V grlo jim sicer še ne teče, a daleč ni več. Na recepciji uradnega medijskega hotela je trenutno z mano vred 15 novinarjev in vsi bolščimo v svoje prenosnike, skozi steklo pa se vidi prečudovito osvetljeno tekmovališče.

Danes zvečer se je ohladilo na -15 stopinj Celzija, direktorja Atleja Skaardala in Güntherja Hujaro pa mrazijo strahovi z Morioke 1993. Na tistem svetovnem prvenstvu, na Japonskem, so zaradi podobnih razmer morali povsem odpovedati moški superveleslalom. Sicer nihče ne govori na glas, a dvomi o naslednjih dneh so vsak trenutek večji, saj na njih stoji usoda prvenstva. Kot veter se lahko obrne v katero koli stran, dovolj je še časa za perfektno prvenstvo ali za vremensko polomijo. Naslednji dnevi so odločilni za spomin na prvenstvo.

700 herojev na progah
Gianfranco Kasper, legendarni predsednik Mednarodne smučarske zveze, je imel danes povsem svoje težave - veter mu ni dovolil prižgati cigarete, od katere se nikoli ne loči. Ko mu je končno uspelo, mi je dejal, da je močno presenečen nad takšnim vremenom. Da, že res, pričakovali so veter, dež, sneženje in polarne temperature, a tako dolgega obdobja, ki bi preprečeval tekmovanja, pripisuje veliki smoli. Na vsakem koraku skupaj s Švedi hvali več kot 700 prostovoljcev, ki vsako minuto, noč in dan, odmetavajo novozapadli sneg s prog, a proti polarnemu vetru so nemočni. Kar koli naredijo, ni dovolj.

Ne glede na to, da so v spodnjem delu proge v Areju sprejemljive razmere, zgoraj vratca zaradi orkanskega vetra ležijo vodoravno. Ne glede na to, da je trenutno zunaj pravljična slika, nihče ne more jutri zagotoviti vsaj približno enakih razmer za vsaj najboljših 30 tekmovalcev.

Prihaja brezvolje
Tako bodo poskusili jutri izpeljati od dveh načrtovanih tekem vsaj eno. Po besedah direktorjev bodo odpovedali žensko preizkušnjo na račun iskanja pravega trenutka za moški superveleslalom. Snežilo naj ne bi, za popoldan pa napovedujejo celo sonce. Novinarji smo z organizatorji in trenerji tik pred diplomo z meteorologije, veliko drugega dela nimamo. Včeraj so bile kabine serviserjev večinoma prazne, kar je dober pokazatelj čudne situacije, naši smučarji in smučarke so pogledali že večino svoje filmoteke, se že naveličali računalniških igric in v vse tabore se počasi naseljuje brezvolje.

Bo to vojna živcev?
To pomeni, da se bo odločitev o najboljših začela že nekaj dni pred tekmo. Pravzaprav se je že začela. Najboljši bo tisti, ki se bo v tej pozicijski vojni najbolje znašel, tisti, ki ne bo v jarku znorel, ki ga številne odpovedi in čakanje v nedogled ne bo iztirilo. Slovencem gre za zdaj kar dobro, trenerji in vodstvo so jih na to vreme in odpovedi opozorili ter pripravili, a vprašanje je, kako bo, če bo propadel še četrti poskus.

Superbowl v Areju
Tako je bila danes med tekmovalci ena redkih tem poleg vremena Superbowl. Ker veliko svoje tekmovalne sezone preživijo v Severni Ameriki, je večina tudi naših tekmovalcev velikih poznavalcev ameriškega nogometa. Ogromno se smukajo po Koloradu in zato večina svetovnega pokala navija za Denver Broncos.

Razen Američanov, ki so zelo razdeljeni. Julia Mancuso letos trpi zaradi izidov 49ersov, Bode Miller pa je goreč patriot. Rojen v Franconiji, v osrčju New Englanda, letos ni užival kot v Bormiu pred dvema letoma. Takrat so njegovi Patriotsi ubranili naslov in tekmo smo spremljali v ameriški hiši dan po njegovi smukaški zmagi. Odmajal se je šele ob petih zjutraj, nič kaj jezen, da so mu na tisti zabavi ukradli medaljo, bolj je bentil zaradi izgubljene jakne. Tokrat ga Superbowl ni toliko zanimal in kot naši smučarji je zdržal le do polčasa, potem je šel spat. Drugega tako ne moreš početi.

Jure Tepina