Mesec dni pred začetkom smučarske sezone (24. oktobra bo ženski veleslalom v Söldnu odprl boj za veliki kristalni globus, dan pozneje pa bodo na avstrijskem ledeniku tekmovali še moški) smo se pogovarjali z reprezentantko, ki ima že nekaj lepih izidov, vseeno pa je vso kariero v senci Tine Maze. Po lanski sezoni je razmišljala o slovesu, toda našla je dovolj volje, da se je lotila novega pripravljalnega obdobja. Čeprav denarja za avgustovski trening na južni polobli ni bilo, je 30-letna smučarka odločna, da v novi zimi poseže tudi višje od 10. mesta, kjer je bil do zdaj nekakšen zid: "Ne skrivam, da si želim višje." Pri tem bi zelo prav prišla pomoč fizioterapevta, zato so slovenske smučarke prav zdaj sprožile kampanjo, s katero zbirajo denar za fizioterapevta.

Lansko sezono svetovnega pokala ste končali z dobrima veleslalomskima rezultatoma, v Aareju ste bili enajsti, v Meribelu na finalu petnajsti. Ste bili s sezono zadovoljni?
Lanska sezona je bila zelo specifična. Po eni strani sem imela nenehne zdravstvene težave, prebolela sem tri gripe, po drugi strani pa sem na treningih kljub precejšnjemu izpadu konstantno smučala dobro in sem sečeprav sem izpustila uvodno tekmo v Söldnu in nesrečno odstopila na Zlati lisici, uvrstila na finale svetovnega pokala v Meribel. Ko sem sezono analizirala, sem bila z njo zadovoljna.

Po koncu lanske zime še niste bili popolnoma prepričani, ali boste nadaljevali športno pot. Kaj vas je prepričalo, da še vztrajate?
Po lanski sezoni sem imela dovolj predvsem zdravstvenih težav. Večkrat sem smučala v bolečinah in to mi je jemalo veselje do smučanja, v katerem sicer zelo uživam. Ko sem konec sezone še enkrat opravila preglede, so ti pokazali, da se stanje kolena ne slabša, in takrat sem sama pri sebi razmislila, zakaj bi še smučala. Zavedela sem se, da bo takrat, ko bo enkrat konec, konec profesionalne športne poti za vedno. Konec tekmovanj, adrenalina, popolnega osredotočanja, konec razbijanja srca. To lahko sicer doživiš še marsikje, a verjamem, da v nobenem drugem športu, ki bo nekoč moj hobi, tega ne bom doživljala tako intenzivno. Začutila sem, da imam še dovolj energije in volje za to. Poleg tega menim, da sem sposobna, da odsmučam svojo najboljšo sezono v karieri.

Ekipe za novo sezono in trenerji so bili znani precej pozno. Je imelo to kakšen vpliv?
Ne vem. To bo pokazala sezona. Pripravljalno obdobje bi se s prejšnjo sestavo ekip začelo bistveno prej. Zaradi tega skorajda nismo smučale do sredine avgusta. Po drugi strani pa danes smučam v precej dobrem zdravstvenem stanju. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem imela daljši poletni odmor.

Obdržali ste opremljevalca smuči in čevljev. Ste morda kaj testirali in razmišljali o spremembi?
Testirala sem drugega opremljevalca čevljev, tudi zato, ker je to želel moj opremljevalec smuči Voelkl. Ampak sem ostala na starih čevljih, ker ob manjši količini treninga pred prvo tekmo ne bo časa za kakovostna testiranja. Poleg tega sem z njimi zelo zadovoljna.

Kako dobro ste se kondicijsko pripravili na novo sezono?
Delali smo precej podobno kot lani, imamo ne nazadnje istega kondicijskega trenerja. Kondicija je zelo prilagojena smučanju. Jaz sem sicer delala po malce prilagojenem programu zaradi kolena. Zdaj že dobro vem, kaj lahko in česa ne smem delati.

Vzor izjemne telesne pripravljenosti je bila v zadnjih sezonah Tina Maze. Andrea Massi je v letošnjem poletju pomagal moški reprezentanci, ženski pa ne. Menite, da bi lahko Massi veliko pomagal tudi ženski reprezentanci?
Sama menim, da se že vrsto let dela veliko na telesni pripravljenosti, o tem, kako je pripravljena Tina, pa že skorajda čivkajo ptički v gozdu. Poleg tega je to zato, ker je Massi vsakodnevno poudarjal njeno telesno pripravljenost. Če pa bi poudarjal kakšno drugo pripravljenost, pa bi ptički čivkali o tej. Menim, da je poleg Massija veliko strokovnjakov na tem področju. Sama večkrat vidim, kako garajo druga dekleta in kako so pripravljena, pa nimajo takih rezultatov kot Tina. Samo natrenirati športnika kondicijsko in ga poslati na start, to je precej preprosto mišljenje. Vsak ima nekje manko, le prepoznati ga je treba. Ta manko je lahko telesna pripravljenost, tehnična pomanjkljivost, psihični vidik ... Menim, da je to precej pomembneje.

Ste tudi letos trening oplemenitili s plezanjem? Kako vam to pomaga pri smučanju?
Plezam že nekaj let, s prijatelji se večkrat kam odpravimo. To mi pomaga pri smučanju, je dobro za koncentracijo, da se osrediniš, pa še zelo lep šport je in uživam v njem.

