Neizbrisen pečat je 31-letni as iz Dolenje vasi v Selški dolini pustil v slovenskem skakanju na smučeh. Pa ne le zaradi postavljanja rezultatskih mejnikov, ki jih nobenemu orlu na sončni strani Alp še ni uspelo, ampak tudi zaradi pomena, ki ga je v šampionskih letih imel za ta šport. Zaradi njega so skoki postali izjemno popularni. Že pred nepozabno zimo 2015/16 je poskrbel za skakalno evforijo, s tisto sezono pa je vročica v Sloveniji dosegla vrhunec. Tedaj je bil najpopularnejši športnik v domovini, idol nadobudnih športnikov in najmlajših ljubiteljev skokov ter glavni razlog, da se je vpis na treninge skokov znatno povečal.

Sorodna novica Peter Prevc: Srce je narekovalo, da odprem novo stran življenja

Skoraj 20 let čakanja na nov slovenski globus in zmago na novoletni turneji

V 80. letih je v svetovnem pokalu kot prvi Slovenec začel zmage nabirati Primož Ulaga. Nato je Franci Petek leta 1991 postal svetovni prvak, leto predtem pa je edinkrat v karieri skočil na najvišjo stopničko v svetovnem pokalu. Zatem je v sezonah 1996/97 in 1997/98 blestel Primož Peterka. Prvič je tedaj Slovenijo zajela skakalna evforija, ko je mladenič iz Moravč v Planici dvakrat dvignil veliki kristalni globus. Na njegovega naslednika je bilo treba čakati skoraj 20 let. Vmes je Slovenija presenetila z olimpijskim bronom na ekipni tekmi v Salt Lake Cityju. Med četverico sta bila poleg Peterke tudi Peter Žonta, ki je enkrat zmagal v svetovnem pokalu, in Robert Kranjec, ki je bil kar nekaj let edini Slovenec, sposoben skoka na vrh posamezne tekme. Toda ni bilo orla, ki bi se lahko boril za skupno zmago v svetovnem pokalu. Rok Benkovič je vmes postal svetovni prvak, toda up iz Kamnika je razmeroma hitro zaključil športno pot, in to brez presežka v svetovnem pokalu.

V Kranju se je pri Triglavu tedaj že kalil nov skakalni biser, ki pa v mlajših kategorijah sprva ni izstopal. V intervjuju za MMC je leta 2016 po osvojenem velikem kristalnem globusu njegov dolgoletni klubski trener Jani Grilc povedal: "V rezultatskem smislu ni izstopal kot mlajši. Ni bil med najboljšimi. Bil je pri vrhu, a ne najboljši. Videlo se je pa že tedaj, da je zelo tekmovalen. Na tekmi je naredil še kaj več, kot je prej kazal na treningih. Takrat je imel še določene napake v tehniki. Bil je otrok in nekateri prej, drugi pozneje začnejo skakati pravilno. To je odvisno tudi od sorazmerja rasti. Peter je imel na primer malce visok počep, odskok preveč navzgor z zgornjim delom in tako v drugem delu leta ni pridobival metrov, glede na to, da je že tedaj na mizi kazal, da je potencial. Takrat se je na primer delala ena selekcija na fakulteti za šport in se je testirala njegova generacija, letnik starejši in mlajši, po tistih parametrih in testih sploh ni prišel med deset najboljših Slovencev, ko je bilo mišljeno, da se zgradi ena mlada ekipa za Soči. To je bilo dve leti pred Vancouvrom."

Toda ob načrtnem in pravilnem delu je Prevc lahko razvil svoj talent in počasi napredoval v vrhunskega skakalca, celo najuspešnejšega slovenskega do zdaj. "Treba mu je bilo spremeniti tehniko. V tistem obdobju, ko sem začel delati z njim, sem vedel, kaj je treba začeti delati. Za manjše skakalnice je bilo to v redu, a večja kot je bila skakalnica, več metrov je v drugem delu leta izgubljal. Treba je bilo spremeniti oziroma ga naučiti, tedaj je bil še zelo mlad. Bil je pravilno usmerjen že kot otrok, kar se tiče podpore staršev in trenerjev v klubu, treba ga je bilo pa naučiti pravilno skakati. Torej pravilen počep, ki mu dovoljuje odskok bolj direktno s prsmi in nižje, da čez prelet izkorišča rotacijo in da ima tako v drugem delu leta tak položaj, da ga odnaša," je dodal Grilc.

