Društvo športnih novinarjev Slovenije je popoldne pripravilo pogovor novinarjev z letošnjimi športniki leta. Športnica leta je postala tekačica na smučeh iz Valburge pri Medvodah, v pretekli sezoni zmagovalka dveh tekem za svetovni pokal (Lenzerheide, Val di Fiemme) in še dvakrat drugouvrščena (Dresden, Oberstdorf).

"Presenečena sem bila, ko so mi sporočili, da sem športnica leta. Nisem verjela, mislila sem, da me hecajo. Ponosna sem, to je lepa nagrada in potrditev, da dobro delam. Fino je, samo uživam. V lanski sezoni sem presegla samo sebe, nisem si mislila, da bom dosegla takšne izide. Tretja sem bila v skupnem seštevku šprinta, to je bilo ekstra. Včasih se vprašam, ali je bil to prevelik preskok ali je bilo v redu, da me zdaj to žene še naprej," je povedala na virtualni novinarski konferenci.

Že ve, kako še popraviti malenkosti

Tudi letošnjo sezono je začela uspešno, v soboto je bila druga na šprinterski tekmi v prosti tehniki v Davosu. Zaostala je le za Američanko Rosie Brennan. "Zadovoljna sem, ne glede na to, da v Švici ni bilo Skandinavk. Ni bila lahka tekma, vedno je treba napredovati do finala in gre na nož od štarta do cilja. So še malenkosti, ki se jih da popraviti, a se mi zdi, da že vem, kako in kaj. Američanka nas je zelo presenetila, saj ni šprinterka, ampak dobra na razdalji. So se pa one 14 dni pripravljale v Davosu, kjer je visoka nadmorska višina (1600 m). Pozna se, da se je telo privadilo in da so v pravi formi. Nam je po prihodu iz Finske v sredo manjkalo malo privajanja na višino, a smo jo vseeno dobro odnesli in gremo s polnim elanom naprej," je dejala o preteklem koncu tedna. Bolj sicer uživa na tekmah v klasični tehniki.

V teh nenavadnih koronačasih ji največ težav povzročajo pogosta testiranja. "Čez poletje je bilo čisto vse normalno, vse je teklo po načrtu, izpustila nisem niti enih priprav. Vse poletje nisem imela nobenih testiranj, tako da me to zdaj psihično malo uniči. Res mi ni všeč, s to palčko ti gredo nekam čisto zadaj v glavo (smeh). Neprijetno je. Bolj sem živčna pred testiranjem kot pred samo tekmo, a brez tega pač ne gre. Moramo se s tem sprijazniti in potrpeti."

Največji cilj sezone bo februarsko in marčevsko svetovno prvenstvo v Oberstdorfu. Na posamični šprinterski tekmi v klasiki si želi vsaj polfinala, na ekipni tekmi pa bosta skupaj z Evo Urevc naskakovali najmanj šesto mesto. Njen dolgoročnejši cilj pa je osvojitev olimpijske medalje. Njen moto je: "Nikoli ne obupaj!"

Edini čas za dopust je aprila

Lampičeva izhaja iz športne družine. Oče Janez je bil kolesar in je sodeloval na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, s tekom na smučeh pa se ukvarja tudi njen brat, ki mu je prav tako ime Janez. "Mislim, da je super biti v družini športnikov. Šport me spremlja že od malih nog. Hodili smo v hribe, kolesarili, plavali. Ponosna sem in mi je zelo všeč, da sta me starša že od majhnega dala v šport. Sama sem si izbrala tek na smučeh, to mi je res nekaj najlepšega."

Najtežji del treningov poteka čez poletje in jesen. "Takrat nabiramo kilometre, med drugim tudi na rolkah in s kolesom. Zdaj pa samo pilimo tehniko in hodimo na tekmovanja. V prejšnji sezoni sem od maja do konca marca nabrala okoli 700 ur treninga. Največji tedenski maksimum je 25 ur, ko se moram spočiti, pa okoli 10. Edini čas za dopust je aprila, takrat si vzamemo tri tedne prosto. Če je možnost, grem najraje nekam v tople kraje na mivko, se malo posončit za dva, tri tedne."

Dejavna je tudi na družbenih omrežjih. "Včasih sicer malo pozabim – ali se mi ne da, a me potem drugi spomnijo. Rada pokažem, kaj počnem in kako se imam."