Slovenski športni navdušenci so nekoč fanatično pesti stiskali za junake belih strmin, danes za ase s košarkarsko žogo in na kolesih, v drugi polovici 90. let pa je bil heroj tedanje generacije dolgolasi najstnik, ki je neustrašno lovil rekordne daljave. Prav pred dnevi je minilo deset let (17. 3., op. a.), ko je uradno konec bogate kariere, kar je napovedal že prej, na novinarski konferenci v Planici potrdil velikan smučarskih skokov – Primož Peterka.

"Seveda je tako odločitev težko sprejeti, a sem o koncu kariere resno razmišljal že leto prej. Na koncu me je takrat Primož Ulaga prepričal, da sem podaljšal še za eno sezono. Tudi ni bilo več rezultatov. Je pa vse povezano s financami. Jaz sem takrat že imel tri otroke. Z Ulago sva se potem dogovorila še za eno leto, potem pa je bilo konec. Kot pravim, ni bilo več rezultatov, pa tudi moj hrbet, kolki, kolena … Preprosto ni več šlo. Da, za užitek, ne pa tekmovalno," je za MMC na letalnici bratov Gorišek povedal Peterka.

Poslovilna tekma je bila preizkušnja poletnega celinskega pokala tistega leta julija v Kranju, leto pozneje je odprl prenovljeno skakalnico v Planici, nazadnje pa se je po zaletišču spustil lani februarja. Kot torej pravi, le še za užitek. Nekoč pa je bil najboljši na svetu. V vitrino je v sezonah 1996/97 in 1997/98 pospravil dva velika kristalna globusa. Drugi je danes spravljen doma, sploh prvi slovenski pa je "na posoji" v planiškem muzeju. "Res dobri sezoni in lepi časi, ni kaj. Velikokrat dobim vprašanje, če bi kaj spremenil. Ne, ne bi. Sem povsem zadovoljen s svojim življenjem," je dejal Peti, ki je pred slabim mesecem dni dopolnil 42 let.

Ko je bil najboljši skakalec na svetu in je v Sloveniji poskrbel za skakalno evforijo, s kakršno se morda lahko primerja le Adam Malysz na Poljskem, je bil še najstnik. V svetovnem pokalu je debitiral na novoletni turneji v Innsbrucku v začetku leta 1996 in nemudoma navdušil. Meteorsko se je izstrelil med najboljše. Že v isti zimi se je prvič zavihtel na najvišjo stopničko, kar mu je, ko je bil star le 16 let, uspelo v Zakopanah. Zato dodaja, da je poljsko skakalno središče za vedno zanj ostalo posebno mesto. Mejnik je postavil tudi na Kulmu, kjer je februarja 1997 kot prvi Slovenec premagal magično "dvestotico", ko je pristal pri 203 m: "To ostaja moje. Tega prvega polega prek 200 m mi ne more vzeti nihče."

Toda najlepše spomine ima seveda na Planico. V zibelki letenja na smučeh je dvakrat pred nepregledno množico slovenskih navijačev dvignil veliki kristalni globus. Še vedno mu dolina pod Poncami pomeni ogromno in o njej še vedno govori s posebnim zanosom: "To bo pa tako ali tako vedno nekaj posebnega. En velik, velik, zares velik manko v moji karieri je, da nikoli nisem zmagal v Planici. To je res tisto, kar manjka, kar mi je res žal in kar ne morem več spremeniti (smeh, op. a.). Tu je zaključek skoraj vsake sezone in takrat, ko je bilo toliko navijačev … Ko se spomnim, uf, kar kocine mi grejo pokonci. Tisti bum navijačev. Noro! Ko je 60.000 ljudi vdrlo notri in jih nobeden ni mogel ustaviti ... Posebno doživetje."

Po debitantski (polovični) sezoni je bil že v naslednji zmagovalec svetovnega pokala, tedaj tudi osvojil novoletno turnejo, skupno zmago pa je ponovil še v olimpijski zimi, ki je sledila. Vse te uspehe je dosegal torej kot golobradi mladenič, ki se, kot je dejal, niti ni zavedal, da je najboljši na svetu, morda pa je prav zaradi te najstniške neobremenjenosti nastopal tako dobro in se je v tistih sezonah tako uspešno kosal s svetovno elito in pritiskom, ki ga vrhunski šport prinaša: "Zagotovo se pri takih letih ne zavedaš, kaj ti uspeva, ampak potem pozneje. Zdaj pri 42 vse bolj dojemam, kaj nam je vsem uspelo. Takrat niti nisem gledal tako na to, kaj sem dosegel. Moram pa reči, da smo na primer jaz, Jure Košir in ostali orali ledino. Jugoslavija je razpadla in v letih zatem smo popeljali ime Slovenije v svet. Bili smo 'Slovakia', a so kmalu to spremenili. Res so to lepi spomini in mi je tako v ponos, da nam je uspelo."

"Zagotovo so tudi leta pripomogla k temu, da se nisem toliko obremenjeval, po drugi strani pa je bila takrat organizacija vsega skupaj, sam skakalni šport drugačen. Z internetom, sploh pa zdaj z družbenimi omrežji, je vse skupaj precej bolj izpostavljeno. V letih 1996, 1997 in 1998 je bilo še vedno vse skupaj bolj romantično. Tudi recimo moram reči, da smo se veliko bolj družili s tujimi skakalci in to na veliko bolj sproščen način. Mogoče bo malce presenečenje, ampak jaz sem se takrat najbolje razumel z Italijanom, Francozi in skoraj z vsemi Nemci. Še kakšen Avstrijec je bil vmes, z Norvežani pa smo se šele pozneje bolj povezali. Bili smo prijatelji. Zdaj tega preprosto ni več. Šport je postal ogromen posel, v poslu pa ni heca. Takrat tudi ni bilo toliko financ, kot se jih zdaj obrača v tem športu. Medijska pozornost je bila drugačna. Ni imel vsak mobitela v roki, da bi te vsak trenutek nekje posnel. Smo se bolj družili, življenje je bilo veliko lažje, če pogledamo iz tega vidika, kot je danes v profesionalnem športu," je prepričan nekdanji šampion.

