Najboljša slovenska športnica letošnjega leta je bila v tej sezoni svetovnega pokala že trikrat na stopničkah. Na turneji Tour de Ski si je obkrožila predvsem 1. in 9. januar, ko bosta na sporedu šprinterski tekmi. Na lanski turneji se je izšlo sanjsko, saj je dobila dve tekmi. V intervjuju nam je 25-letna tekačica med drugim povedala, kako je pripravljena na enega od vrhuncev sezone, kdo so favoritinje za zmago na turneji, kako uničujoč je vzpon na Alpe Cermis in ali tako kot nekoč Petra Majdič lastno tremo pred štartom načrtno spreminja v zabavno koketiranje z okolico.

V sredo (danes) odhajate v Švico, v Val Müstair, kjer se bo v petek začela turneja Tour de Ski. Kakšna bo tokrat uvodna preizkušnja – lani je bil to Lenzerheide, kjer ste zmagali – in kakšne cilje ste si postavili pred turnejo?
Uvodni prizorišči se menjata, spet je na vrsti Val Müstair, kjer sta prav tako dva kroga. Šprinterska proga je zahtevna z veliko ovinkov in spustov, kjer se lahko zgodi marsikaj. Sem samozavestna, vem, da sem dobro trenirala. To sezono sem že dokazala, da sem lahko med najboljšimi. Cilj je, da sem vsakič v finalu šprinta in da pridem do konca turneje. Skupna uvrstitev turneje ne bo tako pomembna, na koncu mi namreč vzpon na Alpe Cermis ne odgovarja. Vsako leto se sicer trudim to izboljšati, a je res težko, takšne vzpone moraš imeti v krvi. Vsaj jaz se zato ne pripravljam posebej nanj. Pomembno je, da bom sproščena in da bom na tekmah uživala.

Podobno poudarjajo tudi preostali športniki. Je vse lažje, ko greš z užitkom na tekmo?
Zagotovo. Hitro si namreč lahko utrujen in malo pretreniran. Na to moraš biti pozoren. Takoj ko nekaj ne "štima", se že počutiš slabše in so rezultati slabši. Veliko lažje je, ko čutiš svežino in komaj čakaš tekme.

Po več dneh turneje kakšne svežine vseeno verjetno ni več. Je težko zdržati do konca?
Ritem je hud, osem tekem v desetih dneh. In vsakič se dirka na polno. Predvsem tisti, ki ciljajo na skupno razvrstitev, so nenehno pod stresom. Sama, kot sem že rekla, bolj ciljam na dva šprinta in kakšno posamično tekmo, predvsem pa upam, da se bom vse dni dobro počutila. To je ključno. Hitro te lahko zmanjka ...

Omenili ste že vzpon na Alpe Cermis. Kako zelo tam trpite, klanec se zdi strašen ...
Ko štartaš na tisti tekmi, si želiš čim prej priti do klanca in istočasno potrošiti čim manj moči. Ampak – to je takšen klanec, da noge pečejo že po prvih 20 metrih! In tega klanca je tri kilometre, tako da – samo čakaš, da čim prej zagledaš balon na cilju. Lani se resda nisem tako naprezala, saj sem vedela, da imam rdečo majico v žepu, potem ko sem prva prečkala leteči cilj. Spomnim se, kako so me potem vse punce prehitevale po ravnini, a se nisem pustila motiti. Prišla sem zadnja gor, vseeno pa so vsi navijali zame in bila sem ponosna. Občutek, ko prečkaš ciljno črto, je nepozaben.

V tej sezoni ste bili že trikrat na stopničkah tekem svetovnega pokala, dvakrat na posamičnih tekmah, v Dresdnu celo po smoli z zlomljeno palico. Kako vam je uspelo ostati mirni?
V šprintih se to rado dogaja in ključno je, da nisi nervozen, saj je treba zbrano odpeti pašček in hitro najti nekoga od svojih ob progi, ki ti da novo palico. Sem imela kar srečo v Dresdnu. Če bi bila proga takšna kot v Davosu, bi zelo težko ujela priključek ...

V Davosu je blestela Američanka Rosie Brennan, najprej je dobila šprint in vam preprečila zmago, naslednji dan je bila najboljša še na 10 km. Presenečenje sezone?
Dolgo že tekmuje, a ji je vedno malo zmanjkalo, sploh na distanci. Presenetila me je v šprintu. Saj smo vedeli, da je dobra, a v Davosu ji je uspel tako izjemen šprint, da smo lahko preostale rekle le: uau. Ampak vsako leto pride kakšna nova tekmovalka v vrh, konkurenca je vedno hujša.

Kdo so glavne favoritinje za končno zmago na turneji Tour de Ski?
Švedinje, ki se vračajo v karavano. Če bi tekmovale Norvežanke, bi stavila na Johaugovo, tako pa mislim, da bodo v ospredju Švedinje. Bo pa razburljivo, saj po turneji Tour de Ski ne bo konec tedna nove šprinterske tekme, tako kot po navadi. Do konca turneje bo zato v konkurenci več tekmovalk.