V Planici prvič na stopničkah, v Oslu v zbirko prva kolajna z velikega tekmovanja

Pri približno 14. letih je začel izstopati, ko je bil star dobrih 17, natančneje 5. 12. 2009, pa je prvič nastopil na tekmi svetovnega pokala. V Lillehammerju je skočil do 22. mesta, že v prvi sezoni pa mu je uspelo večkrat priti tudi med 15. Dodobra je tedaj nase opozoril na olimpijskih igrah v Vancouvru, ko je bil na srednji napravi sedmi, na veliki pa 16. V olimpijadi, ki je sledila, je že napredoval v enega najboljših na svetu. Iz sezone v sezono je stopnjeval rezultate. V svoji drugi je redno osvajal točke in se približal deseterici. Prvič jo je ujel v Zakopanah 20. januarja 2012, ko je končal tik pod odrom za zmagovalce na četrtem mestu, prve stopničke pa je zgrešil za 2,7 točke.

Več kot leto dni je čakal, da mu je v posamični konkurenci uspelo popraviti najboljšo uvrstitev. V Planici je 22. marca 2013 poletel do drugega mesta, dan kasneje je z reprezentančnimi kolegi zbrano množico navdušil z zmago na ekipni tekmi, v nedeljo pa sezono sklenil s tretjim mestom. Že predtem je na moštvenih preizkušnjah stal na odru, hkrati pa je tudi začel zbirati medalje na velikih tekmovanjih. Prvo je dobil leta 2011, ko je bil del bronastega kvarteta na ekipni tekmi svetovnega nordijskega prvenstva v Oslu. Dve leti kasneje, natančneje februarja 2013, je na obeh posamičnih tekmah šampionata v Val di Fiemmeju končal na stopničkah. Na srednji napravi je bil tretji za Andersom Bardalom in Gregorjem Schlierenzauerjem, na veliki pa drugi za Kamilom Stochom.

Leta 2014 na Kulmu prvič zmagal, sezono pa sklenil na skupno drugem mestu

Skupno je sezono 2012/13 v svetovnem pokalu končal na sedmem mestu in temelj za šampionska leta, ki so sledila, je bil postavljen. V bistvu je bil že leto prej, saj je februarja 2012 ujel vrhunsko formo. 19. tistega meseca je imenitno letel v Oberstdorfu in postavil pomemben kamenček v mozaik prve ekipne zmage Slovenije. V izteku je pri 225,5 m, kar je bil tedaj izenačen rekord letalnice Heinija Klopferja, padel, zaradi poškodbe rame pa tudi končal sezono. Tako je ostal brez svetovnega prvenstva v poletih, na katerem je svetovni prvak postal Kranjec, glede na formo pa bi se za medalje v Vikersundu boril tudi Prevc. Orli so sicer skupaj do zdaj nanizali 12 moštvenih zmag, pri vseh pa je sodeloval Peter.

Vsako leto je vidno napredoval in z odločnimi koraki postopoma prihajal vse višje. S pravim delom se je razvil v vrhunskega letalca, enega najboljših vseh časov. Na poletih je tudi začel zbirati zmage. Svoj dan je dočakal 12. januarja 2014, ko je prvič vso konkurenco premagal na Kulmu. V tisti sezoni je nato zmagal še v Saporu in v Planici, kjer je zimo sklenil z rekordom nove Bloudkove velikanke in s tem skokom na drugo mesto svetovnega pokala. Pred njim je bil le Stoch, Peter pa je dobil napet obračun s Severinom Freundom. Poljski as je blestel vso sezono in bil najboljši tudi na olimpijskih igrah v Sočiju. Zmagal je na obeh skakalnicah, na veliki je bil srebrn Prevc, ki je na srednji v napetem boju zasedel tretje mesto. Drugi je bil tedaj Noriaki Kasai.

Svetovni rekord v Vikersundu, v Planici pa za las ob globus

S Freundom sta zaznamovala sezono, ki je sledila. Nemec je bil praktično ves čas v ospredju, Peter pa je v Planico prišel s 94 točkami zaostanka. Predtem je zmagal v Saporu in Vikersundu, kjer je kot prvi do tedaj poletel 250 m. Njegov svetovni rekord je bil sicer kmalu popravljen, še vedno pa je to najdaljši slovenski polet. Pod Poncami je bil izvrsten. V petek je postavil rekord nove letalnice bratov Gorišek, ko je v izjemnem slogu pristal pri 248,5 m, v finalu za 233,0 m prejel petkrat 20, z zmago, ko je bil Freund četrti, pa zaostanek stopil na le 44 točk. Napetost pred nedeljskim finalom je rasla. Po prvi seriji je bil scenarij popoln. Prevc je vodil, Freund pa je bil šele sedmi. Drugič Nemcu ni uspel preboj naprej, toda Peter ni dosegel potrebne zmage za osvojitev globusa. Pristal je pri 233,5 m in za 2,8 točke zaostal za rojakom Jurijem Tepešem. Točkovno je bil v skupni razvrstitvi izenačen s Freundom, ki pa je bil skupni zmagovalec zime, saj je v sezoni nabral več zmag. Najboljši je bil devetkrat, medtem ko je bil slovenski as trikrat.