V karieri ste imeli že dve hujši poškodbi, ki sta vas za nekaj mesecev oddaljili od smučišč. Je to poglavje zdaj zaprto?
Med sezono sem imela nekaj težav s kolenom, od poletja naprej pa se je stanje izboljšalo, verjetno tudi zato, ker sem veliko delala za kondicijo, da sem krepila mišice. Delala sem ogromno na preventivnih vajah. Poleg tega sem redno obiskovala fizioterapevta, kar med sezono ni bilo mogoče.

Poleti ste praznovali 30. rojstni dan. Se vaše telo že kaj drugače odziva na napore kot pri 22 letih?
O tem sem večkrat razmišljala. Mislim, da je največja razlika v tem, da sem bila pri 22 letih še brez večjih poškodb.

Ste torej dobro pripravljeni na novo sezono?
Pravi kazalnik bo sneg, saj letos nismo imeli daljših sklopov treningov, ker poleti nismo odpotovale v Južno Ameriko. V bistvu sem ta del priprav kar pogrešala, ker grem rada na
tritedenske priprave, saj so večinoma v Južni Ameriki zelo dobre razmere, ker je tam zimski sneg. Kondicijsko sem dobro pripravljena, mi pa še manjka specifične smučarske kondicije, ki jo pridobivam zdaj, saj imamo v načrtu kar nekaj smučarskih dni do začetka sezone.

Na katerih ledenikih trenirate? V kakšnem stanju so po letošnjem vročem poletju?
V zelo slabem, ogromno snega je pobralo, na nekaterih ledenikih je samo še led. Do zdaj smo bili na italijanskem Passo Stelviu in švicarskem Saas Feeju, zdaj pa bomo večinoma na avstrijskih ledenikih.

Kaj ima konkurenca, česar vi nimate? Poleg treninga na južni polobli ...
Imajo predvsem boljšo zdravstveno oskrbo. Imajo zdravnika, fizioterapevta. Prav to najbolj pogrešam. Poleti še lahko nekako shajam, saj se po treningih vračam domov in lahko obiščem ljudi, ki mi pomagajo, med sezono pa je to včasih nemogoče. Zato moram prekiniti treninge in se vračati domov po pomoč. Zato smo se letos s puncami odločile, da poskušamo same zbrati sredstva za fizioterapevtsko oskrbo, vsaj v najbolj ključnih mesecih, nekje od novembra do februarja. Zato smo ravno v teh dneh ustvarile kampanjo, s katero bomo zbirale sredstva, in sicer na spletni strani fundacije Make a Champ pod imenom Slovenian World Cup Ladies Alpine Ski Team.

Je sezona brez velikega tekmovanja, kot je letošnja, za vas kaj drugačna?
Ne, niti ne. Že lani je bil moj osnovni cilj skupni seštevek svetovnega pokala. Kljub svetovnemu prvenstvu.

Kdo bo po vašem mnenju največja konkurentka Anne Fenninger pri boju za veliki kristalni globus?
Težko rečem danes. Ne vem, v kakšnem stanju bodo pričakale sezono tiste, ki o globusu na glas govorijo. Kot sem slišala, so to še Lindsey Vonn, Lara Gut, Viktoria Rebensburg. Ne vem, kam cilja Mikaela Shiffrin. Seveda se lahko najde še kakšna, a menim, da mora imeti najmanj tri dobre discipline, takšne pa trenutno ne vidim.

Ste pripravljeni, da boste zaradi nenastopanja Tine Maze bolj na očeh slovenske javnosti, ki je zaradi izrednih Tininih uspehov postala razvajena?
Niti ne. Odkar nastopam na tekmah svetovnega pokala, je tu Tina. Ko sem bila deseta na svetovnem prvenstvu in je Tina osvojila kolajno, je zelo malo ljudi vedelo za mojo uvrstitev. Ko sem uro kasneje v hotelu srečala takratno direktorico Smučarske zveze, je šla mimo mene, kot da me ni. Mogoče bo zdaj malo drugače.

Konkretno: 15. mesto na tekmi svetovnega pokala bo morda za vas spodbuden dosežek, medtem ko bo večina Slovencev le zamahnila z roko ...
Verjamem. Mogoče v letošnji sezoni niti zame 15. mesto ne bo spodbuden dosežek. Ne skrivam, da si želim višje.

Kakšen bo osnovni cilj v novi sezoni?
Zadovoljna bi bila s konstantnim uvrščanjem med deset najboljših.

Ste pogodbo s SZS-jem za novo sezono že podpisali?
Ne.

Klemen Kosi nam je v intervjuju povedal, da se mu zdi nezaslišano, ker bo treba sofinancirati del priprav. Da bi plačeval za svojo službo, se mu zdi, da je to nekakšno novodobno suženjstvo. Kakšno je vaše mnenje?
Tudi v nekaterih drugih državah plačujejo, a za to dobijo dobre pogoje. V tem je razlika. Konec aprila dobijo načrt dela, imajo kondicijske priprave, zadostno število snežnih dni, fizioterapevta, zdravnika. Če naredijo rezultat, so plačani od njihove smučarske zveze. Mi pa dobimo trenerje konec julija, do takrat smo prepuščeni samim sebi, nimamo zadostnega števila dni, če se ne motim, smo edina ekipa brez fizioterapevta v svetovnem pokalu. V pogodbi nam ob aneksu z nagradami piše, da bodo nagrade izplačane, če bo denar. Tega pa ni bilo že pet let. Torej se lahko strinjam.