to vest in da sem ravnal prav," je Jurij Tepeš v pogovoru za MMC spregovoril o zadnji tekmi lanske sezone, ko je zmagal pred Petrom Prevcem, ki je ostal brez velikega kristalnega globusa.

Prevc je imel namreč enako število točk kot Severin Freund, a je imel Nemec več zmag in je bil tako zmagovalec skupnega seštevka. V primeru Petrove zmage pa bi slovenski skakalec dobil svetovni pokal. Tepeševa zmaga je močno razburkala slovensko javnost. Nekateri so pozdravili športni boj Tepeša, ki je bil tako kot japonski pred 17 leti brez kalkuliranja, ko je globus potem osvojil Primož Peterka, nekateri pa so Tepeša ostro obsodili, češ da bi moral prepustiti zmago Prevcu, čeprav bi bilo to zelo težko, saj je bil po prvi seriji četrti, Prevc pa je vodil.

Zdaj se Jurij že pripravlja na novo sezono, glede zadnje tekme v Planici pa obžaluje le to, da so taka pravila, da Peter, ki je imel enako število točk, ni osvojil globusa. Tepeš pravi, da ima čisto vest, saj ve, da je ravnal prav in da zmage ne bi nikomur prepustil.

Dopust po naporni sezoni je že končan. Ste se dobro odpočili?
Dva tedna, ko sem bil na dopustu, sta hitro minila. Ko sem prišel domov, sem komaj čakal, da začnemo trenirati, saj nisem navajen, da sem toliko časa prost.

Zdaj so že v polnem teku priprave na novo sezono. V kakšni fazi ste in kdaj greste prvič na skakalnice?
Začenjamo vedno z bazičnim delom priprav, kjer naredimo temelje za zimo. Pozimi ni veliko časa za treninge. Takrat so na vrsti samo tekme. Za fizično pripravljenost je treba poskrbeti poleti. V četrtek pa gremo že na skakalnice.

Trenutno ste torej v glavnem posvečate fizični pripravi. So treningi zelo naporni?
Fizična priprava je tako kot pri vseh športih zelo pomembna. Treba je malce stisniti zobe in preboleti kakšen "muskelfiber". Včasih se, recimo, tudi malce težje povzpneš v prvo nadstropje, ampak za zdaj gre vse po načrtih. Sem zadovoljen. Najpomembneje je, da ni poškodb. Je pa zelo naporno, tako kot pri vsakem športu.

Ste v tem dobrem mesecu in pol kaj pogrešali skoke?
V bistvu niti ne. Iti z velikanke nazaj na 60-metrske skakalnice ni ravno zame. Tega nimam najraje, a nekje je treba začeti. Ta prvi del poletnih priprav je vedno na manjših skakalnicah, česar, kot pravim, nimam najbolj rad, ampak potem toliko bolj uživam, ko gremo na večje.

V prihajajoči sezoni so verjetno vaš osnovni cilj bolj konstantni skoki?
Seveda. Cilj sezone je zagotovo večja konstantnost. Lani sem res slabo začel in upam, da se mi to ne bo letos ponovilo. Imamo neke ideje, kako to popraviti. Ko se bo zima začela, pa bomo videli, ali nam je uspelo.

Kaj je bilo narobe v tistem obdobju, preden ste se umaknili iz svetovnega pokala?
Že na prvi tekmi in nasploh začetku sezone mi ni šlo. Potem sem se zaprl vase in se začel sekirati, kaj smo naredili narobe. Potem je šlo samo še navzdol, saj nisem vedel, kaj je narobe. Na tekmah ni časa za treninge, saj imaš na voljo le dva skoka. S prvim preizkusiš skakalnico, z drugim pa nekaj poskusiš, in če ne gre, si samo "zategnjen". Če si pa v skokih "zategnjen", pa ne gre. Nisem imel pravih občutkov in tudi skokov na snegu nisem prej opravil. S tem, ko prideš takoj na sneg, je po navadi tako, da ali se uskladi in je dobro ali pa ne in ne gre. Očitno moji občutki niso bili pravi. Morda sem predolgo v sezono preveč treniral in nisem našel teh občutkov. Ko sem se umaknil in šel na trening, sem dobil spet te občutke in je bilo nekaj popolnoma drugega.

Omenili ste, da pred sezono niste skakali na snegu. Predstavlja to velik problem? Je za vas prehod s plastike na sneg zelo težak?
Iti s plastike na sneg je vsako leto lažje, ampak je pa vsako leto pozneje zima in praktično pridemo naravnost na tekmo, brez kakršnih koli treningov na snegu. Možnost je, da ti to zelo dobro uspe in si v ospredju ali pa ti sploh ne. Jaz še nimam toliko izkušenj in se mi je to že večkrat zgodilo, potem pa imam kar v glavi, kaj če mi tokrat spet ne bo. Skandinavci imajo prednost, da lahko trenirajo na snegu, države, ki imajo več denarja, tudi, mi pa, če imamo kakšne priprave na ledeni "špuri", je zelo dobro. To smo začeli prakticirati v zadnjih letih in mislim, da se je dobro obneslo.