V rekordni zimi osvojil vse, kar se je dalo

Grenko razočaranje je bil dodatni motiv za neponovljivo zimo 2015/16, ki je z zlatimi črkami zapisana v knjige rekordov smučarskih skokov. Zmagoviti pohod je začel 13. decembra v Nižne Tagilu in tedaj oblekel tudi rumeno majico, ki je do konca sezone ni več slekel. Dvakrat je bil nato najboljši v Engelbergu, na najvišji stopnički pa je stal še v Garmisch-Partenkirchnu, Innsbrucku, Bischofshofnu, Willingenu, Saporu, Trondheimu ter po dvakrat v Vikersundu, Almatiju in Planici. Da, skupno kar 15-krat. In to na le 29 tekmah. Tako kot je rekordno število zmag, je rekordno tudi število stopničk v tisti zimi, saj jih je nabral 22. V povprečju je na tekmo osvojil več kot 79 točk, skupaj še vedno nedosegljivih 2303, konkurenco pa je premagal za neverjetnimi 813 točkami.

Poleg natančnega odriva na mizi, agresivnega preleta, lahkotnega leta in elegantnega pristanka sta bili veliki orožji v tisti zimi tudi mirnost in popolna osredotočenost, ko ga nič ni vrglo iz tira. Tudi ne katastrofalni pogoji v Oberstdorfu, ki so mu preprečili poker zmag na novoletni turneji. Vseeno je bil pod Senčno goro tretji in tako tlakoval pot k velikemu uspehu. "Tisti Oberstdorf mene še verjetno bolj boli kot njega. Tako bi si zaslužil zmago, da bi bil drugi skakalec, ki bi osvojil vse štiri zmage. Spustili so ga v bistveno slabše razmere kot njegove glavne konkurente. Skok je bil vseeno vrhunski. On je morda že pozabil, ga sicer nikoli nisem spraševal, a jaz ne morem. Saj sta si prva dva zaslužila, ampak jima iskreno ne morem privoščiti, saj bi moral biti Peter prvi," se je za MMC spomnil Cene Prevc.

Zlati orel in zlata snežinka

Šest tekem pred koncem, ko je zmagal v Kazahstanu, si je že zagotovil veliki kristalni globus. Na tisoče navijačev je drlo v dolino pod Poncami, da je pozdravilo najboljšega skakalca na svetu. Peter je z dvema zmagama, enkrat pa je bil drugi za Kranjcem, poskrbel za popoln planiški konec tedna in piko na i rekordni sezoni. V nedeljo po 15. zmagi zime je v izteku slavil z reprezentančnimi kolegi, Kranjec pa je pritekel z glavo zlatega orla in dobitnika velikega kristalnega globusa poškropil s penino. Tretjič zapored je bil Prevc najboljši tudi v seštevku poletov.

V svoji zimi je bil najboljši tudi na obeh vrhuncih. Potem ko je bil leta 2014 četrti in leta 2015 tretji, je 6. januarja v Bischofshofnu kot drugi Slovenec po Peterki osvojil prestižno novoletno turnejo. Pod skakalnico Paula Ausserleinterja se je zbralo več tisoč slovenskih navijačev, ki so, ko je Prevc z zmago potrdil skupno slavje na prestižnem tekmovanju in nato v izteku slavil z zlatim orlom, pripravili vzdušje kot na nogometnih tekmah. Deset dni kasneje so Slovenci v podobnem številu znova romali v Avstrijo, tokrat na Kulm, kjer so se na svetovnem prvenstvu v poletih delile žlahtne snežinke. Prevc je v velikem slogu z rekordom avstrijske letalnice – predtem ga je postavil tudi v Vikersundu in Planici – ujel zlato in bronu s Harrachova dve leti poprej dodal novo kolajno s tovrstnega tekmovanja.

