Dvakratni mladinski svetovni prvak in zlati maturant iz Britofa pri Kranju bo letos nastopil na prvem svetovnem prvenstvu za člane.

V svetovnem pokalu je prvič nastopil v lanski sezoni, ko je dobil priložnost na individualni preizkušnji v Östersundu. V ostri konkurenci jo je sklenil na 92. mestu. Najboljšo uvrstitev je 20-letnik dosegel letos v Antholzu, ko je tekmo na 20 km končal na 36. mestu.

Pred začetkom letošnjega biatlonskega svetovnega prvenstva na Pokljuki smo vsakemu slovenskemu reprezentantu in reprezentantki v MMC-jevi rubriki 5 v tarčo postavili pet enakih vprašanj:

Če bi lahko živeli kjer koli na svetu, kje bi živeli?
Niti ne vem točno, več krajev mi je zanimivih in bi jih hotel obiskati, kot recimo Avstralija, Madeira, Havaji ali pa norveški fjordi. Vsi kraji so mi všeč zaradi enkratne narave, kjer se prepletajo morje in hribi; obojega v mojem sanjskem kraju ne bi smelo manjkati.

Kako se motivirate pred vsakim treningom, vsako tekmo?
Priznam, da se je včasih pred treningom ali na koncu priprav, ko sem že utrujen, težko spraviti na trening. A imam vedno v mislih, da to delam z namenom biti enkrat najboljši na svetu, zato treniram in živim. Poleg tega imam rad svoj šport in mi treningi, tekme predstavljajo izziv, pa tudi sprostitev, še posebej kadar smo na noro lepih krajih, ki jih sicer ne bi videl.

Od koga ste se v življenju največ naučili ali koga najbolj cenite?
Največ sem se naučil od svojih staršev in ju močno cenim, saj sta me vedno podpirala, verjela vame in me naučila, da naj delam tisto, kar imam rad, v to vlagam trud in napredujem. Za to sem jima res hvaležen, saj sem tu, kjer sem, zaradi njiju in njune pomoči ter vzgoje.

Katera je vaša najljubša anekdota oziroma smešna stvar, ki se vam je pripetila na biatlonskih tekmah oziroma ob njih?
Težko je izpostaviti najbolj smešno stvar, ker jih je bilo toliko. Pa recimo, da prvič, ko sem stal na tekaških smučkah pri dvanajstih letih. Nisem točno vedel, kako teči, kam postaviti palice ali smuči. Z atijem sva šla v Nove mesto na Češkem, od koder prihaja moj oče, na proge svetovnega pokala, da bi videl, kje tekmujejo najboljši. Trpel sem v vsak klanec, v spustih sem padal, da sem palice in smučke težko odvozlal in se pobral, skratka ni bilo najlepše. Na koncu sem izmučen prišel do atija in mu rekel: “Ati, to je prvi šport, kjer me bolijo roke in noge naenkrat. Za rekreacijo je mogoče v redu, ampak trenirati pa tega ne bi hotel nikoli.” No, na koncu vidimo, kako se stvari lahko zasučejo.

Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali z biatlonom?
Če ne bi treniral biatlona, bi bil verjetno študent medicine, saj sem že od malega hotel postati kirurg. V katero smer bi se specializiral, še ne vem, a najbolj me zanimata travmatologija in kardiokirurgija. To bi bila glavna razlika. Potem bi delal še izpit za pilota, kar delam tudi zdaj, a bi se brez biatlona mogoče vrgel v potniško letenje. Trenutno delam samo za športnega. Glede na to, da ocenjujem šport in medicino kot enako časovno potratni zadevi, bi ob zamenjavi medicine za šport bile druge stvari, kot so fotografiranje, kuhanje in igranje kitare, ki me zanimajo, zgolj hobiji. Mogoče mi pa kaj od tega uspe bolj profesionalno izvajati po športni karieri.