Tudi tokrat se je na zmagovalnem odru skupnega seštevka znašla Slovenka. Svetovna rekorderka Ema Klinec je četrta slovenska skakalka na smučeh, ki se ji je uspelo prebiti na zmagovalni oder seštevka sezone. V osrednjem središču finskega nordijskega smučanja se je zadnja tekma sezone izšla tako, da se je tekmovalka iz Poljan nad Škofjo Loko pridružila Maji Vtič, Niki Križnar in Urši Bogataj.

Slednji sta v lanski sezoni, ki je bila doslej najuspešnejša za slovensko žensko vrsto, zasedli drugo in tretjo stopničko. Pred njima je bila le Avstrijka Marita Kramer. Najizkušenejša med našimi skakalkami Maja vtič pa je bila na spodnji del zmagovalnega podesta povabljena pred sedmimi leti na moškem zaključku sezone pod letalnico v Planici.

Njena vrstnica Eva Pinkelnig s Predarlberškega v Avstriji, s katero sta najizkušenejši v karavani skakalk, pa je sedma zmagovalka sezone, ki je včeraj na Finskem tudi prejela veliko kristalno kroglo. Enako kot jo je pred dvema letoma v Slovenijo prinesla tudi Nika Križnar.

Ob tem, da je Ema Klinec pred nekaj dnevi dosegla tudi svetovni rekord, so ne glede na to, da jim domače svetovno prvenstvo v Planici ni uspelo povsem po željah, v slovenskem taboru ob koncu še ene zime lahko več kot zadovoljni.

Sploh ob osipu v reprezentanci, saj v izbrani vrsti ni več kar treh skakalk, ki smo jih bili vajeni na tekmah najvišjega razreda. Da bo po olimpijskih igrah v Pekingu svojo športno pot sklenila Špela Rogelj, prva slovenska zmagovalka v svetovnem pokalu, smo vedeli. Da pa bo prvi mož slovenske stroke Zoran Zupančič ostal še brez olimpijske zmagovalke Urše Bogataj in brez zelo nadarjene Jerneje Brecl, pa nismo pomislili niti v najbolj temačnih sanjah.

Mlada Velenjčanka, ki bi počasi morala prevzemati vse več bremena v ekipi, je sestopila že v zgodnjih pripravah na sezono. Očitno ni mogla zgladiti nesoglasij, ki so se nakopičila. Še močnejši udarec za nedvomno najmočnejšo ekipo v svetovnem pokalu v zadnjih dveh sezonah pa je bil padec Urše Bogataj na prvi dan tega leta Pod Rajhovko na Ljubnem, kjer je olimpijska zmagovalka sklenila najmanj to sezono.

Ob vseh težavah pa je bilo vidnih dosežkov več kot dovolj tudi v zimi, ki se umika razcvetu narave. Zdaj bo seveda čas za vse preglede za nazaj, pogled pa bo kmalu treba obrniti tudi naprej. Ob omenjenem osipu daleč najbolj veseli, da je zelo spodbudno delo tudi v mlajšem delu ženske reprezentance. Morda bo za res močno ekipo treba še malo počakati, s posameznico ali dvema, ki lahko sežeta prav na vrh, pa bodo slovenski ženski skoki prisotni še naprej. O tem sem prepričan, saj je bilo tako v vseh sezonah svetovnega pokala doslej.