Če ne bi padel, bi zanesljivo zmagal v Ruki

Pričakovanja pred novo sezono so bila velika. 25. novembra je bila v Ruki na sporedu prva tekma zime 2016/17. Po prvi seriji je s skokom 143,0 m zanesljivo vodil. Osem točk je imel naskoka pred Freundom, ki ga je v drugi seriji premagal Domen Prevc. Peter je zanesljivo šel čez zeleno črto, toda potem je pri doskoku, ko je pristal pri 140,5 m padel. Vseeno je zasedel tretje mesto, toda v nadaljevanju zime so bili rezultati precej slabši. Na stopničke se je zavihtel le še enkrat, ko je zmagal v Saporu. "Ne vem, ali je bil prelomen ravno tisti padec. Mogoče je bilo potem bolj tisto nezadovoljstvo s petim ali sedmim mestom. Bolj rezultati, ki so sledili. Ker namesto, da bi bil s takim rezultatom zadovoljen in bi šel zadovoljen naslednji dan na tekmo, nisem bil. Hotel sem biti boljši, ampak nisem bil," je pred dobrim letom razložil v intervjuju za MMC. Zimo, ki je sledila šampionski, je sklenil na devetem mestu skupne razvrstitve.

Nikoli več se ni boril za najvišja mesta v seštevku svetovnega pokala. Na novo zmago je čakal vse do Lillehammerja 2020, zimo, ki jo je predčasno končala pandemija covida, pa je takrat zaključil na osmem mestu, kar je bil najboljši dosežek v razvrstitvi po letu 2016. Od tedaj je torej še dvakrat zmagal, skupaj pa osemkrat stopil na oder za zmagovalce, zadnjič pred dvema letoma, ko je bil v Planici drugi in tretji. Vmes, ko je padel v rezultatsko krizo, so ga pestile tudi težave z gležnjem, vendar so trenerji – Gorazd Bertoncelj, ki je nasledil Gorana Janusa, pod vodstvom katerega je dosegal najboljše rezultate, in njegov naslednik Robert Hrgota – poudarjali, da je Peter še vedno sposoben skakati med najboljše. Če se mu ni izšlo s konstantnimi nastopi, pa je to dokazal s posameznimi skoki oziroma tekmami. In to na največjih dogodkih.

Olimpijski komplet dopolnil v Pekingu, dvakrat svetovni prvak v poletih z ekipo

Leta 2018 je v Oberstdorfu na svetovnem prvenstvu v poletih s srebrom na ekipni tekmi dopolnil komplet medalj na tovrstnih tekmovanjih. Na posamični tekmi je bil šesti. Pred dvema letoma je bil del zlate ekipe na svetovnem prvenstvu v poletih, ki ga je gostil Vikersund. Na individualni preizkušnji je bil četrti. Prav tako je bil tistega leta četrti na srednji napravi v olimpijskem Pekingu. Novo odličje mu je ušlo za le 0,5 točke. Toda razočaranje je bilo kmalu pozabljeno, saj si je z dobro formo izboril mesto v mešani zasedbi, ki je na premierni tovrstni preizkušnji pod petimi krogi skočila do olimpijskega zlata. Petru so na najvišji stopnički družbo delali Urša Bogataj, Nika Križnar in Timi Zajc, ki je bil skupaj z njim tudi del srebrnega kvarteta iz moške ekipne tekme na Kitajskem. S tem je postal najuspešnejši slovenski moški športnik na zimskih olimpijskih igrah.

Brez dvoma je bilo v načrtu, da fantastična kariera dobi češnjo na torti na domačem nordijskem svetovnem prvenstvu. Peter v Planico ni prišel v želeni vrhunski formi, na treningu, ki je služil kot kvalifikacije za preboj na posamično in moštveno tekmo na Bloudkovi velikanki, pa je grdo padel. Obrnilo ga je kmalu po prihodu z mize, potem pa se je kotalil v iztek domače naprave. Vsem zbranim je zastal dih, na srečo pa je Peter kmalu pomahal, da je kljub grozovitemu padcu dobro odnesel. Toda sanj o kolajni pred domačimi navijači je bilo konec. Zajc, Anže Lanišek, Lovro Kos in Žiga Jelar so zmagali na moštveni preizkušnji in zlato medaljo posvetili kapetanu slovenskih skakalcev, ki je tekmo spremljal iz bolniške postelje. Predčasno je zaključil sezono, vendar se je kolegom v reprezentanci pridružil že med pripravami na novo.

V zimo je prišel dobro pripravljen in letos do zdaj kazal zelo konstantne skoke. Z nekaterimi je bil tudi blizu odra za zmagovalce, toda kljub temu se je odločil, da postavi smuči v kot. Nekakšno piko na i je v navezi z Zajcem, Kosom in bratom Domnom postavil z ubranitvijo zlate snežinke na SP-ju v poletih na Kulmu, čez dober mesec pa bo v Planici, kjer je slavil svoj največji uspeh in prvič ter za zdaj zadnjič stal na odru za zmagovalce, zlati orel, ki se je oplemenitil s kristalnimi globusi in medaljami z vseh največjih tekem, nasploh pa slovenskim skokom prinesel toliko uspeha in veselja, še zadnjič pred domačim avditorijem razprl krila.