35-letni skakalec s Kokrice pri Kranju v letošnji sezoni ne nastopa, saj si je še pred začetkom zime poškodoval koleno. Moral je na operacijo križne vezi. Zdaj se že pripravlja na prve skoke, ki naj bi jih na 80-metrski skakalnici opravil na začetku maja. Še prej pa si bo z zanimanjem ogledal sklepni del svetovnega pokala v Planici.

Kranjec je sicer eden najboljših letalcev vseh časov. Je absolutni rekorder po številu poletov prek 200 metrov. Leta 2012 je postal svetovni prvak v poletih, dvakrat je tudi dvignil mali kristalni globus za zmago v posebnem seštevku poletov, kjer je bil dvakrat še drugi. Šest izmed svojih sedmih zmag je dosegel na letalnicah.

V intervjuju za MMC je spregovoril o Planici, samih skokih, poškodbi in pripravah na olimpijsko sezono. Pjongčang mu pomeni velik izziv, zato je bil tudi pripravljen žrtvovati letošnjo zimo. V videih na desni strani si lahko ogledate tudi lanski Robijevi zmagi v Planici in Vikersundu, njegovo prvo zmago pod Poncami leta 2012 in nastope iz Vikersunda istega leta, ko je postal svetovni prvak.

Pred nami je le še zaključek svetovnega pokala. Za slovenske skakalce je Planica v vsakem primeru nekaj posebnega. Vas letos čaka drugačna vloga. Boste med gledalci?
Prednost je, ker smo doma. Vzdušje je izvrstno, nasploh pa se mi zdi, da je ambient tam, kjer so zgrajene skakalnice, eden lepših. Obenem gre za zadnje tekme v sezoni in je ves svetovni pokal malce bolj sproščen. Ni vse tako napeto, kot je po navadi. Je lepo in dober občutek. Škoda je le, ker imamo samo eno tekmo. Nemci jih imajo po osem in več na primer. So tako že v prednosti. Prav tako imajo Norvežani veliko tekem. Proti njim si malce hendikepiran. Imaš potem le ob koncu v Planici to priložnost, da jo izkoristiš. Letos bom le gledalec. Malce bom tudi pomagal v studiu RTV Slovenija.

Pred vašimi poleti v Planici so zaigrali Enter Sandman od Metallice. Kako je prišlo do tega?
V bistvu ves čas v Planici skačem ob tej glasbi. Določeni skakalci smo se lahko spomnili svojo glasbo ob nastopu. Če bi dovolili vsem, bi imeli preveč dela. Mi je pa ta zelo všeč in ti da nekaj, kar potrebuješ pred poletom.

Pa slišite glasbo pred poletom? Slišite morda tudi ljudi, ki so pod skakalnico?
Vsakič, ko grem na rampo, slišim glasbo in ljudi, ampak to le za trenutek. Potem pa ne, ker izklopiš zunanje dejavnike. Osredotočen si potem le še na Gorana, ko čakaš na zastavico. To traja, dokler si ne odpneš smuči. Takrat potem vidiš in slišiš vse gledalce. Prej pa ne, ker si tako osredotočen.

Vi ste zmagali na stari in na novi letalnici v Planici. Bi ju morda lahko primerjali?
Nova je bistveno drugačna. Že na pogled je veliko prijaznejša. Je betonska, razširjena in nalet je drugačen. Na prejšnji je bil nalet lesen, smučina pa je bila malce kriva. Bila je res najbolj grozna skakalnica, na kateri koli sem skakal. Tudi v Harrachovu ni tako strašna, kot je bila v Planici. Že na pogled je bila res grozna in prva dva skoka na njej sta bila vedno taka. Zdaj pa so novo naredili res prijazno. Vse je drugače. Podobna je Vikersundu, razlika je le, da se malce višje leti.

Poleg Planice so v zadnjih letih prenovili tudi letalnice v Vikersundu, na Kulmu in v Oberstdorfu, kjer nove sicer še niste preizkusili. So prenove teh skakalnic korak naprej v smučarskem letenju?
Zagotovo. Malce se mora vse skupaj prilagajati tudi opremi. Zdaj imamo znova drugačne drese in so v bistvu te letalnice nevarnejše. Dresi so bolj oprijeti, hitreje se v zraku leti in veter je večji dejavnik. Zato je tudi več poškodb, predvsem kolen. Smuči se tudi prilagajajo dresom. Včasih so bile "dile" lahko malce bolj trdne, saj si imel večji dres, danes pa je obratno. Moraš imeti bolj prožne smuči.