V Planici je bil dvakrat blizu zmage. Ob zaključkih obeh šampionskih sezon je enkrat na stari letalnici, drugič pa na Bloudkovi velikanki končal na drugem mestu. Premagala sta ga Japonca Akira Higaši in Kazujoši Funaki, s katerim je bil izjemen boj za drugi globus. Zmagal je 15 tekem svetovnega pokala, dve po veliki vrnitvi po krizi, ki je sledila po drugi zmagoviti zimi. "To je bila zame osebno velika zmaga," je dejal Peterka: "Globus je globus. To gre za štiri mesece tekmovanj, plus vse, kar moraš prej storiti, da ti to uspe. To je nekaj posebnega. Tista vrnitev pa mi je dala drugačno zadoščanje. Tako, da rečem, to je pa bilo samo zame."

V sezoni 2002/2003 je na najvišjo stopničko skočil še v Ruki in v Garmisch-Partenkirchnu, zimo poprej pa je bil tudi del bronaste ekipe na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju: "To je ekipna medalja, na ekipne kolajne pa še vedno gledam tako, da je to bolj odličje trenerja in ne enega posameznika. Ko smo dobili to kolajno, je bilo priznanje za trenerja, da je čez celo leto oziroma čez celo tisto obdobje dobro delal." Na velikih tekmovanjih je osvojil še bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu leta 2005, prav tako na moštveni preizkušnji, s čimer je postal prvi slovenski skakalec s kolajno z olimpijskih iger in svetovnih nordijskih prvenstev.

S Planico je Moravčan, ki je skakal za kranjski Triglav, povezan tudi danes. Zdaj živi v Kranjski Gori, kjer dela v servisu alpskih smuči, trenutno pa pomaga pri pripravi organizacije zaključka svetovnega pokala na letalnici bratov Gorišek: "Že decembra sem pomagal tu na svetovnem prvenstvu v poletih, potem tudi na Zlati lisici in prejšnji teden na Vitrancu. Kot kaže, imam res rad zimski šport, no šport nasploh, še posebej pa zimski. Če le lahko, rad pomagam in sem vpet v organizacijo."

Planica ima zdaj moderen nordijski center, hkrati pa je v Sloveniji za skoke z urejenim sistemom zelo dobro poskrbljeno. Ko je bil Peterka še aktiven skakalec oziroma ko je začenjal skakati, so bile razmere seveda precej drugačne. Kot sam pravi, "Slovenije takrat na tem zemljevidu sploh ni bilo". Tudi zato je bil Primož Peterka takšen fenomen. In ta fenomen, ki je močno dvignil popularnost te športne panoge, je bil pomemben povod za razvoj. "Takrat ni bilo nič. No, da tako rečem, Planica se je dobesedno podrla. Kakor koli, vseeno se je tedaj začel v Sloveniji postavljati nek sistem, povezan tudi z izobraževanjem. Še vedno rečem, smo mi morali začeti, da je Planica zdaj takšna, kot je. Na svetu ni primerljivih centrov. Kljub vsemu si včasih majčkeno lastim zasluge, pa tudi, če je to samo zame. Mi je vseeno, kaj drugi mislijo," je pristavil Peterka.

Po koncu tekmovalne kariere je ostal v skokih, saj je deloval v ženski reprezentanci. Praktično od začetka je spremljal Emo Klinec, zato seveda ob njenem nedavnem uspehu, ko je v Oberstdorfu postala svetovna prvakinja, ni ostal ravnodušen: "Svetovna prvakinja je, poleg tega je bila Nika Križnar tretja, ekipno so postale svetovne prvakinje … Nika se bori še za globus … Ali lahko sploh presežejo to. Vsak naj ceni stvari, ki jih hoče. Rekel bom samo, ko sem začel delati s temi dekleti, so bile, da tako rečem, res mlade. Nobeden ni računal nanje. Trenerji smo videli recimo, kaj ima Ema v sebi. Težko govorim o tem, ampak recimo, še jaz dobivam SMS-sporočila, da sem leta 2013 imel oko za to, katera ima nekaj v sebi in katera ne. Tudi to, glede na to da sem osem let delal z njimi, mi da neko zadoščanje. Sploh zaradi Eme, s katero sem bil res od začetka. Pa ne samo jaz, tudi nekateri, ko ni bila še nič, pa so jim pomagali, ker so tudi oni verjeli meni in vanjo."

Po osmih letih dela s slovenskimi skakalkami se je preizkusil v Turčiji, nato pa je delal še s Kitajkami, ki so pod njegovim vodstvom močno napredovale, a je načrte prekrižala pandemija covida-19: "V Turčijo sem šel, ker sem enostavno vedel, da tu ne bo šlo več. S Kitajkami sem pa delal tu v Planici in Kranjski Gori. Bilo mi je res super. Začeli smo res z ničle. Hitro so prišli do 60-metrske skakalnice. Zelo mi je žal, da je koronavirus določene projekte, ne le našega, ustavil." Bo torej Primož Peterka še kdaj oziroma ima še željo delovati v skokih? "Seveda bi še rad. Bom rekel, 'počasi po vasi'. Če kaj znam, potem znam biti trener, ampak počasi, bomo videli."