Planica je po navadi v središču medijske pozornosti le konec marca, ko se karavana svetovnega pokala ustavi v zibelki poletov, in takrat, ko beremo o številnih nesoglasjih glede lastništva. Spori naj bi bili že del zgodovine, pred durmi pa naj bi bila celovita obnova, ki naj bi končno podobo zagotovila v obliki elitnega nordijskega centra, ki bi lahko (brez sramu) kandidiral za vsa velika tekmovanja.

Sneg lahko prekrije marsikaj
Zima in z njo sneg prinaša pravljično podobo, ko se množice stekajo v raj pod Poncami. Zlobneži ali zgolj realisti pa bi v isti sapi še dodali: "Dobro, da skoki potekajo pozimi - tako sneg lahko prekrije marsikatero slabost."

Kup trohnečega lesa
Poletje tega ne more - v naš fotoobjektiv smo tako ujeli nekaj utrinkov Planice, ki se žge v soncu. Obe napravi, ki še vedno omogočata užitke športnikom (letalnica in skakalnica K-90) v stari podobi, brez snega delujeta katastrofalno - kup zbitega lesa, ki trohni pod vročim soncem.

Bloudkova velikanka že sedem let čaka na obnovo
Brez besed pa smo ob pogledu na staro Bloudkovo velikanko. Sedem let po podrtju hrbtišča skakalnice se ni premaknilo tako rekoč nič. Svoje delo je opravila le narava, ki je skakalnico močno zarasla. Dela, ki naj bi stekla konec poletja, naj bi se začela ravno na tej napravi, najprej naj bi podrli vse majave temelje, nato pa povsem obnovili skakalnico.

Turisti presenečeno le obračajo
V Planici smo opazili kar nekaj tujih turistov, med katerimi so prednjačili predvsem Nemci. A ti od Planice niso imeli povsem nič - plačati je treba parkirnino, za druge užitke pa so se lahko zadovoljili le z begajočimi pogledi. Moderni nordijski centri (vzor je tisti na Holmenkollnu) omogočajo turistom marsikaj (vožnjo na vrh skaklnice, ogled muzejev, trgovine s spominki ...), to kar si naprave same pravzaprav zaslužijo. Planica je gotovo tista sopomenka nordijskega smučanja, ki si zasluži največ.