Glede na rezultate Slovencem večje naprave veliko bolj ustrezajo. Kaj je razlog? Gre za tak način skakanja?
Mislim, eno je način skakanja, drugo pa je, da se ne daje toliko pozornosti na te manjše naprave. Na srednjih napravah se res skače samo na olimpijskih igrah in na svetovnih prvenstvih. Obenem pa tudi v ekipi ni skakalca, ki bi bil res zelo eksploziven. Recimo, Nemci in Avstrijci so že na oko malce bolj eksplozivni kot mi. Jih je tudi več in se naredi selekcija. So pa že vse te zadnje skakalnice, na katerih so bile tekme, ko se leti čez 130 pa do 145 metrov, kar manjše letalnice in so blizu poletov.

Vi ste absolutni rekorder pri poletih čez 200 metrov. Občutki, ki jih doživite ob tem, so za vse, ki niso profesionalni skakalci, neznani. Se jih sploh lahko opiše?
Zelo težko. Praktično se jih ne. To moraš doživeti. Najlažje si človek to predstavlja, da je kot pri padalcih, ko se vržejo s 4.000 metrov in ko enkrat ta vzgon začutijo pod sabo. Na tak način.

Je velika razlika med skokom in poletom? Veš na primer pri poletu že takoj po odskoku, ali bo šlo res daleč?
Ja, kar je. Vse se hitreje odvija in vsaka napaka se bolj pozna. Pritiski so večji in več upora je v zraku. Ko si v formi in ko dobro skačeš, že takoj z mize veš, kako bo. Ko pa ti ne gre, pa ne, saj si takrat kar malce izgubljen.

Lanska Planica je bila sanjska. Nizali ste zmago za zmago, Peter Prevc je ob koncu slavil, obenem pa je bilo še vreme izjemno. Verjetno so to res lepi spomini.
Ja, seveda. Mislim lani je bilo vse super. Vreme je bilo res izvrstno. Tudi vzdušje, saj je bilo ogromno gledalcev. Peter je dvignil veliki kristalni globus. Tudi jaz sem zmagal. Le na ekipni tekmi nam je zmaga malce ušla, a nič zato. Vseeno je bil to najbolj uspešen konec tedna do zdaj.

Proslavljanje Petrovih uspehov je bilo lani res prisrčno. Kje ste na primer dobili idejo za tistega orla?
Že v Kazahstanu sem proslavil z njim, ko je bilo jasno, da je osvojil globus. Vesel sem za druge. Pravim, da, če nekomu ne privoščiš, tudi sam ne moreš biti deležen uspeha. Tako je bil na primer tudi Peter vesel zame, ko sem zmagal lani v Planici. Sem pa tega orla načrtoval že za novoletno turnejo, a nam ni uspelo tako hitro narediti maske. Zmanjkalo je časa. Moj bratranec je včasih delal pri teh sprevodih maškar in pozna nekoga, ki se s tem ukvarja. Tako sem dal narediti masko.

Z uspehi v zadnjih sezonah so skoki postali izjemno priljubljeni. Lani je dokončno zavladala prava evforija. Občutite vse to?
Ne vem, če ravno opazimo ali občutimo, saj smo osredotočeni na svoje priprave. Se pa morda vidi, da je v zadnjih letih porast mladih skakalcev, kar je pozitivno in za nas samo dobrodošlo, da ni treba skrbeti za podmladek.

Podrobno spremljate letošnjo sezono? Kako vidite boj za veliki kristalni globus?
Na začetku nisem toliko, ker sem imel po cele dneve rehabilitacijo in sem spremljal po telefonu. Zdaj, ko sem en mesec doma, pa seveda sledim tekmam. Kraft ima tisto prav tekmovalno formo, kot jo je imel na primer Peter vso sezono lani. Tehnično gre pravilno in lepo. Nista pa s Stochom še rekla zadnje besede, čeprav se je zdelo, da ga je malce pobiralo v zadnjem času, pa je potem dobro končal norveško turnejo. Upal sem, da bosta skupaj do Planice, da bo razplet bolj zanimiv. Se mi pa zdi, da je Kraft v zraku veliko bolj aerodinamičen in mu velikanke trenutno bolj ustrezajo.

