Čižman, na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju leta 1989 bronast na superveleslalomu v Vailu, je posnetek videl na MMC-jevi spletni strani. Težko verjame, da je od nepozabnega dogodka minilo že dvajset let. Danes je še vedno povezan s smučanjem, saj je na tekmah nižjega ranga delegat. V intervjuju je med drugim govoril o spominih na Vail 1989, novi tehniki smučanja in zamujeni priložnosti Tine Maze.

Kako se danes spominjate največjega trenutka v karieri?
Zdi se mi, kot da se je to zgodilo včeraj. Težko je verjeti, da je minilo že dvajset let, in me kar malo zmrazi ob tem. Spomini seveda niso zbledeli. Vsakič, ko je svetovno prvenstvo, se spomnim na Vail, ali pa če je kakšna tekma svetovnega pokala v superveleslalomu.

Vaša medalja je bila takrat označena kot senzacija! Se je tudi vam zdelo tako?
Senzacija je bila bolj za nepoznavalce smučanja. V tisti sezoni sem zmagal v skupnem seštevku evropskega pokala v superveleslalomu. V evropskem pokalu je bila včasih večja konkurenca, saj je nastopalo veliko smučarjev iz svetovnega pokala. Kdor ni bil v formi, jo je tam iskal. Kazalnik, da moje tretje mesto le ni bil takšen slučaj, je prišel na naslednji tekmi svetovnega pokala, ko sem bil osmi v Aspnu.

Takrat so bili superveleslalomi še bolj veleslalomski, kajne?
Seveda, bili pa so tudi mnogo daljši kot danes. Ko sem si ogledal posnetek iz Vaila, sem videl, da je imel vodilni Martin Hangl čas 1:38. Zdaj so superveleslalomi dolgi 1:10. To je pol minute dlje. Bilo je ubijalsko, zelo naporno. Iz leta v leto so se razdalje in hitrosti večale. Takrat so to disciplino uvesli zato, da bi pomagali smukačem, ampak trenerji kar niso vedeli, kako postavljati. Zdaj je super G res tam, kjer bi moral biti.

Se spomnite, kje ste trenirali tik pred prvenstvom v Vailu?
Ne spomnim se več, za katero smučišče je šlo, vem le, da se je trener Matjaž Kranjec dogovoril z Nemci, pri katerih je bil takrat prvi mož Marcus Wasmeier. Tiste priprave so bile vrhunske, na treningih sem bil enakovreden Nemcem in sem dobil samozavest.

Koliko časa je trajala vaša kariera?
Leta 1981 sem prvič nastopil v svetovnem pokalu, tako da sem doživel največje uspehe Bojana Križaja in njegove generacije. Sem se pa kmalu po Križajevem slovesu tudi jaz poslovil. Leta 1991 sem odšel v ZDA med profesionalce, kar se mi je tudi finančno izplačalo. Tja me je zvabil Tomaž Cerkovnik.

Se smejite nekdanjim posnetkom, saj se je zdaj tehnika povsem spremenila?
Ja, to je res kar smešno. Po drugi strani pa, če bi dal tem fantom, ki so navajeni na karving, stare smučke, ne bi videli cilja. To je tako, kot če bi dali meni tekaške smuči in bi šel na prvem ovinku v graben. Mlajši ne poznajo vseh osnov smučanja in vse te lepote. Prepričan sem, da bi se mi hitreje prilagodili na te krute smuči, kot bi se nova generacija "sulicam".

Pravite, da so smuči danes krute. Nekaj je gotovo: tudi karving smuči so krive za vedno več nesreč na smučiščih. Se kdaj počutite ogrožene?
Ne, ker sem še vedno najhitrejši med turisti in me nihče ne more prehiteti. Rad imam hitrost, in če se le da, smučam hitro, seveda pa ne, kadar smučam z otroki.

Treniranje smučanja pogosto pušča posledice. Ste imeli vi kakšno poškodbo, ki vaš še zdaj spremlja?
Ne, niti ene stvari ni bilo in res sem eden redkih. Skoraj ne poznam nikogar, da ne bi bil kje operiran.

Kakšno je vaše življenje po koncu smučarske kariere?
Ukvarjam se z več stvarmi. Imel sem športno trgovino, ki sem jo potem zaprl. Zdaj imam v Šiški trgovino z obutvijo. Sem tudi delegat na FIS-tekmah in v evropskem pokalu. To je bolj častna funkcija, ki pa je zelo odgovorna. Na ta način ohranjam stik s smučanjem.

Kaj menite o težkih progah?
Po mojem mnenju so pretežke za svetovno prvenstvo, kjer je širši krog tekmovalcev in so tudi takšni, ki ne tekmujejo na svetovnem pokalu. Za "eksote" je prvenstvo prenevarno. In niti ni posebej zanimivo, saj so razlike prevelike. Zanimive so tiste tekme, kjer je prvih deset znotraj ene sekunde.

T. O.