Ko ste se tedaj umaknili, čemu so bili namenjeni treningi? Je bil problem 'v glavi' ali so bile napake v tehniki skokov?
Oboje. Tehnika ni bila popolnoma prava, ker sem skakal na silo. Na silo v skokih ne gre, saj je to šport, ki je tudi tehničen, in tako ne gre. Vsaj pri moji tehniki je tako. Če tako skačem, ni možnosti, da pridem k vrhu svetovnega pokala, saj je elita tako skupaj, da malce slabše skočiš in si zunaj najboljših 30. Malce sem se takrat moral spočiti, malce popraviti tehniko in oboje mi je potem uspelo. Obenem pa sem se v svetovni pokal vrnil na velikanko, ki mi bolj leži in sem si lažje povrnil zaupanje.

Ste pa zato toliko bolj lahko zadovoljni z drugo polovico sezone, ko ste prikazali nekaj zares odličnih skokov in dosegali lepe rezultate.
Če bi tako odskakal celo sezono, kot sem drugi del, bi bil sploh zadovoljen. Tudi sicer na splošno je bila sezona dobra, ampak še vedno me moti to, da sem ves prvi del sezone vrgel stran. Nisem naredil praktično niti enega dobrega skoka in sem bil zelo razočaran. Tudi zaradi tega so bili rezultati še slabši, kot pa je bila forma.

Sezono ste končali z zmago v Planici. Ste zadnji zmagovalec stare planiške letalnice in tudi na prenovljeni ste se hitro ujeli. Lahko primerjate obe letalnici?
Podobni sta, ko prideš z mize. Je pa na novi veliko lepši ta del do mize. Stara je imela dve "luknji" do mize, ki sta bili kar nevarni. Ali pa bolje rečeno, je bila bolj pestra, če se lahko tako izrazim. Tam si moral še malce počakati, ta pa je lepša in je novejši profil. Zelo je podobna Bloudkovi velikanki, samo da je večja.

Kaj pa sam polet, je bil enak užitek leteti na prejšnji, kot je zdaj?
To bi še lažje lahko primerjal. Obe sta si podobni in na obeh sem zelo rad letel. Na splošno rad letim. Pustimo to, da je nova širša in je zato nekoliko drugačen občutek. Kar se pa poleta tiče, sta pa meni sploh zelo podobni. Do mize pa, kot rečeno, sta si različni.

Kaj pa z letalnico v Vikersundu, ki ima svetovni rekord?
Letos v Vikersundu daleč od tega, da bi užival. Bil sem zelo jezen na organizatorje, ki so naredili tako skakalnico, da so lahko trije ali štirje leteli zelo daleč, druge tekmovalce pa so žrtvovali, da so dobili svetovni rekord. Za moj način skakanja je bila letos neprimerna in mi ni ustrezala. Spustili so mizo in je šlo samo za to, da pade svetovni rekord. To mi ne leži, kajti pomeni, da pridem zelo nizko čez hrbtišče skakalnice in potem sem drugi del leta moral zavirati, kar pa pomeni, da skok ni bil dovolj dolg. Kar se tega tiče, mi je Planica lepša. Leti se višje, kar mi bolj leži, kot tiste, kjer se leti ob tleh. Na teh sem zaradi svojega načina letenja v hendikepu.

Vaš zadnji polet je bil dolg 244 metrov. V petek je v Planici Peter Prevc poletel celo 248,5 metra, torej celo blizu svetovnega rekorda. Iz izkušenj, ko ste leteli tako daleč, bi na novi planiški letalnici lahko padel svetovni rekord?
Mislim, da je mogoče, ampak se mora vse ujemati, tako kot se je v Vikersundu. To pomeni, da mora biti rampa ravno prav visoka, saj če spuščaš, to ni mogoče, obenem pa mora pihati vzgornjik. Ne tako, kot je bilo v soboto, ko je bil z mize premočan veter in rekord ni bil mogoč. Letos ni bilo takih razmer, bodo pa verjetno enkrat v naslednjih letih. Torej, mislim, da se da skočiti dlje, saj se vedno da. Da se skočiti blizu svetovnega rekorda, zanj pa se mora vse poklopiti. V Vikersundu se je to zgodilo. Vedelo se je, da so skoki vsaj približno varni do 252 metrov, pa je nov rekord zdaj pol metra krajši od tega. Videli pa smo z Vasiljevim, kaj se zgodi, če se gre čez 252 metrov. To je potem že nevarno. Rekord je res zelo na meji.

Za ta zadnji polet ste prejeli tudi kar pet 20, obenem pa je bil še tako dolg. Je bil to popoln skok oziroma približek popolnosti?
To je bil eden izmed mojih boljših skokov. Zagotovo eden izmed najboljših treh, kar sem jih v tej sezoni pokazal na tekmah in treningih. Vsak stremi k popolnosti, ampak takega skoka ni. Ni ga bilo in ga tudi ne bo. Vedno se da še kaj izboljšati. To pa je tisto, kar te žene naprej.