Slovenski rezultati so slabši, kot so bili lani, ko je Peter blestel. Govori se o krizi. Kako vi vidite vse skupaj? Ali so skoki res tako specifičen šport, da so taka nihanja normalna?
Zagotovo se vsako sezono, ko so boljši rezultati, pričakuje, da bo ves čas tako tudi naprej. Ta šport je drugačen od drugih. Tu je več dejavnikov, kot je na primer narava, pa tudi psihološko moraš biti res močan. Ko je enkrat nekaj narobe, gre vse narobe. Domen je imel vseeno zelo dobro sezono, tudi Peter je imel zelo dobre trenutke, ni pa bil tako konstanten, kot je bil lani. So malce slabši izidi, a nič zato, morda je pa prav, da je predolimpijska sezona taka.

Ko gre enkrat narobe, gre vse narobe, pravite. Torej, ko ni prave forme, ne veš, kaj je narobe?
Ja, vsakič, ko ti ne gre dobro, ne veš, kaj je. To se zgodi večkrat na leto. Preprosto ne veš. To ni tek na smučeh, ko tečeš. Tu je toliko dejavnikov. V bistvu moraš zelo dobro poznati svoje telo, po drugi strani pa te ti občutki lahko zelo zavajajo. Enkrat gre super, drugič pa sploh ne.

Imate pri tem, ko dobro poznate svoje telo, prednost starejši skakalci ali mlajši, ki niso tako obremenjeni?
Ja, morda. Vendar pa mlajši ne razmišljajo toliko z glavo. Po eni strani imajo oni prednost, po drugi pa ne. Odvisno je od posameznika, kakšen značaj si.

Je za ujeti formo dovolj en oziroma nekaj skokov?
Ne, tekma mora biti. Ni pomembno, kako dobro skačeš na treningu, če ti potem na tekmi znova ne gre. Največ ti prinese tekma. Zdi se, da kdo dobro skače na treningu, pa pride nazaj in spet ne gre. Tekma ti da največ zaupanja in samozavesti, kar potrebuješ za dobre skoke.

Lani ste v Planici rekli, da se še vedno učite, tudi od Petra in Domna na primer. Koliko se pri izkušenem skakalcu tehnika še lahko spreminja?
V počepu in te malenkosti se lahko, kar se tiče figure v zraku, pa zelo težko. Lahko po malo spreminjaš, a že tisto malenkost, ki jo popraviš, je pomembno, da nekaj čutiš in nadgrajuješ na tem. Da bi se ekstremno spremenila tehnika, je pa nemogoče.

Domnov velik adut je ta prelet. V čem je tako dober?
Pri preletu ohrani največ hitrosti. Tudi Petrov prelet je dober, a ni tako ekstremen. Peter se malce bolj dvigne, Domen pa je še mlajši in ni še tako močan v nogah. Njuna preleta sta podobna, a ima Domen še malce bolj dodelanega.

Se formo v skokih dejansko da tempirati?
Nekaj se načeloma da. Na primer, da se v tistem obdobju dobro počutiš in da si elastičen ter gibljiv. Je pa vse skupaj zelo povezano z rezultati. Ne moreš pričakovati, da če se dobro počutiš, pa imaš slabe rezultate, boš prišel na svetovno prvenstvo in boš kar zmagal. Se pa forma lahko hitro spreminja. Hitro gre vse navzgor in prav tako tudi navzdol.

Se je bilo težko sprijazniti, da je letošnja sezona izgubljena?
Najtežje je bilo to sprejeti, ko sem bil dvakrat na pregledu, pa so rekli, da mi nič ni. Ko sem naredil pa magnetno resonanco, pa je pokazalo, da je križna vez strgana. To je bilo najtežje. Obenem sem bil takrat zelo dobro pripravljen. Ko smo bili na pripravah, sem zelo dobro skakal. Treba se je bilo odločiti, ali začeti sezono s takim kolenom ali pa iti pod nož. To je pač šport.

Kako zdaj poteka okrevanje?
Zdaj je super. Z Matjažem Polakom zdaj opravljava drugi teden treningov. V bistvu je tako, kot bi tekel, recimo, šesti teden priprav, saj sem imel med rehabilitacijo že veliko fitnesa. Nekaj sem naredil že tehničnega treninga, do maja pa naj bi bil pripravljen za na skakalnico.

Tudi lani ste imeli veliko smole, ko ste poškodovali komolec. Zdi se, da ste, ko ste opravili rehabilitacijo, prišli nazaj še močnejši.
Ja, v bistvu sem moral samo premagati strah. Pri poškodbi komolca je bil problem, da sem z mize padel naravnost na glavo. Potem imaš samodejno zavoro v glavi. Toliko in toliko skokov moraš narediti, da predelaš v sebi, potem pa steče.

