrhunskih mehanikov ne gre.

Kdaj ste bili zadnjič na snegu?
Pred dvema tednoma, na Stelviu. Pet dni. Tam je bila tudi nemška reprezentanca za hitre discipline in Norvežani s Svindalom in Jansrudom. Imeli smo svojo progo. Primerjav z drugimi reprezentancami ni bilo. Razmere so bile kar dobre za ta čas.

Ste bili res na snegu že pred sončnim vzhodom?
Ob 5.30! Na vrh so nas vozili s teptalci snega. Smučali smo nekje do 10. ali 11. ure, smo pa trenirali v vseh razmerah.

To je vse, kar ste trenirali na snegu po sezoni?
Dva dneva sem bil s klubskim trenerjem Dušanom Javnikom in demonstratorjem Petrom Sitarjem na Mölltalu. Želel sem trenirati deset dni na Banskem, vendar tega nismo mogli izpeljati, ker trenerji še niso imeli pogodb. Junija se je k sreči to uredilo.

Dušan Javnik vam je tudi omogočil poseben trening, s katerim ste bili na neki način podobni predsedniku Pahorju ...
Mislite košnjo trave s samohodko? Res je, pri čemer sem na samohodko privezal psa, kot to počne tudi Dušan. Gor je še šlo, po bregu navzdol pa nisem obvladal in se je Dušan ustrašil, zato je psa raje odpeljal na varno.

Ste imeli to poletje še kakšno zanimivo dogodivščino?
Poskusil sem vožnjo z gokartom pri Gradcu. Želel sem podreti rekord proge, a sem zaostal tri sekunde. Podobno kot na tekmi svetovnega pokala, če mi ne gre. Na morju sem za trening izvedel skok z blazine, ko trije silaki z višine skočijo na zračno blazino in tebe na drugi strani vrže v zrak kot iz katapulta, kakih 15 metrov visoko. Pristanek ni bil najbolj prefinjen, saj sem poskusil z akrobatskimi saltami, ki pa se niso idilično zaključile.

Slovenski reprezentanci pomaga tudi Andrea Massi. Kdaj sta se nazadnje videla?
Kar nekaj časa je že od tega, dober mesec. Pomaga nam pri kondicijski pripravi. Je v navezi s trenerji, z nami je tudi neposredno delal na treningih v Novi Gorici, zdaj pa delamo po podobnem programu kot takrat. Imamo kondicijskega trenerja, ki mu Massi daje navodila.

Bi lahko rekli, da je bil Massi na pripravah v Novi Gorici neusmiljen?
Ne. Saj sem bil že prej na treningih zelo utrujen, saj hočeš dati vse od sebe. Postavil je drugačen sistem dela, ima občutek in zna določiti pravo količino treninga. Poslušamo ga in mu sledimo. Dal nam je vedeti, da morajo biti tudi kondicijski treningi izvedeni ob maksimalni mentalni pripravi, skratka - vse se dela z glavo in ob popolni koncentraciji..

Vam je svetoval, da okrepite mišično maso?
Saj nisem tako droben, drži pa, da sem bolj vitke postave. Moja teža je okrog 85 kg. Andrei sem povedal, da si želim več mišične mase, on pa meni, da se mi s tem ni treba obremenjevati in naj si ne prizadevam za to, da bi na vsak način pridobil dodatne kilograme.

Imate spet novo pričesko. Bo Massiju všeč, če se malo pošalimo?
Mislim, da ne bo imel nič proti. Ko smo bili v Gorici, je zgolj pripomnil, da me daljši lasje motijo na treningu, ker mi padajo na oči, in da naj si pričesko prilagodim treningom. Sem pa v tem času že dvakrat spremenil obliko pričeske, ampak vedno v športnem duhu. Če ne drugega, sem vsaj bolj aerodinamičen.

Kdaj odpotujete na trening na južno poloblo?
V četrtek (20. avgusta) gremo za en mesec v Čile. To bodo ključne priprave, tam so tudi tekme. V Evropi smuka zdaj ne moremo trenirati in do tekem v Severni Ameriki so to edine priprave, poleg tega lahko tudi testiramo smuči. V Čile gremo poleg mene Boštjan Kline, Martin Čater in Rok Perko, pa še nekateri - Tilen Debelak, Ven Florjančič, Hrvat Natko Zrnčić Dim in Marko Vukičević, ki zdaj tekmuje za Srbijo.

Pred odhodom v Čile je odjeknila novica, da je direktor Smučarske zveze Jurij Žurej vrnil mandat predsedniku SZS-ja. Komentar?
Presenečen sem. V petek smo imeli sestanek na SZS-ju glede pogodb. Imeli smo precej pripomb, Žurej pa je seveda zagovarjal vse, kar je bilo v pogodbah. Prav nič ni kazalo, da se namerava umakniti.

Žureja motijo tudi nekateri, ki na zvezi delajo težave. Kdo bi lahko to bil?
Morda tekmovalci, ker ne podpišemo pogodb (smeh).

Najbrž se zatika pri denarju ...
Ključna težava je lastna udeležba pri financiranju. Da bi plačeval za svojo službo - se mi zdi, da je to nekakšno novodobno suženjstvo.

Konkretno, koliko morate doplačati?
Odvisno od statusa. Jaz, ki imam A-status, bi moral 2.000 evrov, tisti z B-statusom 3.500 evrov, tisti brez statusa pa bi morali plačati vse. V tej obliki pogodbe ne bomo podpisali, so pa na sestanku rekli, da bodo nekaj spremenili.

Imate za novo sezono že kakšne cilje?
Uvrstitev med dobitnike točk mora biti za vsako tekmo osnovni cilj, na nekaterih tekmah, kjer bodo razmere to dovoljevale, pa želim tudi med prvih petnajst.

Tomaž Okorn