Petra Majdič je priznala, da je bila pred tekmami tako nasmejana in razigrana tudi zato, da je skrivala tremo. Je pri vas podobno?
Čeprav se rada smejim, imam tudi tremo. Saj malo jo mora biti, je pa res, da želim v vsaki tekmi uživati, zato se želim pred štartom tudi malo pohecati. To me najbolj pomiri. Nekatere tekačice imajo na glavi slušalke in se zdi, da jih nihče ne sme motiti. Niti živjo ne rečejo. Jaz sem bolj sproščena.

Je na štartu kaj provokacij?
Ne. Še največ nervoze je ravno pri šprintu. Na razdalji se ogreješ, štartaš, prideš v cilj in tekme je konec. Pri šprintu je malo več razdraženosti, večkrat imaš tremo, ponavljaš ta postopek z ogrevanjem, izbiranjem skupin, masažo ... Kot v šoli, ko je več testov v enem dnevu.

Je v smučarskih tekih zmaga na kakšnem prizorišču še posebej prestižna? Morda Holmenkollen pri Oslu?
Bo kar držalo. Holmenkollen je tradicionalna postaja, navijači pridejo že tri dni prej na prizorišče in kampirajo. Pred tekmo gredo organizatorji s snežnimi sanmi po progi in ljudem delijo štartne liste. Vsi navijajo za prav vsakogar. To moraš doživeti. V lanski sezoni sem tam prvič štartala klasiko na 30 km in čeprav zaradi epidemije ni bilo takšnega vzdušja kot po navadi, je bilo čutiti, da gre za posebno tekmo. Iz šotorov se vali dim, vonjaš klobase ... Včasih ti to najbolj ne ustreza, ampak – tudi v tem je čar.

Športniki radi poudarjate, da ste dali vse od sebe, nekateri celo, da ste dali od sebe 110 ali 120 odstotkov. Je res mogoče preseči samega sebe?
Kakšen dan pride, ko si tako motiviran in narediš tisti preskok, da te ob boju za najvišja mesta tako potegne, da sploh ne čutiš utrujenosti. Kar naenkrat dobiš moč od nekje in – samo greš.

Vaš trener je že pet let Italijan Stefano Saracco. Kako poteka sodelovanje?
Nekateri mislijo, da je Nejc Brodar, ki je glavni trener slovenske reprezentance, tudi moj trener, a ni tako. Saracco mi piše načrte treningov, slišiva se pogosto, včasih tudi vsak dan, sploh zdaj, ko so fitnesi zaprti. Poleti se pogosto vidiva. Težav ni, priprave sem v celoti lahko uresničila, na tekmah pa se tako in tako srečamo. Letos mi pomaga še moj fant Boštjan Klavžar in je dobrodošlo, da se mi z nekaterimi stvarmi ni treba več ukvarjati.

Športniki ne poznate praznikov. Ste trenirali tudi na božični dan?
Do kosila sem bila še na Pokljuki, odšla domov na fitnes, sledila je večerja, naslednji dan zjutraj odvijanje daril, pa spet nazaj na Pokljuko.

In kaj ste dobili za božično darilo?
Lepo zobno krtačko. Električno.

Si sebe lahko predstavljate, da ležite en teden in ne opraviti nobenega treninga?
S fantom greva aprila vsako leto kam v tople kraje in takrat lahko tudi cele dneve ležim na plaži, če je treba oziroma počnem vse tisto, česar ne morem početi med sezono.

Vaš oče je nekdanji kolesar (Janez Lampič), ki vas je vzgajal v športnem duhu. Gresta še kdaj skupaj na kakšno kolesarsko turo?
Vse manjkrat, ko sem bila še otrok, pa je bilo tega več. Spomnim se, ko smo šli z bratom na kolo, kako je rad komentiral, da ne znam prestavljati (smeh). Že od nekdaj se v naši družini prepletata kolesarstvo in smučarski tek. Gledamo vse dirke, oče je nor na kolesarstvo, pozna vse rezultate. Vedno rad komentira tudi moje tekme. Celo ko sem na stopničkah, mora nekaj pripomniti. Seveda vem, da mi želi samo dobro. Nekoč je bil v športu in ve, koliko truda je potrebnega za uspeh.

Mu kdaj zabrusite, naj se ne dela pametnega?
O, tudi to. Vse se dogaja, tudi skregamo se (smeh).

Ste pa seveda lahko še kako hvaležni, da sta se starša tako ukvarjala z vami ...
Res sta si vedno vzela čas za otroke. Ko je zapadel sneg, je oče doma v Valburgi "poštamfal", da sva lahko z bratom smučala. Poleti smo kolesarili, pogosto šli na kakšen enodnevni izlet proti Primorski. Nikoli ni bilo dolgčas in še vedno imam rada, da je življenje pestro. Upam, da se bom nekoč tudi jaz toliko ukvarjala s svojimi otroki in jim ne bom dala le tablice v roko, da bo mir.