Ko ste prišli nazaj in vas komolec ni več oviral, ste skakali odlično in tudi zmagali v Vikersundu in Planici. Vas ta izkušnja navdaja z optimizmom tudi za naprej?
To mi je bilo v največje zadovoljstvo in je bila nekakšna potrditev, da nisem zaman trdo delal, vztrajal in bil v takih trenutkih potrpežljiv. To je najpomembnejše. Moraš si zaupati. Če bi takrat malce počepnil za kakšen teden in se sam sebi smilil, bi šlo vse po svoje.

So vas te poškodbe okrepile oziroma ste zdaj mirnejši ali zrelejši?
Ne vem, težko bi rekel kar koli. Ta mirnost je v skokih seveda zelo pomembna. To je skoraj največ. Problem pa je, ko so tekme in si želiš dobrega rezultata. Takrat tudi, če si miren, kdaj želiš malce izsiliti in tukaj se največkrat lahko opečeš. Ne smeš se obremenjevati z rezultati. Tako kot je v enem intervjuju lani dejal Noriaki Kasai, da sploh ne razmišlja več o skokih in tehniki, ampak se samo dol spusti.

Vi ste že na tej točki kot Kasai?
Ne, nisem (smeh). Japonci in mi imamo drugače postavljene stvari. Pri njih rezultat ni dejavnik, pri nas pa je vse vezano nanj. Jaz v sezono vstopim popolnoma drugače kot Kasai. Je razlika.

Ko sva govorila o mirnosti, koliko pa so na psihološki vidik vplivale življenjske spremembe, ko ste na primer dobili hčerko? Koliko zagona ste dobili s tem?
Odkar imava Piko, je razlika v tem, da so bile prej nekatere stvari zelo pomembne, danes pa se nanje sploh ne ozrem. Na življenje začneš gledati popolnoma drugače. Včasih si na primer nisem vzel nič prostega časa, zdaj pa si ga, da sem vsaj popoldne malo s Piko. Čas si drugače razporedim in zdaj je malce več zabave doma.

Po Planici za skakalce prihaja dopust. Kakšen pa bo letos za vas konec zime?
Jaz sem že bil na dopustu. 12., 13. in 14. teden po operaciji, ko se po poškodbi najbolj prime na kost, smo šli v Kambodžo. En teden sem treniral, 14 dni pa sem si vzel popolnoma prosto. To je bilo to. Odkar sem zdaj doma, te štiri tedne treniram naprej in bo tako ostalo do konca.

Jugovzhodna Azija vas je očarala. Najbolje se počutite v Indoneziji, kajne? Verjetno pa ima zdaj posebno mesto pri vas tudi Gvineja Bissau na drugem koncu sveta?
Mislim, saj je povsod lepo. Za zdaj v tem delu Azije še nisem videl vseh stvari. Radi bi še pogledali, kar nismo, potem pa naprej. Svet je velik. Tudi Južno Ameriko bi radi videli. Indonezija mi je res všeč. Imam veliko prijateljev, ki tam tudi živijo. Z njimi se grem potem tudi potapljat. Kar se tiče potapljanja, lepšega do zdaj še nisem videl nikjer. Tudi na primer Filipini so res lepi, lepo je bilo tudi v Indiji, a Indonezija mi je najbolj domača. Kar se pa tiče Gvineje Bissau, pa jasno, saj od tam prihaja Pika. Za zdaj še nismo šli dol, bomo pa, ko bo malce starejša, tudi obiskali to državo.

Vam potapljanje še vedno predstavlja veliko sprostitev? Kaj pa motor, ostaja velik hobi?
Seveda, čeprav se letos nisem potapljal zaradi kolena, da ne bi pod vodo prišlo do kakšnega problema. Potapljanje mi predstavlja tak poseben občutek. Si pod vodo. Podobno je kot na motorju, tiho si in sam. Osredotočen si na tisto, kar moraš delati, da si varen. Motor ostaja strast. Sicer mi z leti kilometrina pada, ampak nič zato.

Postali ste svetovni prvak v poletih, imate dva letalna globusa, olimpijsko medaljo … Kaj je tista rezultatska želja, ki ostaja?
Zagotovo je to olimpijska posamična medalja. To je želja. V Rusiji sem bil zelo dobro pripravljen, pa sem si potem poškodoval stransko kolensko vez, ki sem jo natrgal. Moral sem odstopiti od tekme. Bil sem poleg po rezultatih na treningih, a sem padel v kvalifikacijah. Nastopil sem potem na moštveni preizkušnji, ko smo imeli kvalifikacije in sem prišel v ekipo. Skušal sem pomagati. Zaradi kolena me je bilo strah skakati. Natrgana vez boli, strgana pa ne.