Po zadnji tekmi se je v Sloveniji veliko govorilo o izgubljenem velikem kristalnem globusu Petra Prevca, ki je bil na tej tekmi drugi za vami, in če bi vas prehitel, bi on dobil svetovni pokal. Javnost se je razdelila na dva dela. Eni so vaš pošten boj pozdravili, drugi so vas obsojali. Že naslednji dan ste odšli na dopust. Ste sploh spremljali, kaj se je dogajalo?
V bistvu je šlo povsem mimo mene. S punco sva bila na dopustu. Na Kubi internetnega dostopa praktično ni in deset dni nisem imel stika z domačimi in z nobenim drugim. V bistvu nisem imel dostopa do tega, kaj se dogaja. Slišal sem od znancev, da je bilo pestro, a se s tem nisem želel obremenjevati. Tam sem jih ustavil in rekel, kar je bilo, je bilo, in gremo naprej. Vem, da sem po svoji vesti ravnal prav. Seveda pa ima vsak pravico do svojega mnenja, tako da se s tem ne obremenjujem. Tako je v športu, tako je bilo in vedno bo.

Verjetno je bilo tako, da se niste obremenjevali, najlažje. Vas je vseeno tako mnenje zmotilo?
Vem, da imam čisto vest in da sem ravnal prav. Skočil sem dobro, poleg tega pa tudi, če bi želel kaj pomagati, sem skočil tri tekmovalce prej. Jasnoviden še nisem. Šport je šport, 20 let svojega življenja sem posvetil športu, in to pomeni, da vsakodnevno treniram. Želim si biti najboljši, kar pomeni, da zmage ne bom prepuščal nikomur.

Vas morda moti, da se je proti vam ustvarilo mnenje ljudi, ki recimo, niso strokovnjaki za vaš šport in nikoli niso skakali?

Ne, me sploh ne moti. Dokler se govori o skokih, je to popolnoma v redu. To pripomore k popularnosti športa in sem zelo zadovoljen. Vem, da nas veliko ljudi podpira, vedno pa se najdejo tudi tisti, ki te ne. Še vedno pa, tako kot sem rekel, ima vsak pravico do svojega mnenja. Treba je vedeti, da so skoki individualen šport in vsak bo naredil tisto, kar je zanj najbolje. Tudi na ekipni tekmi vsak skače posebej. Če dam za primerjavo nogomet, jaz ne potrebujem, da mi kdo poda žogo. Vsak skoči sam. Smo ekipa in treniramo skupaj, smo zelo dobri prijatelji in spodbujamo drug drugega naprej, a na skakalnici je vsak sam. Ko greš z rampe, si sam s svojimi mislimi, s svojo formo in s svojimi treningi. Pač tako je.

Tako kot ste rekli, ste nastopili pred Prevcem. Tako je imel Peter vse stvari v svojih rokah in njegov zadnji skok ni bil brez napak, kajne?
Peter je bil zadnji in verjetno je vedel, da mora skočiti daleč. Če skočiš na silo, se napake pojavljajo. Videli smo tudi, da je Freund naredil kar nekaj napak, saj je šlo za skupni seštevek svetovnega pokala. Peter jih je v Planici naredil zelo malo. Skakal je zelo dobro, kot je v Planici tudi vsa slovenska reprezentanca. Na koncu zmaga tisti, ki je naredil najmanj napak. Letos sta bila izenačena, in res je bilo neumno, da z enakim izkupičkom točk eden zmaga, drugi pa ne, a taka so pravila. Mislim, da bi oba morala dobiti veliki kristalni globus, a žal so pravila drugačna.

Tudi če odmislimo to, da ste skakali pred Prevcem, zdi se, da se v skokih zelo težko kalkulira, saj gre za ekstremen in nevaren šport, kjer se vse odvija v delčkih sekund in gre za izjemno natančnost.
Poškodbe so veliko bolj verjetne, če začneš kalkulirati. Brez veze je sploh kalkulirati. Naredil sem enega svojih najboljših skokov. Pri tem samo uživaš, saj je šlo vse po načrtih. Žal mi je, da se je za Petra tako izteklo, a veliko tekem je bilo že pred tem, da bi se lahko obrnilo drugače. Mislim, da vsak, ki se ukvarja s športom, ve, kako je to. Žal mi je, da sem se oziroma da sva se midva s Petrom znašla v takem položaju. Toda to je šport. Naredil sem, kar je bilo treba in kar se je od mene pričakovalo, oziroma kar sem vedel, da sem sposoben. Mogoče je bila zmaga z malce grenkega priokusa, a vsak športnik, ki ve k čemu stremi, ve, da je zmaga najlepše darilo in poplačilo za vse treninge. To mi je uspelo in to je zelo lep občutek. Žal se potem za Petra ni izšlo, kar vzame kakšen odstotek pri teh lepih občutkih, saj sva s Petrom dobra prijatelja, ampak to je pač šport.

Bi enako nastopili, če bi vi vodili po prvi seriji?
Ja, zagotovo, ker drugače ne bi imel čiste vesti. Vem, zakaj treniram in bi verjetno tudi težko treniral s trenerjem, ki bi mi svetoval drugače, ali da naj prepustim zmago drugemu. Če je boljši, seveda, prepustil pa je ne bi nikomur.