tura tokrat nima nobene možnosti.

Pri tem ni veliko pomagal niti lično pripravljen prostor, kamor so predstavniki Planice vabili ljudi in jim ponujali naše kulinarične specialitete in jim predstavljali vse lepote, ki jih premoremo. Zelo podobno je bilo tudi na vseh drugih stojnicah na precej majhnem prostoru, precej manjšem, kot so ga v ta namen pred dvema letoma namenili prireditelji kongresa v Južni Koreji.

Prav vsem, ki so tri dni hodili od ene ponudbe k drugi in povsod nekaj poskusili ter si ob že tako ali tako bogati španski ponudbi še izboljšali svoj jedilnik, pa je bilo ves čas jasno, da to zagotovo ne bo odločilno. Tudi ne sklepna predstavitev, kjer so se v planiškem taboru tokrat odločili za zelo izviren pristop, kjer je pod Ponce vabil bloški smučar. Zdaj bo morda kdo hitro namrgodil čelo, ampak to je bil taisti mož, ki so ga pri naši osrednji zvezi prehitro in prelahko zamenjali z neprepoznavno snežinko, kot emblemom osrednje zveze.

Vse skupaj je bilo zares dobro zamišljeno, tudi pripravljeno in izvedeno v izvedbi dveh naših nekdanjih šampionov Petre Majdič in Francija Petka, ki sta bila tudi tokrat v vlogi ambasadorjev Planice.

Vse skupaj je prineslo le tri glasove v prvem in drugem krogu. Torej manj, kot jih je planiška kandidatura dobila pred dvema letoma, ko je bolj kot glasovanje odmeval škandal tedanjega prvega moža slovenskega smučanja, ki se je bivanju za rešetkami izognil s plačilom milijona evrov. Ali je ta duh južnokorejskega dogajanja prevladal tudi sinoči, zdaj lahko seveda ugibamo, brez vseh dvomov pa moramo vedeti, da je podobno usodo v Zgornjesavski dolini doživela tudi olimpijska kandidatura.

In zdaj smo tam, kjer smo v največji meri vedeli, da smo. Zmagalo so torej denar, vpliv in kapital. Ampak tudi to ne drži popolnoma, saj bi drugače Oberstdorf ciljno črto prečkal pred Seefeldom. Zmagali so enostavno volilna aritmetika, delovanje v zaledju in seveda lobiranje.

Kaj bo to pomenilo za razvoj našega nordijskega smučanja, je na tem mestu težko reči, z morebitnim zmagoslavjem pa bi že kaj kmalu dobili skorajda toliko denarja, kot ga smučarija pri nas obrne vsako leto. Tudi vprašanj v povezavi s prenovo Planice je kar nekaj, saj dobro vemo, da z izjemo skokov, v največji meri poletov, ki niso disciplina svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, niti ne znamo zares prodajati.

Ali se je Planica s tokratnim porazom dokončno vdala v usodo? Upamo, da vendarle ne, saj če bi se, denimo, vsak naš športnik vdal po svojem drugem ali tretjem porazu, potem kandidatura niti ne bi bila potrebna. Je pa tudi res, da je vendarle lažje premagovati eksaktne stvari, kot so daljave in merjenje časa in tudi ocenjevanje sodnikov, kot pa zakoreninjena pravila politike. In športna ni popolnoma nič drugačna od tiste, ki nas spremlja na vsakem koraku.