Norvežan spada med tiste redke, ki so v svoji karieri osvojili prav vse. Letos ima sicer le še malo možnosti, da še tretjič v karieri osvoji najbolj čislano nagrado za najbolj vsestranskega smučarja. S Svindalom se je v Kranjski Gori pogovarjal novinar Vala 202 Luka Petrič.

Aksel Lund Svindal, v živo se zdite še večji kot na progi. Kako se počutite v svoji koži?
Dobro. Na to gledam iz drugega zornega kota. Drugi tekmovalci so kar majhne rasti, še posebej v veleslalomu. V primerjavi z njimi sem kot pošast. Zunaj tekmovanj se počutim bolj normalno, zagotovo pa spadam med večje smučarje.

Kakšno je vaše življenje, življenje enega najboljših smučarjev na svetu?
Kar lepo. Podrejeno je smučanju. Za to delam, za to živim. Smučati hitro je zelo zabavno, pa tudi razburljivo. Ko si v štartni hišici in veš, da če vse prav storiš, torej če ne narediš napak, lahko zmagaš … To je izjemen občutek. Pa ne le na štartu. Tudi ko smučaš in ko prečkaš ciljno črto.

Zdi se, da je Norveška velika država, ampak je sorazmerno majhna, le dvakrat je večja od Slovenije. Nas je dva milijona, vas štiri.
Mislim, da nas je zdaj skoraj pet. Zdelo pa se mi je, da je vas Slovencev več.
Ne, ne. Smo zelo majhni.
Mi tudi.

Kljub temu pa Norveška stalno vzgaja odlične smučarje. Aamodt, Kjus in vi, vsi ste osvojili veliki kristalni globus. Kako vam to uspeva?
Najprej moram biti skromen. Nekateri športi, ki so zelo priljubljeni na Norveškem, niso tako priljubljeni po svetu. Aamodt in Kjus sta v alpskem smučanju pri nas začela ta naval. Pred njima se nihče ni potegoval za skupno zmago. Ko sem odraščal, sta bila moja idola, junaka. K sreči sem preživel nekaj let z njima v reprezentanci in se lahko učil od njiju. Uspelo mi je ohraniti visoko raven, upam pa, da bodo lahko mlajši to vzdrževali, ko mene več ne bo.

Zelo ste tudi uspešni na velikih tekmovanjih. Ste prvi, ki je osvojil zlato na štirih zaporednih svetovnih prvenstvih. Kjus in Aamodt sta tudi vedno blestela. Kaj je posebnega na Norveškem, da vam to tako dobro uspeva?
Vsak izmed nas ima drugačno mentaliteto, pri nabiranju medalj pa sta bila Kjus in Aamodt res izjemna. Sam še nisem tako dober. Ne gre mi slabo, ampak precej moram še storiti, da ju dohitim. Po drugi strani pa smo si podobni v tem, da smo vsi vsestranski smučarji. To pomaga na velikih tekmovanjih. Več možnosti imaš. Ko si na startu in si živčen, pa pogledaš h konkurentu in si rečeš: On pa ima le to disciplino, kako živčen mora biti šele on. Jaz imam še tri priložnosti, da osvojim zlato. To je glavna prednost vsestranskega smučarja.

Hkrati pa te ne sme biti strah, da si živčen. Vsi so živčni. Takrat se moraš počutiti čim bolj udobno. Odkrit moraš biti, predvsem sam s seboj. Živčen sem, ampak ko si priznam, da sem, imam prednost pred drugimi, ki si mislijo, da niso živčni. Pravzaprav pa so. Samo počakaj, da stopijo v štartno hišico.

Kaj je najpomembneje za vsestranskega smučarja?
Veliko energije potrebuješ, ker imaš veliko tekem. Največji izziv je hitro smučati vso sezono. Mislim, da mi je v tej sezoni to dobro uspelo. Imel sem pa nekaj sezon, ko sem imel vzpone in padce. Za vsestranskega smučarja so treningi pomembni. Med sezono jih je zelo malo. Najpomembnejši del opraviš pred sezono. Potem imaš vsak konec tedna tekme, med tednom preizkušaš smukaško progo. Seveda moraš biti dober smučar, da tekmuješ v vseh disciplinah, hkrati pa tudi fizično zelo močan, da vzdržiš celotno sezono.

Kdaj se sezona začne? Kdaj se začnete pripravljati na novo sezono?
Takoj ko se prejšnja konča. Po Lenzerheideju bom takoj razmišljal o novi sezoni. Vmes si vzamem kratke odmore, kratke dopuste, ampak takrat ne mirujem. Rad grem v kraje, kjer me nihče ne pozna, kjer smučanje ni priljubljeno, kjer ni medijev, ni sponzorjev. Le zabavam se. In takrat rad kolesarim, deskam, jadram, veliko različnih stvari počnem. Pravzaprav vse leto treniram, včasih pa le delam tisto, kar si zares želim.

Tina Maze je imela izjemno sezono. Postala je prva Slovenka, ki je osvojila veliki globus v alpskem smučanju. Zdaj skušamo njen dosežek spraviti v kontekst zgodovine alpskega smučanja. Kako bi njen dosežek primerjali z drugimi v tem športu?
Njena sezona je morda najboljša doslej. Zares izjemno. Ni si treba izmišljevati zgodb in izgubljati besed. Le poglejte statistiko. Sezona, ki jo ima Tina, je najboljša v zgodovini alpskega smučanja. Ni česa dodati. Ni le najboljša letos, ampak je najboljša v zgodovini tega športa. Ni boljšega.

Vi ste eden redkih z velikim globusom, zlato olimpijsko medaljo in zlato medaljo s svetovnih prvenstev. Kaj od tega vam je najljubše?
Zagotovo globus. Najboljši smučar osvoji globus. Ampak najlepši trenutek pa je zmaga na olimpijskih igrah. Olimpijske igre so izjemne, ker ne združujejo le najboljših v tvojem športu. Zberejo se športniki z vsega sveta, iz različnih kultur, iz različnih disciplin. Že zgolj sodelovati je izjemno, ko pa zmagaš, pa je neverjetno. Če se spomnim zgolj trenutka, potem je najlepši zagotovo z olimpijskih iger. Tista dva tedna v Vancouvru sta bila enkratna. V svojem življenju veliko lepših stvari nisem doživel. Ampak globus je večji dosežek. Na to sem ponosnejši.

Dva globusa še lahko letos osvojite - velikega in smukaškega. Velikega že imate, smukaškega pa še ne. Bi ga raje osvojili kot velikega?
Ne, ne. Veliki je vendarle veliki. V Schladmingu so me po superveleslalomu spraševali: imaš mali globus v superveleslalomu, imaš olimpijsko zlato, nimaš pa superveleslalomskega zlata na svetovnem prvenstvu. Si ga zelo želiš? Pa sem jim povedal, da ne. Na vsaki tekmi želim zmagati. Potem pa na koncu sezone potegnem črto in vidim, kaj sem storil. Moram pa priznati. Letos sem četrtič osvojil superveleslalomski globus, smukaškega pa še nimam in bi si ga zato z velikim veseljem prismučal. Sicer pa se bom s takšnimi statističnimi zadevami ubadal, ko se bom upokojil. Ko tekmuješ, skušaš biti najhitrejši in osvojiti vse, kar se da.