Je bil ta Soči velik preizkus v vaši karieri?
Ja, bil je res velik test.

Predstavlja potem Pjongčang poseben izziv?
Ja, zelo velikega. Zdaj, če bi bila letos olimpijska sezona, bi poškodbo drugače reševali. Bi tvegal. Zato pa sem rekel, gremo takoj na operacijo, da sem maja že nazaj.

Glede na to, kar pravite za olimpijske igre, dajete potem bron iz Salt Lake Cityja, ko niste sodili med favorite ekipne tekme, ob bok naslovu svetovnega prvaka v poletih, čeprav ste bili tedaj najboljši?
Olimpijska medalja je nekaj posebnega. Sploh, če pogledam, kako je šlo naprej. Na naslednjih igrah v Torinu sploh ne vem, kateri smo bili. Bili smo v ozadju in sem si zamislil, kako neverjetno, da smo takrat v ZDA vsi dobro skakali in dobili medaljo. To ni mačji kašelj. Daleč od tega, da bi bili med kandidati. Pač lepo se nam je izšlo. Avstrijci so takrat naredili nekaj napak, mi pa smo vsi dobro nastopili.

Naslednje leto bo 20 let od vašega debija v svetovnem pokalu. To je kar dolga doba … Ste ponosni na svojo kariero?
Bil sem vmes že na novoletni turneji leta 1998, a nisem bil sprejet v ekipo. Tudi ko sem izpolnil kvoto, nisem šel na tekmo. So bili drugi trenerji, ki so o tem odločali. Mislim, je dolga doba, pa spet ni. Ves čas sem se moral boriti. Najprej, da sem prišel v ekipo. Vmes smo imeli tudi tisto veliko krizo v reprezentanci. Nismo imeli opreme, ki smo jo kupovali v tujini. Nismo imeli skakalnic. Zdaj imajo mladi povsem drugačne možnosti. Ves čas smo se nekaj borili, in čakal si, ali se bo izšlo ali ne. Nič ni tako kot danes, ko je vse načrtno delano. Če se ozrem nazaj in povem po domače, je bilo vse po "kavbojsko". Sem zadovoljen s kariero, sploh, če pomislim, kako je bilo, ko sem bil mlad. Ves čas sem bil od 16. leta naprej odrinjen v ozadje. Ves čas sem se bojeval. Najprej, da sem prišel v reprezentanco, pa še tudi potem. Ves čas sem se moral dokazovati in nekaj brcati. Nič mi ni bilo nikoli podarjenega.

Ni naključje, da se je krivulja slovenskih rezultatov tako dvignila.
Ne, seveda ni. Zdaj je bistveno lepše biti skakalec. Takrat smo na vsake 14 dni za nekaj dni hodili skakat v tujino, potem pa smo bili spet 14 dni doma. Enkrat ti je šlo, drugič je bilo vse narobe. Vse je bilo mešano.

Se je pa starost skakalcev v zadnjih letih dvignila. Mislim, večje število skakalcev ima dolge kariere.
Odkar so se pravila spremenila, ko so dvignili ta indeks, se je dvignila starost. Bomo pa videli, koliko časa bo še tako, koliko časa bodo glede na opremo materiali zdržali. Vidi se, da je vse več poškodb kolen, saj čez poletje naredimo veliko skokov. To se ves čas zabija. Ko se enkrat obrabi … Tako je kot pri avtomobilu ali drugih materialih.

Vam zdajšnje spremembe opreme torej ne ustrezajo?
Največ problemov sem imel tisto sezono, ko smo šli na oprijete drese. Navajeni smo bili leteti na dresih, potem so nam to odvzeli. Šlo je na slabše. Vse se je izgubilo. Tudi metri. Od tedaj naprej so poškodbe pogostejše. Skoki so bolj nevarni, saj so večje hitrosti. Tisti, ki se izmišljujejo nova pravila, niso podučeni in tudi niso nikoli skakali. Toliko, kot se v skokih spreminja oprema, se malo kje. Recimo v smučanju so dali večje loke, pa je številnim najboljšim potrgalo kolena.

Razmišljate pa morda, kaj boste delali po karieri? Lani ste dejali, da boste končali, ko ne bo več motiva.
Seveda že dalj časa razmišljam. Ne dajem posebne pozornosti, a smernice imam. Bomo pa videli, kam me bo pot peljala. Ko ne bo več motivacije za trening in ne bom v tem, kar počnem, več užival, bom nehal. Zagotovo je glavno imeti cilj. Ko tega ne bo, je konec. Nimam potem več česa iskati.